Pred nekaj dnevi mi je nek zagrizeni domoljub – vsaj tako se je predstavljal – preko spleta nonšalantno zabrusil, naj se zavedam, da bi govoril samo nemško ali italijansko, če ne bi bilo partizanov. Nič novega – tako so me učile že »tršice« v šoli. Namreč, da obstoj slovenskega naroda, slovenske države in slovenskega jezika stoji ali pade z narodnoosvobodilnim bojem. Če partizani ne bi obstajali, bi imeli tretji rajh že skoraj sto let tudi na slovenskih tleh. Le Slovencev ne bi bilo nikjer več. Ker pa so se našli Titovi heroji, je že leta 1945 tretji rajh padel. In brez partizanov bi bili nemočni Angleži, Američani, Francozi in tako dalje. Pa tudi Rusi. O porazu tretjega rajha je bilo namreč že vse odločeno januarja 1942 – z dražgoško bitko. Če seveda verjamete v palčke (ne v male palice s slanim okusom, ampak v bajeslovna pritlikava bitja, da se razumemo).
In sem začel razmišljati – kaj pa, če so nam partizani res zafurali večjezičnost? Pred drugo svetovno vojno je bil glavni jezik v tedanji kraljevini Jugoslaviji seveda srbski. Namreč, če si govoril srbsko, te je razumel cel svet. Če pa je svet odgovarjal, pa si lahko nonšalantno samo odgovarjal “Yes, yes” (tako kot v tistem filmu “Nikogaršnja zemlja”, kjer je vlogo srbskega soldata prevzel kar Slovenec Primož Petkovšek) ali pa si se naredil “Francoza” in vsej javnosti sporočil najbolj znani stavek, zaradi katerega so srbskemu voždu menda svetovali, naj si že kupi slušni aparat. Namreč: “Ne čujem dobro!”
V tem modernem zamotanem svetu se večjezičnost očitno splača. A danes ni več pomembno, da znaš angleško, špansko, francosko, nemško in italijansko, sedaj postavljajo v ospredje znanje ruščine, kitajščine in – arabščine. No, pa albanščine in morda turščine, kar je očitno dobro za človekovo zdravje glede na vse, kar se v zadnjem času govori o kebabih. Ker jim sam ne konzumiram, se tudi pri jezikih držim tradicionalnih svetovno razširjenih jezikov. In si tu in tam, ko opazujem našo politično situacijo, zavzdihnem tisto znano francosko frazo “C’est la vie.” Da, tako je življenje. In sem jo začel prevajati. Hm. “That’s life.” To je po angleško. In pridemo do nemščine, ki naj bi bila moj materin jezik, če ne bi bilo partizanov. “So ist das Leben.”
Našemu Juretu je spodrsnilo
So ist das Leben. Khm, khm. Kje sem že to slišal? Ja, zadnja beseda v stavku se je zadnje čase veliko pojavljala v slovenskih medijih. Leben. Življenje. Ja, spominja na nekoga, ki je že v prejšnji, torej Cerarjevi vladi skrbel za dobro življenje. Življenje, ki naj bi med Divačo in Koprom potekalo na dveh tirih, ki bi bil verjetno že zgrajen, če ne bi nagajal nesramni Vili in če slednjemu ne bi dalo sodišče prav. In če ne bi bilo dveh menda nepotrebnih referendumov, jele (oprostite, malo mi vleče po celjsko)? Menda si je življenje olajšal tudi tako, da se je svoj čas podpisoval kot magister znanosti, pa revež ni vedel, da v resnici nima magisterija. Ja, tako je življenje. In takšen je Jure Leben. Ki je bil najprej državni sekretar na ministrstvu za okolje, tedaj pri ministrici Ireni Majcen. Nato je iz etičnih razlogov odstopil. No, naredil je “pavzo” in se vrnil kot državni sekretar, tokrat na ministrstvo za infrastrukturo. In nato v vladi Marjana Šarca postal minister – za okolje. Lahko bi rekli, da se je vrnil na kraj zločina. Tako je pač življenje. So ist das Leben.
A našemu Juretu je že kot državnemu sekretarju malce spodrsnilo, ko se je izkazalo, da so pred kakšnim letom za ne vem čigave potrebe naredili maketo drugega tira. In jo menda malo predrago plačali. No, saj niso nič plačali, saj so oča premier Miro Cerar ustavili plačilo, nagnali pa neko nižjo uslužbenko, ki se je pri vnašanju v program excel (hm, če bi bil “in excelsis”, bi to pomenilo, da je “v višavah”) malo zmotila in je zato ven prišla precej višja številka. Ti šment ti! Pa saj se ne čudim takemu neredu, če v odgovorih na poslanska vprašanja pošiljajo sezname, iz katerih se ne moreš znajti – ko smo lani dobili v roke sezname zunanjih svetovalcev in njihovih honorarjev, so bile nekatere številke honorarjev z že obračunanim davkom, druge pa ne. In kako naj se potem človek znajde? Ja, tako je življenje, so ist das Leben.
Kruha in iger
In sedaj, ko je pred kakima dvema tednoma policija začela preiskovati okoliščine glede sporne makete, je bilo na oltarju (žrtveniku) foruma žrtvovano še eno življenje (das Leben). Že tretje po vrsti, kar se tiče ministrov – tistega ljubitelja sendvičev med poslanci LMŠ niti ne štejem, je bil bolj majhna (svinjska) ribica. In seveda je vodilni konj (z belimi lisami) znova oznanil, da je odločitev, da sprejme odstop ministra za okolje, izjemno težka. Ker menda že petnajst let niso imeli tako dobrega ministra. A res? Torej oča premier Marjan Šarec vedo, kako je ministrstvo za okolje izgledalo leta 2004. Pred prvo Janševo vlado je bil zadnji, ki je to funkcijo opravljal, “zaresno oranžen” Janez Kopač. No, takrat še ni bil “zaresen”, bil je še član LDS, celo v Mladini so zanj zapisali, da je črnograditelj in sovražnik Maribora, saj je vztrajal, da sedež Holdinga slovenskih elektrarn ne sme biti v Mariboru, saj se ve, katera je slovenska prestolnica, mar ne? No, me pa res zanima, če je imel sedanji slovenski premier, ki je bil pred petnajstimi leti še komedijant na nacionalni RTV, v mislih najbolj znanega političnega rovokopača. Morda pa res. Je pač tako življenje. So ist das Leben.
Sicer pa, nekako sem pričakoval, da bo Marjan Šarec potočil nekaj krokodiljih solzic za menda odličnim ministrom Juretom. Tako kot se je to že zgodilo pri ministru za kulturo. Ljudstvo pač potrebuje kruha in iger. In spet bodo množice zaploskale cesarjevim novim oblačilom, javnomnenjska podpora pa bo spet zrasla čez sto odstotkov. In grem stavit, da se prav ta trenutek o fenomenu Marjana Šarca pogovarjata tudi Donald Trump in Kim Džong Un. Slednjemu je sto dvajset odstotna podpora že nekaj običajnega, medtem ko se Trump čudi, kako ga lahko sorojak njegove žene takole biksa, pa mu podpora kljub temu (ali pa prav zaradi tega?) raste. In da Šarcu uhajajo najboljši ministri, ljudstvo pa je nad tem čedalje bolj navdušeno? Ta država mora biti res nekaj posebnega, si verjetno misli ameriški predsednik, ki ima v svoji državi ves čas same probleme. Ampak tako je življenje. That’s life, Mr Trump! So ist das Leben.
Ergo: iz vlade je torej odletel že tretji minister. Ki je etično ponudil odstop. In ki ga je premier sprejel s težkim srcem. Nič hudega – ko se bo spraznilo še kakšno ministrsko mesto, se bo Jure L. spet lahko vrnil v vlado. Ministrov, ki kandidirajo za odstrel, je namreč še dovolj, življenje pa je le eno, mar ne? Zato ga poskušajte uživati čim bolj polno. Zakaj to govorim? V času osamosvojitve so nam obljubljali, da bomo vsi postali vegani, ker bomo travo jedli. No, sedaj, ko bi jo nekateri jedli, pa bi jo vlada z birokratskimi postopki tako krepko zakomplicirala, da ne veste, kdaj jo nabirate zase in kdaj za prodajo, ker je vse, kar je več kot za osebno rabo, menda delo na črno. Kmalu tudi zrak, ki ga dihate, ne bo več zastonj – zanj boste morali dobiti dovoljenje od države in cel kup papirjev. In ker pravkar odstopljeni minister Jure – ugibal sem, ali bo morda odstopil iz zdravstvenih razlogov – ni potegnil takšne poteze, so mu “strici” zakuhali afero z maketo. In je šel rakom žvižgat, kmalu mu bo sledila tudi njegova Stranka maketnega, pardon, modernega centra. Ki že zdavnaj ni več v centru pozornosti. Tako je pač življenje. So ist das Leben.
P. S. Priznam, da sem grešil. Včeraj sem pošiljal novinarsko vprašanje, ali je res, kar se govori, da je minister Jure L. na bolniški, ker se je menda polomil na smučanju. Vprašanje pa sem, jaz, grešnik, namesto na ministrstvo za okolje pomotoma poslal na ministrstvo za infrastrukturo, kjer si šefica ministrstva (hm, the chef of Ministry) Alenka Bratušek, sicer legendarna šivilja (in kuharica v eni osebi), zadovoljno mane roke zaradi Juretovega odhoda. In verjetno so se uslužbenci ob branju mojega novinarskega vprašanja privoščljivo hihitali tako na moj kot na Juretov račun. Ti neroda novinarska, kako nezbran si pri delu, nekega dne ti bo morala Alenka šivati tudi glavo, ne samo cunje. Ampak, tako je življenje. So ist das Jure Leben. Amen.
Gašper Blažič