Se še kdo spomni, ni dolgo tega, ko se je zgodil incident, ko je oborožen lovec zajel in odvzel prostost skupini sedmih mladcev iz Italije? Afera je približno teden dni polnila medije in družabna omrežja, nato pa kot večina afer v Sloveniji, ki imajo medijski rok trajanja en, največ dva tedna, poniknila v pozabo.
Zgodba gre nekako takole. Maja letos si je skupina mladcev iz sosednje Italije na hribu Kokoška nad Lokvami pri Divači privoščila malo nenavadno rekreacijo. Na kraški gmajni so na parceli v javni lasti premetali kamenje, ki so ga poprej drugi mladci postavili v obliko štirih črk »Tito« v spomin na 70. obletnico zmage nad nacifašizmom. Ob povratku s hriba jih je zajel oborožen lovec in jih sedem, med njimi baje tudi nekaj mladoletnih, pridržal do prihoda policije. Epilog zgodbe je bila salomonska rešitev policije, da kaznivih dejanj v tem primeru ni bilo, ker (1) kamenje v obliki napisa Tito ni razglašeno za spomenik in ker (2) italijanski mladci niso prijavili lovca. Odziva Lovske zveze Slovenije (LZS) ali Lovske družine Gabrk Divača se ne spomnim, a na spletni strani LZS med novicami in obvestili ni zaslediti ničesar na to temo.
Glede na to, da je Upravna enota Ljubljana prepovedala današnji nogometni derbi med Olimpijo in Mariborom, saj policija zaradi preobremenjenosti z begunsko krizo ni bila sposobna zagotoviti varnosti na javni prireditvi v Stožicah, je vprašanje varnosti in organizacije druge velike javne prireditve v Ljubljani, nedeljskega 20. Volkswagen Ljubljanskega maratona, ki bo potekala le en dan za odpovedanim derbijem, na mestu.
Za zagotovitev varnosti nogometnega derbija bi policija potrebovala 143 policistov specialnih enot. Seveda je z varnostnega vidika težko primerjati oba javna dogodka. Pri prvem gre za dogodek, ki se odvija na omejeni lokaciji štadiona, s policiji bolj ali manj poznanimi organiziranimi skupinami nekaj sto potencialnih izgrednikov. Pri drugem pa gre za dogodek, ki se ga bo udeležilo 20.000 tekačev, ki jih bo vzpodbujalo vsaj še nekaj 10.000 gledalcev in navijačev, ter se bo odvijal na mnogo širšem območju mesta Ljubljane. Zato drugi dogodek zahteva angažma (prometne) policije pri zapori cest, urejanju prometa in zagotavljanju javnega reda in miru.
Koliko je točno število policistov, ki sodelujejo pri aktivnostih Ljubljanskega maratona, mi ni znano, verjetno pa jih ni tako malo, saj si nihče ne želi, da bi se v Ljubljani, Bog ne daj, zgodil Boston 2013. Ali kakšen drug incident, ki bi ga lahko sprovocirali zaradi odpovedi derbija besni pripadniki navijaških skupin Green Dragons ali Viole. Z varnostnega vidika bi bila tako verjetno najboljša odpoved nedeljskega Ljubljanskega maratona. Do česar pa, saj gre za veliko denarja, najbrž ne bo prišlo.
Izvirni greh preobremenjenosti policije z »begunsko« krizo je odločitev, da policija opravlja vse naloge z »begunsko« problematiko, slovenska vojska pa ji pri tem nudi podporo. Pravilno bi bilo ravno obratno. Naloge varovanja državne meje, preprečevanje nelegalnega vstopa v državo in zagotavljanje javnega reda in miru med migranti, ki so že vstopili v državo, bi morala opravljati slovenska vojska.
Njeni pripadniki so namreč za to usposobljeni in imajo veliko praktičnih izkušenj, ki so si jih pridobili na mednarodnih misijah v tujini. Naloge slovenske vojske na mednarodnih operacijah in misijah na Kosovu in Afganistanu ter v Bosni in Hercegovini, Siriji, Libanonu in drugod namreč med drugim vključujejo tudi izvajanje kontrole na komunikacijah in kontrolnih točkah, varovanje objektov posebnega pomena, zagotavljanje pogojev za prenos odgovornosti civilnim oblastem, vzdrževanje varnega in stabilnega okolja ter izvajanje projektov civilno-vojaškega sodelovanja … Z izvajanjem teh nalog bi slovenska vojska bistveno razbremenila preobremenjeno policijo.
Slovenski vojski (in policiji) pa bi pri varovanju državne meje nenazadnje lahko pomagali tudi lovci. V Sloveniji je okoli 22.000 lovcev, ki zelo dobro poznajo teren, poleg tega pa – glede na zgodbo z začetka kolumne – sploh ne potrebujejo posebnih pooblastil »za zajem, odvzem prostosti in pridržanje«.
Za konec naj navedem dva zelo zanimiva odstavka iz diplomske naloge Blaža Kukca iz leta 2009 z naslovom Civilna družba in zagotavljanje vojaške obrambe Republike Slovenije – vloga slovenskih lovcev. Avtor navaja: »Mednarodne migracije sem izpostavil posebej, ker so pred nekaj leti bile na ozemlju Republike Slovenije velik problem. Dnevno so državno mejo med Hrvaško in Slovenijo prehajale množice ljudi iz številnih držav, ki so želeli svoje priložnosti iskati v zahodnem svetu. Ob tem je potrebno poudariti, da država nima na razpolago zadostnega števila ljudi, ki bi lahko uspešno nadzirali vsak meter zemlje, kjer je priložnost za prehod meje. In ker je v Sloveniji sistem lovstva urejen na način, da lovišča lovskih družin pokrivajo celoten teritorij države, lovci pa se ravno tako skoraj vsak dan gibajo po celotnem lovišču, tudi po krajih, ki jih ostali ljudje ponavadi ne uporabljajo, so se srečevali s številnimi ilegalnimi migranti (še posebej lovske družine, ki mejijo s Hrvaško in pa v severovzhodnem delu Slovenije) in v zvezi s tem uspešno sodelovale z lokalnimi organi oblasti.«
Kot primer dobre prakse avtor izpostavi sodelovanje med lovci in Teritorialno obrambo pri osamosvojitvi Slovenije leta 1991: »Znani so primeri uspešnega operativnega delovanja (lovcev, opomba G. K.) pri zavzemanju objektov JLA, na terenu pa so delovali tudi pri zbiranju podatkov o gibanju sovražnih sil in njihove tehnike. V času vojne za Slovenijo se je takratno vodstvo Lovske zveze Slovenije dogovarjalo s Teritorialno obrambo in z Ministrstvom za notranje zadeve o vlogi in nalogah slovenskih lovcev v tistem usodnem času. Ustrezna navodila so bila poslana vsem območnim lovskim zvezam in prek njih lovskim družinam. Z njimi so jih pozvali, naj lovci v okviru možnosti in upoštevajoč mednarodne konvencije o uporabi orožja, nudijo slovenskim oboroženim silam vso potrebno pomoč. Odziv lovcev je bil dober in pozitivno sprejet pri takratnih oblasteh, pa tudi pri najširši javnosti. Mnogi lovci so bili vključeni v vojaške formacije takratne Teritorialne obrambe in Milice, nespoštovanja vojnih pravil oz. kršenja mednarodnega prava pa ni bilo (Toš 2007, 84).”
Gal Kušar