fbpx

Islamska sadomazohistična psihopatija

Roman Vodeb (Foto: STA).

Prišel je čas, ko bodo nacionalni mediji morali poslušati tudi strokovnjake, ki niso samo iz levega političnega prostora. Nacionalna RTV SLO se je nedavno v Odmevih izkazala, saj je prisluhnila doslej preslišanemu Gregorju Preacu, dobremu poznavalcu evropske begunske krize in islama. Poplava terorističnih napadov – tudi tistih, ki jih zagrešijo “nepovezani (volkovi) samotarji”, terja interpretacijo, torej psihoanalitično profiliranje.

Nekaj na to temo sem na tem portalu že pisal. Tudi posilstva sem t. r. napovedal.  Me pa zadnji dogodki v Nemčiji (in v Franciji) “vlečejo za jezik” in “srbijo me prsti”. Nimam se ravno za strokovnjaka za begunsko krizo, (ekonomske) migracije in islam, toda včasih (psihoanalitiku) ni treba spiti celega oceana, da bi okusil slanost morja. Skozi psihoanalitično prizmo se namreč toliko stvari vidi drugače, vsekakor pa bolj jasno, da mora ravno psihoanalitični diskurz postati transparentno strokoven in javen. Tudi Svet za nacionalno varnost bi se moral pošteno “(po)zabavati” s psihoanalitičnimi interpretacijami begunske krize in nadaljnjimi napovedmi.

Tudi v SNS-u se je včasih trlo “pravih” slovencev
V časih, ko se evropska družba spopada z bližnje-vzhodnim, da ne rečem militantnim islamom, je treba vedeti par stvari. V osnovi moramo vedeti to, da “zavest (v resnici) ne ve, kaj nezavedno (resnično) misli”; ker tisto, kar misli nezavedno, je bistveno. Na primer, ko je 18-letni naturalizirani “Nemec” (po poreklu iz Irana) med streljanjem otrok priseljencev (v Münchenu), vpil: “Prekleti tujci! Jaz sem Nemec!”, nezavedno sporoča ravno to, da ga neskončno jezi, da ni (avtohtoni) Nemec, in da ga posledično in refleksno jezijo ravno njemu podobni otroci migrantov, ki ga spominjajo na njega samega – sam sebi pa si ni všeč.

Po vsem šikaniranju, ki ga je ta 18-letnik doživel v šoli, se je identificiral z agresorjem, torej z nemškimi nacionalističnimi najstniki, ki so mu vsilili idejo, da je z islamskimi priseljenci nekaj narobe, da so “garjavi”. Potem pa Policija povsem spodletelo še pove, da ga je navduševal norveški Breivik.

V interpretativnem smislu je seveda situacija bistveno bolj zapletena. Ta nacionalistična paradigma fanatičnega predajanja patriotizmu/domoljubju je seveda posledica aktiviranja določenih obrambnih mehanizmov, in celo pogosta. Dokaj znanja je tudi na Slovenskem političnem prostoru. Najbolj vneti pripadniki Jelinčičeve SNS so bili nekoč pogosto ravno “tujci”, torej, neavtohtoni Slovenci, celo t. i. “čefurji”, z “ić”-astimi priimki in sumljivo temno/”porjavelo” kožo. Spomnimo se samo bivšega poslanca SNS-a Srečka Prijatelja, ki se je rodil kot Ismail Mainardi. Takšnih “naknadnih” Slovencev z nacionalistično-domoljubno “fasado” se je v lokalnih odborih SNS včasih kar gnetlo.

Nadjaz skrajnih muslimanov je drugačen od normalnih ljudi
Če odmislimo, da je pri razumevanju islamskega terorizma potrebno poznati vse razsežnosti fenomena sugestije – poznan je iz hipnoze – , je po drugi strani o (bližnje-vzhodnem) islamu treba vedet tudi to, da je njihova struktura duševnega aparata v kontekstu moralnega razsojanja pogosto precej specifična in kontaminirana s Koranom. Njihov Nadjaz – to je psihična instanca, ki je odgovorna za moralno razsojanje in “pečenje vesti” – je, milo rečeno, drugačen. Notranjega čuta za moralno razsojanje fanatični muslimani nimajo strukturiranega na tak način kot običajni ljudje – pod kategorijo običajnih ljudi pogosto gravitirajo tudi zmerni evropski muslimani (npr. bošnjaški/bosanski). Verski fanatizem, verska blaznost, je pogosto inkorporirana prav v moralno razsojanje – v Nadjaz; in teroristične akcije, tudi tiste, ki jih uprizarjajo “volkovi samotarji”, ali manjše “celice”, so po svoje kar logične, in ne da se jih kar tako zajeziti.

Asimilacija in integracija fanatičnih muslimanov/islamistov je nemogoča natančno zato, ker je njihova duševnost domala patološka, da ne rečem psihopatska. Nemška vlada “svoje Turke” že dolga leta preprosto getoizira – in to isto počnejo s sedanjimi migranti/begunci/prebežniki (nemški nacionalisti/neonacisti pa zažigajo azilantske objekte). Skandinavska oziroma laburistična asimilacijsko-integracijska strategija ima druge pasti: nacionalizem avtohtonih prebivalcev jim posledično uhaja izpod nadzora (in to v “breivikovsko” smer).

Sadomazohizem terorista iz Ansbacha
27-letni sirijski prebežnik se je (v Ansbachu blizu Nürnberga) “v imenu Alaha” sadomazohistično maščeval Nemcem, ker “ovirajo islam”, vsaj tako je (manifestno) mislil, in to je javnosti sporočila tudi Policija. V resnici je v napadalčevim nezavednem (latentno) dogajalo še marsikaj, o čemer mora javno in strokovno (spre)govoriti prav psihoanaliza – in tudi na Svet za nacionalno varnost. Na teoretskem nakovalu se mora znajti prav Nadjaz in način moralnega razsojanja sadomazohističnih teroristov takšnega tipa, kot je omenjeni sirijski prebežnik (ali pa muslimanski skrajneži, ki so ta teden v eni od francoskih krščanskih cerkva ubili ostarelega duhovnika). Takšnega sadomazohističnega samomorilskega napadalca bi psihiatrična stroka verjetno obravnavala kot t. i. “zavrženega otroka”, ki je razvil shizotipsko motnjo kot obrambni mehanizem s pomočjo katerega takšni “zavrženi otroci” razvijejo svojevrstno strategijo preživetja, ki je povezana z religioznostjo oziroma versko blaznostjo v povezavi z maščevalnim sadizmom. Fenomen te svojevrstno mazohistične paradigme je v tem, da je takšnemu samomorilcu večji užitek sadistična misel na trpljenje njegovih verskih sovražnikov (Nemcev, Francozov … – kristjanov), kot pa trpljenje v doživljanju (mazohistične) smrti (skozi razstrelitve). In vprašanje je, ali ni tudi momentalno sprejemanje smrti (skozi mazohistično razstrelitev) takšnemu samomorilcu celo v užitek (saj ga/jih, ne nazadnje,  “v raju čaka ducat devic”).

Namesto, da bi bil oče prinašalec moralnega zakona je oče prinašalec korana
Prav zanimivo bi bilo slišati klasične psihiatre, ki bi – če bi – diagnosticirali teroriste ali “volkove samotarje” ali pa džihadiste/mudžahedine. Prav slednjim diagnoza “shizotipska motnja” oziroma “mejna osebnostna motnja (agresivnega tipa)” ne bi izostala. V resnici gre pa za način odraščanja v primarni družini – s poudarkom na vlogi ojdipsko-postojdipskega očeta. Muslimanski (infantilni/ojdipski) oče pogosto sploh ni nosilec moralnega Zakona – kot bi moral biti –, pač pa je predvsem prinašalec Korana, vere v Alaha in šeriatskega prava. Otrok se tako ne boji očeta – tako kot bi se moral –, pač pa se boji (in spoštuje) Alaha, tako kot oče. Muslimanski oče je pogosto “bogaboječ”, kar zaznamuje otroke. Pravi in normalni oče – tak, s kakršnim si otrok lahko (vzgojno) “pomaga” – pa je močan, trden in neustrašen (in pošten).

Kadar kakšen musliman zagreši zločin, četudi neterorističen  (21-letni pribežnik iz Sirije je nedavno na vlaku z nožem za kebab ubil nosečo Poljakinjo),  se je treba vprašati, kako svojo živalskost (in pohoto) kroti z Nadjazom. Če je Nadjaz sistemsko oziroma kulturno diktirano šibek, saj ga “povozi” oziroma “prekaša” verski fanatizem, potem je muslimanski kriminal (na samo terorizem), potrebno obravnavati čisto drugače, kot evropejskega; in prav tega se mora zavedati tudi naš Svet za nacionalno varnost.

V luči sedanje migrantsko-begunske krize je treba reči, da Evropa v svoja nedra ni spustila kar nekih ubogih in pomoči potrebnih ljudi (prebežnikov/beguncev/migrantov). Evropa je odprla vrata tudi mnogim psihopatom; in muslimanska psihopatija je strukturno drugačna kot običajna (evropska) psihopatija. Muslimanska psihopatija ima v svoji podstati, v svoji genezi, pogosto inkorporiran še verski fanatizem, shizotipsko blaznost. In tega se moramo vsi skupaj bati. Najbolj militantni džihadisti/mudžahedini sploh ne znajo živeti drugače, kot da se vseskozi, torej neprestano borijo (v imenu Alaha) za svoj islam. To je njihov simptom – in “pacient ljubi svoj simptom bolj kot samega sebe”, je rekel že Freud. In ko je muslimanski prebežnik v stresu – biti simbolno kastrirani prebežnik (moški) pa je neprestan stres – je depresijo in anksioznost (morda v povezavi s paničnimi napadi) vsakodnevno prisotna, in tudi “njegov véliki Alah” vselej zraven (bivajoč in govoreč v njegovi psihični realnosti), Koran (in šeriatsko pravo) pa mu v stiskah in stresih dajeta kompas.

To pa ne pomeni nič dobrega za Evropo in Evropejce. Strpni in liberalni politiki – navadno leve pripadnosti – se doslej vsega tega niso zavedali. Tudi Angela Merkle je bila naivna, saj je mislila, da bodo v Nemčijo prišli normalni ljudje, ki se jih bo dalo in asimilirati in integrirati ali pa zgolj getoizirati in celo pretvoriti v (poceni) delovno silo. Vendar, kot vidimo, se je situacija popolnoma zapletla. Ko nemški (in francoski) narod ne bo zgolj preplašen in bo množično pokazal zobe, se prebežnikom/beguncem/migrantom slabo piše.

Roman Vodeb