fbpx

Hudič, laži in grde besede

Slika je simbolna (Foto: iStock)

Teta Agata je imela veliko veselje s peko peciva. Zato skoraj ni minil dan, ko se ne bi lotila kakega slaščičarskega podviga. Rezultat so bili enkrat krofi brez venčka, drugič potica brez okusa, tretjič piškoti brez oblike … A vse to ni niti za las zmanjšalo njene pekovske vneme. Slednjo so prijazni sorodniki, sosedi in prijateljice, ki kar niso mogli “prehvaliti” njenih “dobrot”, celo še podžigali. Pa se je zgodilo, da je bila nekoč malce raztresena in je krofe namesto z marmelado napolnila z ajvarjem. “Ne vem, ali bodo v redu,” je zaskrbljeno spraševala, ko jih je ponujala. A kot rečeno – sorodniki, sosedi in prijateljice so bili prijazni. Ne bodo vendar žalostili uboge ženske! Pa kaj potem, če se malo zlažejo! Mar ni bolje, da se potrudijo in pojedo nesrečne krofe, kakor da bi ji vrgli resnico v obraz in ji svetovali, da jih vrže v smeti? Tisti, ki so bili bolj multikulti naravnani, so dodali, da so z ajvarjem polnjeni krofi nič manj kot kulturna obogatitev slovenske kulinarike. Našel se je celo skušnjavec, ki je Agati zvito namignil, naj se loti peke multikulti krofov za prodajo in tako zasluži kak evro dodatka k pokojnini. Če potrebuje zagonska sredstva, ji bo za majhen denar sam napisal elaborat za pridobitev kredita … Vse skupaj je šlo tako daleč, da se je teta Agata lotila biznisa. Ugibanje o tem, kako se je zgodba končala, prepuščam vaši domišljiji. Omenim naj samo bankrot, nekaj pokvarjenih želodcev, živčni zlom in izgubo prijateljic.

Prilika je poučna, saj nazorno kaže, da ni nedolžnih laži. Laž, dobronamerna ali ne, v sebi vselej skriva zametek katastrofalnega razpleta. Včasih se sicer že pred velikim pokom sesede sama vase, a to se dogaja že zunaj našega nadzora. Potem ko je laž izrečena, nismo nikoli več varni pred njo. Škodo, ki jo utegne povzročiti, lahko z odkritim priznanjem, da je lagal, omili samo ta, ki jo je izrekel, ali razsodba neodvisnega sodišča, a še v tem primeru se za njo kadi žveplo dvoma, češ, “morda pa vendarle …”.

Sejalci laži pa niso samo tisti, ki se zavestno in s hudobnim namenom odločijo, da bodo nekoga prizadeli, opeharili, pahnili v nesrečo. Še več je takih, ki so v laž zapeljani.

Z lažnimi novicami (fake news) je podobno. Ko je nekomu nesramna, zlonamerna laž umazala dobro ime, mu ga noben demanti več do kraja ne očisti. Ko je odkritje Hude jame in stoterih drugih grobišč razkrinkalo polstoletno laž, da povojnih pobojev sploh ni bilo, je to sprenevedanje kot kužni virus že mutiralo v laž o tem, da po jamah in breznih tako ali tako ležijo samo justificirani zločinci. Umoru telesa se je pridružil umor dobrega imena in grozljivi razsevki laži so se začeli razraščati v izjavah, kot je npr. “še premalo s(m)o jih”.

Nič manj nevarne od zlobnih, škodoželjnih laži niso dobronamerno izrečene, ljubeznive laži, za katere mnogi verjamejo, da preprečujejo napetosti in prepire. Take laži lahko ljudi res uspavajo, pomirijo in za nekaj časa odložijo konflikt, a dolgoročno pripomorejo k temu, da ta na koncu izbruhne še bolj nekontrolirano, z večjo silovitostjo in s hujšimi posledicami. Ker na to pozabljamo, se je laž v našem življenju čisto udomačila.

Vse to pa še ni dovolj. Ker se laž boji resnice kot tema svetlobe, bo vrag storil vse, da resnica ne pride na dan. In ko se vendarle zgodi, da pade enajst pregrad, ki nas ločujejo od resnice, razglasi to odkritje za drugorazredno temo. Ko priče premagajo strah in o dogodkih pričujejo, se vrstijo poskusi, tudi grožnje, da bi jih utišali. Ko prihaja na dan, kar se je dogajalo na temni strani meseca, slišimo vpitje, da “zgodovine pač ne bomo revidirali”. Laž in polresnica postaneta nedotakljivi, resnica pa je deležna preganjanja.

Sejalci laži pa niso samo tisti, ki se zavestno in s hudobnim namenom odločijo, da bodo nekoga prizadeli, opeharili, pahnili v nesrečo. Še več je takih, ki so v laž zapeljani. Čeprav vedo, da lažejo, ne čutijo krivde, ker jim Lucifer, ki je oče laži in razkola – lahko ga imenujete tudi skušnjavec, hudič, zlodej, vrag, peklenšček, parkelj, padli angel –, prišepetava, da gre za ljubeznivo, nedolžno, tako rekoč humano laž. Da z njo ljudem pomagajo. Da z njo skupnost varujejo pred razklanostjo, sovraštvom, prepiri. Da rešujejo svet in domovino. Ali vsaj kako ranljivo skupino. Če nič drugega, pa krofe tete Agate.

Ja, krofe tete Agate, o katerih se smejo širiti ljubeznive laži (fake news). Nadvse nezaželeno, še več, strogo prepovedano pa je denimo izjaviti, da so sladki krofi, polnjeni z ajvarjem, “pač za kozlat”. Ali preprosto reči “fuj” ali “bljak”, ker je to potem že sovražni govor (hate speech). Škoda. Ko bi ne bilo tako in bi jih otrok ne dobil po riti, če bi prepovedi navkljub izrekel kakšno nesramno pripombo, bi se bilo morda mogoče izogniti bankrotu, prebavnim motnjam, živčnim zlomom in skaljenim odnosom.

Ko boste naslednjič priče pogromu na grde besede, se spomnite, da je to samo predstava, v senci katere se čistuni do tal priklanjajo hudičevi izvoljenki – laži.

Zlata Krašovec