Živimo v svetu klovnov in norcev. Prepogosto pozabimo, da je človekov čas na tem svetu omejen. Še pogosteje se niti ne zavedamo, da se nahajamo na sovražnem ozemlju. “Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu,” opozarja sveti Janez Apostol v svoji prvi poslanici.
Pozabljamo, da svet, v katerem živimo, ne pripada nam, temveč Hudiču. Preradi se pehamo za materialnim, minljivim in na koncu koncev nepomembnim. Pustimo se zvesti v lastno pogubo, se izgubimo v takšni ali drugačni odvisnosti. Medtem, ko naš angel varuh dela vse v svoji moči, da bi nas zaščitil pred zlom, smo mi sami tisti, ki to isto zlo sprejmemo odprtih rok. In tega je te dni vse več. Ne pravijo zaman, da je pot do Pekla tlakovana z dobrimi nameni. In ravno herezija prijaznosti predstavlja dandanes največjo nevarnost za številne kristjane. Namreč ti so se v zameno, da bi bili všečni, tolerantni in prijazni pripravljeni prilagoditi družbi. Nekaj tu ni v redu. Ti bi se namreč še Kristusa odrekli, če bi to pomenilo odobravanje farizejev.
Mož, o katerem govorim, je zdaj že nekdanji igralec ragbija Israel Folau. Njegova zgodba je zgodba o uspehu. Trdo je delal, redno treniral, uspel in postal najboljši. Služil je na milijone evrov. Za razliko od mnogih svoje krščanske vere ni skrival, niti se je sramoval. Vedel je, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj zlo. Znal je ločiti zrno od plev. A ena objava na družbenem omrežju Instagram ga je stala športne kariere na vrhuncu njegovih moči. Vseeno je brez obotavljanja pokazal celemu svetu, da ne glede na to, koliko mu pomeni igranje ragbija, mu veliko več pomeni njegova vera.
“Tisti, ki živite v grehu, boste končali v peklu, če se ne spokorite. Bog vas ljubi in vam daje čas, da se obrnete stran od greha in stopite k njemu,” je zapisal Folau in objavil sliko, na kateri je pisalo, da Pekel čaka pijance, homoseksualce, prešuštnike, lažnivce, nečistovalce, tatove, ateiste in malikovalce. “Ali ne veste, da krivični ne bodo deležni Božjega kraljestva? Ne dajte se zavesti! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne moške vlačuge ne homoseksualci ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva,” piše v prvem pismu Korinčanom.
Toleranca je postala rak rana današnjega krščanstva. Kristus naj bi po njihovem bil prijazen, strpen in toleranten. Kdorkoli se upira tej interpretaciji pa je po možnosti označen za “ne dovolj krščanskega”. Kristus je bil ljubeč, sočuten, znal je odpuščati. Bil je močan, strog in drzen odrešenik. Ljudi je obsojal, se jih odrekal in povzročal težave. Bil je veliko reči, a prijazen ni ena od njih. Toleranten tudi ne. Ko je bilo treba, je pograbil za bič in iz Templja nagnal menjalce denarja. Preklel je figovo drevo in vsem naznanil, da ni prišel prinesti miru na zemljo, temveč meč.
Ko so Folauja vprašali, če je zaradi posledic, ki so ga doletele, spremenil svoje mnenje, je odvrnil, da “niti slučajno. Držim se tega, kar pravi Biblija. To delim z ljubeznijo.” Ob tem je dodal, da živi za Boga. “Karkoli so Njegovi načrti z menoj, verjamem da so boljši od česarkoli, kar se lahko spomnim. Če to pomeni, da več ne bom igral, naj bo tako.”
Zase lahko povem samo eno: Folau za razliko od mnogih svojo krščansko vero živi. Lahko si samo želimo, da bi mu bili podobni.
Ivan Šokić