V Reporterju lahko zadnje čase zasledimo številne pavšalne izjave nekaterih njegovih novinarjev, da bi se moral Janša umakniti s položaja predsednika SDS in celo s politične scene, ker da je veliki luzer, da je nosilec sovražnega govora, da ljudi deli in razdvaja ipd. G. Igor Kršinar se je nazadnje spravil tudi na njegove najožje sodelavce, češ, da se okoli Janše “zbirajo ljudje, ki so praviloma priliznjeni, in govorijo tisto, kar želi slišati”. Pa da “nihče na desni ne more sestaviti vlade, ker se človek, ki tam drži vse niti v rokah, ne želi umakniti”, ter se je na koncu še vprašal, “ali uganite, kdo je torej največja cokla razvoja v Sloveniji”? (Reporter, 17. 6. 2019). Iskreno obžalujem, da sta se tednik, ki je Sloveniji veliko dal, in ki sem mu bil zvest od začetka njegovega izhajanja, kot tudi Kršinar, ki nam je dal že veliko dobrih tekstov, spustila na to raven. Naj na kratko pojasnim zakaj.
Najprej bi rad spomnil, da so organi stranke SDS edini pristojni, da odločajo o tem, kdo naj vodi stranko, in da so npr. ob volilnem porazu leta 2011 soglasno zavrnili ponujeni Janšev odstop. Pa da je v zvezi z zadnjim kongresom stranke prav Reporter (21. 4. 2016) prinesel izjavo Vinka Gorenaka, da so bili “med 500 glasovi samo štirje proti, in na kongresu ni bilo nobenega žandarja ali nadzornika, ter je vsakdo lahko obkrožil, kar je hotel”. Tudi če odmislimo navedena dejstva, se sprašujem, na osnovi kakšnih moralnih norm bi se morali organi odpovedati človeku, ki je bil po krivici že stokrat popljuvam in celo nezakonito zaprt, ker neustrašno razgalja mračne zakulisne rabote sprijene tranzicijske levice?
Razglašanje Janše za luzerja in coklo razvoja pa je ob splošno poznanih dejstvih skrajno neokusno govorjenje, ki ga nihče ne more jemati resno. Kot prvo naj navedem, da je sam Reporter “v dobrih starih časih” zapisal (23. 7. 2012), da dolgujemo Janši “podobo države, kakršno imamo, in da bi se stvari na ključnih križiščih zgodovine zadnjih trideset let odvijale drugače”, kot so se. Naj še dodam, da je bil Janša med prvimi, ki so tvegali spopad s “povampirjeno JLA”, in je zaradi tega tudi končal v zaporu ter nato s svojimi političnimi sopotniki dvignil na noge slovensko javnost, kar je kasneje pripeljalo do zloma komunizma, do demokratizacije, ustanovitve samostojne slovenske države in njene umestitve v njeno naravno evropsko okolje. In v desetdnevni vojni je na čelu obrambnega ministrstva veliko pripomogel, da je Slovenija te svoje pridobitve tudi obranila. Ustvaril je eno najmočnejših političnih strank, trdno zasidrano v volilnem telesu, s programom, ki ga gospodarstveniki ocenjujejo kot enega boljših, in lastne medije, ki začenjajo razbijati zadušljiv levičarski medijski monopol. Bil je na čelu slovenske vlade in v njegovem prvem, polnem mandatu (2004-2008) je ravno Reporter, ki danes razglaša Janšo za coklo razvoja, zapisal (5. 10. 2015), da so “pokojnine zrasle za petino, neto plače za četrtino, gospodarska rast je bila okrog sedem odstotkov, javne finance konsolidirane in brezposelnost zmanjšana za polovico”. Bil je prvi Slovan, ki je vodil EU, in za svoje delo prijel številna priznanja uglednih evropskih strank in politikov. Kot npr. priznanje Evropske ljudske stranke in Angele Merkel, ki je ravno po informacijah Reporterja (29. 10. 2011) dejala, “da je Janša velik Evropejec, ki je popeljal Slovenijo v evroobmočje”, pa priznanje Mednarodne demokratske zveze (IDU) idr. In vsi ti po vrsti so ga odločno podprli tudi potem, ko ga je levičarska politična mafija spravila v zapor.
Priznam, da je kak njegov twit boleč, a praviloma le, ko je k temu izzvan. Sicer pa po vsem zlu, ki so mu ga njegovi rablji in preganjalci povzročili, ima pravico še do česa drugega, ne samo do kakega strupenega twita. Dopuščam tudi, da ima kako neprijetno osebno lastnost, a kdo od nas je tako popoln, da si lahko dovoli na tako neznosno lahkoten način kazati s prstom na njegove morebitne pomanjkljivosti. Sicer pa naj te osebne probleme, če obstajajo, rešujejo med seboj s sodelavci, saj so odrasli in zreli ljudje ter ne rabijo tujih suflerjev. Dr. Ivan Štuhec pa je to notorično islamofobijo pripisal predvsem dejstvu, da se stara politična garnitura boji Janše predvsem zaradi tega, “ker je edini osamosvojitveni politik, ki ni naiven, je dovolj sposoben, ter jih dobro pozna, njihove metode in strategije” (Demokracija, 29. 6. 2013). In, ali naj bi morda zapustil politiko zaradi neokusnega papagajskega skandiranja predsednikov sedanjih koalicijskih strank, “da ne bodo sodelovali z njim”? Tudi tega bo enkrat konec.
Po podatkih zadnjih javnomnenjskih raziskav pa so nekatere od teh papagajskih čvekačev kar njihovi volivci očitno že izpljunili na odlagališče odsluženih politikov za enkratno uporabo, ter je njihovo nadaljno vztrajanje na slovenski politični sceni samo še ena prava smešna burka. Dr. Stane Granda pa je v zvezi z Janšo zapisal (Demokracija, 7. 6. 2018), da nihče ni popoln in tudi Janša ni svetnik, vendar “zgodovina ne razvršča ljudi po osebnih napakah, ampak praviloma po zgodovinskih zaslugah. In tu je Janez Janša v novejši zgodovini, skupaj s Pučnikom in še nekaterimi drugimi osebnostmi, brez konkurence”. K čemur bi sam še dodal, da, ne glede na to, kako se bodo stvari odvijale naprej, bo Janša že s tem, kar je ustvaril doslej, ostal v kolektivnem spominu naroda kot izjemna figura novejše slovenske zgodovine. Tudi še takrat, ko o njegovih pritlehnih rabljih, preganjalcih in kritikastrih ne bo ne duha ne sluha več.
Za z ničemer dokazane pljunke, ki jih je Kršinar vrgel v obraz najožjim Janševim sodelavcem (prilizovanje idr.), ki v parlamentu in na drugih ravneh pred očmi celotne slovenske javnosti opravljajo svoje delo poglobljeno, z odgovornostjo in človeško dostojanstveno, pa bi se jim moral javno opravičiti, če da kaj nase.
Koper, 28. 6. 2019 Milan Gregorič