fbpx

In kdo bo danes na proslavi sedel v prvi vrsti?

Na današnji proslavi ob dnevu državnosti me bo zanimala predvsem prva vrsta, mogoče še druga, kolikor jih bo kamera ujela preko tistih pomembnih glav, ki bodo zavzele mesto tik pod odrom. Protokol je že pred časom začrtal sedežni red in je vse več ali manj jasno.

In v prvih vrstah bodo sedeli tudi razni modeli, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila prioriteta, tudi takšni, ki do zadnjega dne niso vedeli, ali bi ostali v Beogradu ali bi prišli v Ljubljano; takšni, ki so jo prek Ljubelja ali skozi Karavanke že prvi dan vojne zbrisali v hotele ob Vrbskem jezeru in čakali na razvoj dogodkov, račune na avstrijskih bankah so itak imeli odprte že mnogo prej; takšni, ki so rajši šli med begunce ali domače izdajalce, kot da bi se po svojih močeh postavili za samostojno slovensko državo.

Ti ljudje bodo danes sedeli v prvi vrsti in precej zakrnel spomin Slovencev in osrednjih medijev bo ta format prve vrste enostavno kupil, češ: to so naši, to so pomembni ljudje, to so ljudje, ki so zaslužni, da imamo danes samostojno državo Slovenijo.

Junak, ki mu Slovenija ni bila najintimnejša opcija
Milan Kučan
bo imel kot prvi predsednik samostojne države Slovenije eno od osrednjih pozicij. Kučanu ne gre oporekati tudi pozitivnih potez v času nastajanja države, vendar se je treba spomniti tudi tistega njegovega lika in dela, ki ga njegovi biografi in dominantni mediji ne omenjajo. Posebej okrog razoroževanja teritorialne obrambe, da pri tem ne pozabimo na njegov intimni odnos do samostojne države Slovenije, ki ga je izrazil v izjavi: “O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.”  To je v takšni ali drugačni obliki še večkrat ponovil. Po rdeči preprogi se bosta sprehodila in v prve vrste sedla Masleša in Fišer, pri katerih veliko vemo o njunem minulem delu in odnosu do Slovenije, gotovo pa še ne vsega.

In ko bodo danes in jutri komentatorji nabijali, zakaj ni bilo Janeza Janše, Igorja Bavčarja, da niso opazili Toneta Krkoviča in še koga od ključnih ljudi slovenske osamosvojitve, je razlog tudi ali predvsem v prvi vrsti. Današnja novinarska pamet je prekratka ali je politično in lastniško tako omejena, da ne pogleda v ozadje; da, denimo, novinarji ne pogledajo glasovanja današnjega slavnostnega govornika Boruta Pahorja v parlamentu. In ne primerjajo njegovih danes izrečenih himničnih besed, ki so mu jih sestavili dobro plačani pisci, z njegovimi glasovanji o ključnih osamosvojitvenih zakonih v takratni republiški skupščini. Povsem mimogrede, v uradnem življenjepisu na spletni strani predsednika Republike Slovenije je ob zapisu, da je bil Pahor leta 1990 izvoljen za delegata v takratno skupščino, spretno zamolčano, kateri stranki je pripadal. To je bila Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove.

Potvarjajo zgodovino, kradejo resnico
To, da so ukradli državo, je jasno. Sedaj potvarjajo zgodovino in kradejo resnico, ki jo spretno nadomeščajo s prevaro in lažjo. Bolj se odmikajo ti dogodki osamosvajanja in vojna za Slovenijo, bolj takratni nasprotniki samostojne države dvigajo glave, bolj so glasni in agresivni in izrivajo tiste, ki so bili res v prvih vrstah in na pravi strani. Temu se je seveda treba upreti: priča smo brezobzirnemu pohabljanju resnice in zgodovine, če ne bomo dovolj glasni in vztrajni, bodo pohabili vse nas. Ali nas zmetali v fojbe.

Sam sem daleč od tega, da bi bil junak. Orožja nisem nosil. V času vojne za Slovenijo je žena v laboratoriju v lekarni opravljala analize pitne vode, če bi JLA slučajno zastrupila izvire vode, hči je bila vse dni v varstvu. Sam sem dogodke spremljal kot novinar na bojiščih na Holmcu in v Dravogradu, kjer sem s fotografskim aparatom in svinčnikom doživel strahote in veselje ob zmagoslavju. Ob napadih migov na Dravograd sem na pločniku pred praznim lokalom na roko pisal tekst in opazoval, kako znani dravograjski obrazi s polno naloženimi avtomobili drvijo na mejni prehod Vič in v Avstrijo. Je pokalo in bile so človeške žrtve, žalostne zgodbe naših ljudi.

Snemalec neke tuje televizije je kolegu s Televizije Slovenija dal kamero, da naredi posnetke ustavljene kolone JLA pred Dravogradom, ker ga je bilo strah stopiti na naša tla. Živeli in delali smo za samostojno državo in prav ogabno je sedaj opazovati ljudi, za katere vemo, da so bili proti tej državi, ki pa jim je vladajoča leva politika v dobrih dveh desetletjih omogočila, da so po družbeni lestvici zlezli tako visoko, da so za njih rezervirani rdeča preproga in sedeži v prvi vrsti. Pa nekateri od njih še vabila za proslavo ne bi smeli dobiti. Dobro si poglejte: sedeli bodo visoko dvignjenih glav, pomembno gledajoč na oder in v kamero, brez sramu, da so bili na drugi strani. Na napačni strani zgodovine.

Treba je povedati resnico. Ta je ena sama.
Preprosti glas pravi: ja, praznik je, dajmo se veseliti, ne razdvajati, pustimo preteklost, poglejmo v prihodnost. Ne, moramo si razjasniti preteklost, da lahko pogledamo v prihodnost. Sicer bomo vedno znova in znova delali stare napake in neumnosti. Treba je povedati resnico. Ta je ena sama, resnic ni več, kot radi govorijo ideologi komunizma. Govorijo o več resnicah in pravici, da ima vsak svojo resnico, ker vedo, da bo njihova resnica ob takšnih družbenih razmerjih in takšnih medijih zmagovita resnica.

Časa pa ni več veliko. Če ob prihodnjem okroglem jubileju prva vrsta na državni proslavi ob državnem prazniku ne bo bistveno drugačna, potem nam res ni pomoči.

Miro Petek