Težko je izbrati največjo absurdnost voditeljev opozicije oziroma KUL, ampak za največjo neumnost opozicije moram okronati njihovo najnovejšo idejo – za predsednika vlade bi postavili Karla Erjavca.
Predčasne volitve v državni zbor so potekale leta 2018. Na njih je prepričljivo zmagala Slovenska demokratska stranka, ki je dobila več odstotkov glasov kot pa drugo- (Lista Marjana Šarca) in tretje uvrščeni (Socialni demokrati) stranki skupaj. Po volitvah je Marjan Šarec sestavil manjšinsko vlado s strankami, ki so dobile celo manj podpore na volitvah, kot jo je dobil sam, a je ta pričakovano razpadla pred naslednjimi rednimi volitvami, ravno ko se je začela epidemija. To so morda dolgočasna in vsem znana dejstva, vendar glede na zdajšnjo situacijo očitno nerazumljena ali na silo potisnjena v pozabo, ki pa pokažejo resnično absurdnost današnje situacije in obup, patetičnost, slo po oblasti in predvsem nelegitimnost KUL.
Tanjo Fajon je težko prezreti. Dobesedno je povsod, ampak ironično morda premalo v Bruslju v svoji dejanski vlogi evropske poslanke. Kot izvoljena evropska poslanka, predstavlja zakonodajno vejo Evropske unije, vendar se zdi, da se zadnje čase bolj ukvarja z rušenjem legitimne in uspešne slovenske vlade brez kakršnegakoli utemeljenega razloga kot pa s svojim delom v Bruslju. Tudi kadar je v Bruslju, se večinoma ukvarja z zdajšnjo slovensko vlado. Zdi se, da ne zamudi nobenega sestanka opozicijskega četverčka in na vsak način ter ne glede na vse želi zrušiti vlado in ustanoviti novo – vendar tega ne želi opraviti z volitvami.
Alenka Bratušek v državni zbor sploh ni bila izvoljena, njena stranka pa je dobila le slabih 5 odstotkov podpre. Kljub temu političnemu porazu sama na vsak način vztraja v politiki in sedaj sestavlja celo novo vlado. Volivci je niso hoteli za poslanko, zakaj si domišlja, da jo hočejo v vladi. Domišljavo in absurdno je, da si upa rušiti zdajšnjo vlado in ustanavljati novo s tako nizko podporo volivcev – s kar petkrat manjšo podporo, kot sta jo na volitvah dobila SDS in njen predsednik.
O Luki Mescu in Marjanu Šarcu sploh ne želim izgubljati besed. Oba sta poglavje zase, in čeprav se KUL odlikuje po iracionalnosti, kontradiktornost in nenačelnosti Marjana Šarca in Luke Mesca, prekaša vse. Videti je, da je bilo vse, kar je »sredinska« stranka Marjana Šarca potrebovala, da je zavrgla svoje principe in začela sodelovati z ekstremno levico, skupni sovražnik, ki ga v tem primeru pooseblja SDS. Spomnimo se, kako so vse “sredinske” stranke trdile, da je SDS preveč ekstremna, ko je ta zmagala na volitvah in jih povabila h koalicijskim pogajanjem. Najbolj ekstremna stranka v slovenski politiki, Levica, pa očitno ni problematična.
Težko je izbrati največjo absurdnost voditeljev opozicije oziroma KUL, ampak za največjo neumnost opozicije moram okronati njihovo najnovejšo idejo – za predsednika vlade bi postavili Karla Erjavca. Ne, to ni šala. Opozicija dejansko misli, da bi Karl Erjavec – človek, ki se je za vedno umaknil iz politike, ko v prvi polovici leta ni bil znova izvoljen za predsednika stranke, najbolj pragmatični in najmanj načelni politik v slovenski zgodovini in ta čas spet predsednik stranke, ki je komaj prilezla v parlament, ter človek, s katerim se niti poslanci DeSUS ne strinjajo – moral postal predsednik vlade. Redko ostanem brez besed, ampak ob tem sem.
Zadnje čase se mi velikokrat zgodi, da slišim novico, ki me nasmeji skoraj do solz, dokler se ne zavem, da ni šala. Potem pa ta novica ni več smešna. Premnogi politiki se ne zavedajo, da imajo njihove ideje dejanske posledice na življenje drugih ljudi. In če ne morejo sprejeti poraza, priznati legitimne vlade in z njo konstruktivno sodelovati, čeprav so v opoziciji, si nikakor ne zaslužijo vladati kot koalicija. Biti v koaliciji ni pravica, je privilegij. In predsednik vlade ne more biti kdorkoli. Posebno ne nekdo, ki uživa tako malo podpore. Podobno koalicije ne morejo sestavljati voditelji strank, ki so na volitvah dobile tako malo podpore – to ni demokratično.
Zala Tomašič