fbpx

Intelektualne prostitutke

Prvak opozicije Janez Janša je na Twitter profilu s poimenovanjem dveh novinark RTV Slovenija kot prostitutk vzbudil vnaprej predvidene in predvidljive odzive, zgražanja, pisanja, moraliziranja o sovražnem govoru in podobno – in to bo seveda še trajalo.

Tvit je bil napisan v kontekstu, in sicer da se radikalno odgovori in opozori na izmišljotine, ki so postale praksa v poročanju nacionalne televizije, posebej Eugenije Carl, ki je to zvrst novinarstva posebej specializirala. Novinarji glede tega tvita pošiljajo vprašanja, za izjave po parlamentarnih hodnikih lovijo poslance in druge politike, reciklirajo eden drugega, pišejo in si sami objavljajo mednarodna sporočila, seveda pa ne premorejo tistega intelektualnega napora, da bi poskušali razumeti, kaj je tisto, kar se skriva v teh 140 znakih.

Ko zakulisje zaigra na strune, novinarji plešejo
Ja, intelektualne prostitutke. Ta izraz je pred kakšnim stoletjem in pol dal na svetlo novinar in urednik John Swinton (nekateri njegov priimek pišejo tudi Swainton), ki je med drugimi delal za The New York Times, ustanovil pa je tudi svoj časopis. Swinton je v govoru na zabavi ob svoji upokojitvi kolegom v novinarskem klubu v New Yorku dejal, da so novinarji orodja in vazali bogatih mož v zakulisju. Bil je slikovit in je dodal, da so novinarji plesoče marionete in da ko bogati možje v zakulisju brenkajo na strune, oni plešejo. Njihovi novinarski talenti in njihova življenja so v lasti drugih ljudi.

“Smo intelektualne prostitutke!” je takrat dejal Swinton in ta izraz se je prijel za novinarje tako imenovanih mainstream medijev, ki ne povedo, kaj si v resnici mislijo, oziroma plešejo tako, kakor igrajo njihovi gospodarji. Njihova naloga je, da lažejo in da uničujejo resnico, je kolegom na zabavi napovedal Swinton, ki je bil nad to vlogo medijev in svojih novinarskih kolegov očitno zelo razočaran. Swinton je rad govoril, da je največji dosežek Amerike ravno prvi amandma ameriške ustave, ki govori o svobodi tiska, ki pa ga mnogi novinarji s svojim delom pohabljajo. Nekateri pisci knjig o medijih v drobnem tisku dodajajo, da je sicer Swinton kolegom povedal resnico v obraz šele na dan, ko se je poslovil od novinarstva – da bi to izpostavljal pred tem, v literaturi ni zaslediti. Si pa kar predstavljam to zabavo, ovito v cigaretni dim z vonjem po viskiju, ko je novinarski srenji te besede izstrelil na sredo čela. The New York Times je bil takrat in je tudi danes medijska institucija par exellence.

Medijsko prostituiranje in korupcija v medijih – tabu tema
V ameriškem medijskem in političnem svetu se je izraz intelektualna prostitutka za novinarje že zdavnaj uveljavil, ne pa tudi pri nas, saj ga mediji in uredniki, ki so vratarji informacij, na medijski trg niso spustili. Tako kot ne dopustijo, da bi se govorilo in pisalo o korupciji v medijih. To je prezrta in tabu tema. Urbani slovar sicer intelektualno prostitucijo in intelektualne prostitutke uporablja tudi ob drugih priložnostih, izvorno pa že več kot stoletje sega v vrste medijev in novinarjev, kar se je obdržalo do današnjih dni. Le da bi v naših razmerah pridevnik intelektualno lahko tudi izpustili, saj je slovensko novinarstvo padlo tako nizko, da velikokrat ne sega v polje intelektualnega.

Študij novinarstva sem končal v času jugoslovanskega komunizma in za ta pojem na fakulteti nisem slišal. Takrat smo novinarji imeli status družbenopolitičnih delavcev. Naloga družbenopolitičnih delavcev pa je bila ohranjanje pridobitev komunistične revolucije in ohranjanje družbenega in političnega sistem takratne države Jugoslavije. In tudi komunizem je novinarje spravljal na raven intelektualnih kurb, žalostno pa je, da se do dandanes tudi ni kaj prida spremenilo.

Intelektualna prostitucija kot poslanstvo? Bedno!
Intelektualne prostitutke so za svoje početje dobro nagrajene. Ugledne službe, dobre plače. Zato pa morajo novinarske marionete plesati po taktih, kot jih narekuje zakulisje – kot pravi Swinton – ali omrežje, strici iz  ozadja oziroma zvodniki, ker smo pač na polju prostitucije. Vprašanje glede različnih vrst prostitucije je tudi vprašanje tarife, merske enote, valute, uslug.  Prostitutke, ki prodajajo svoje telo, pri svojem delu menda ne uživajo, to jim je služba, eksistenca, preživetje. Drugače je z intelektualnimi prostitutkami, ki svoje prostitucije ne vidijo le kot golo delo, temveč celo kot poslanstvo.

So pa te intelektualne prostitutke seveda zelo bedne in vredne pomilovanja.

Miro Petek