fbpx

Javni uslužbenci, delavci, kmetje, prekarci in brezposelni imamo skupnega sovražnika! Preberite koga!

Foto: sta

So bili vzgojitelji in učitelji, ki so se pred dnevi udeležili množičnega sindikalnega štrukljevanja v slogu Miloševićevih “mitingov”, zlorabljeni za propagando reakcionarnih levičarskih skrajnežev? Odgovor je seveda pritrdilen. Bili so zlorabljeni.

“Štrajk” v režiji sindikalnega prvaka Štruklja in izbor govorcev političnih strank vladajoče levice to samo dodatno potrjuje. Kučanova globoka država že desetletja tradicionalno ter strateško povsem obvladuje, nadzira in usmerja sindikate javnega sektorja. Člani sindikata SVIZ so množično drli v Ljubljano na otvoritev predvolilne kampanje, v kateri si obetata največ koristi od javnega sektorja Židanova SD in Mesečeva Levica. Branimir Štrukelj je v javnosti poznan po tem, da je skupaj s Semoličem in nekaterimi drugimi sindikalisti do sedaj onemogočil praktično vse poskuse resne reforme javnega sektorja, ki so jih prejšnje vlade, vključno s Pahorjevo in Janševo, predlagale zaradi negotovih gospodarskih razmer. Iz javno dostopnih podatkov je razvidno, da je Štrukelj in njegov sindikat prejel od sedanje vlade skoraj 6 milijonov evrov za svoje delovanje. Ali to pomeni, da sedaj štrajkajo proti svojemu “delodajalcu” ali imajo kakšne “višje”cilje?

Vsakemu povprečno inteligentnemu človeku je jasno, da je Štrukelj navadni blef za tipične levičarske volivce, ki pri 40. nimajo niti dneva delovne dobe, še vedno študirajo in koristijo hotel-mama, politično pa tvorijo čredo, ki kot poslušne komunistične ovce požirajo propagando fake-news medijev.

V svoji želji po čim večjem zaslužku na račun delavcev se je Štrukelj popolnoma izneveril osnovnemu poslanstvu sindikatov, ki bi moralo biti v varovanju delavskih pravic in izboljšanju pogojev dela. Lahko bi se vsaj pretvarjal, da dela zanje, ampak ob mastni plači več kot 5.000 evrov mesečno in celi vrsti honorarnih dodatkov je to seveda težko. Štrukelj je ob upokojnem Semoliču (ki bo bojda nastopil kot levičarski kandidat na parlamentarnih volitvah) eden najbolje plačanih sindikalnih funkcionarjev. Štrukelj s svojim oviranjem pravične ureditve države v resnici ni cehovski funkcionar, ampak politični aktivist Levice, ki se hinavsko sklicuje na delavstvo. Zato niti ne čudi, da je brez sočutja do delavcev in v večini primerov ravna v popolnem nasprotju z resničnimi potrebami delavcev.

Navaden politični prevarant
Kaj pa učitelji, ki so brez strokovne zbornice, ki bi jih zavarovala v vse večjem strahu pred ravnatelji, starši, otroki, inšpekcijo in odvetniki? Več učiteljev in profesorjev je razkrilo, da delajo pod velikimi pritiski, ki jim onemogoča normalno opravljanje poklica. Štrukljev sindikat jih niti najmanj ne ščiti in je strokovno gledano za učitelje v resnici hudo škodljiv. Zato se kot socialni delavec zavzemam, da se šolniki prebudijo in ustanovijo učiteljsko zbornico, ki bo razvijala strokovna vprašanja šolstva, kot to v socialnem varstvu počne Socialna zbornica. Politično zlorabljen sindikat strokovne zbornice v nobenem primeru ne more nadomestiti. Štrukljev sindikat s stroko seveda nima nobene zveze, v resnici še najbolj spominja na politično stranko javnega sektorja, njen samooklicani veliki vodja Štrukelj pa je kot član Združene levice ZL, (za katero je celo kandidiral na preteklih volitvah za EU poslanca), navaden politični prevarant, ki v sklopu štrajka propagira L in njenega predsednika.

Članka na današnjo temo namenoma nisem napisal takoj po dogodku. Po tiho sem pričakoval, da se bodo množično oglasili šolniki in Štrukljevo zlorabo raztrgali na drobne kosce. Praktično se ni zgodilo nič, razen nekaj osamljenih ugovorov, pa še to v demokratičnih medijih. Ob tem se sprašujem, ali se šolniki zavedajo, da so s svojo tišino omogočajo razraščanje skrajnih levičarskih strank?! Je njihova tišina in podpora temu dogajanju skladna z zahtevo po strokovni in osebnostni avtonomiji učitelja ?!

Javni uslužbenci, delavci, kmetje, prekarci in brezposelni imamo skupnega sovražnika!
Zakaj sovražnika in ne nasprotnika? Kaj je resnični cilj Branimirja Štruklja, Luke Mesca, Dejana Židana, Mira Cerarja, Karla Erjavca, Zorana Jankovića, Anje Kopač Mrak in njihovih levičarskih pajdašev? Socialna revolucija, nenehno davčno zasužnjevanje prebivalstva in ob vsakih volitvah zgoljufani prevzem oblasti! Za delavce jih ne briga popolnoma nič! Vse od revolucije naprej slovenska radikalna levica izumlja metode, kako na vsak način uničiti slovenski narod in kulturo. Temu smo bili priče tudi pri zadnji migrantski krizi, ko se je pokazalo, da sodobni revolucionarji v skladu s svojimi komunističnimi koreninami v migrantih ne vidijo človeških usod, temveč bodoče volivce. S promoviranjem multi-kulti (za kar seveda nimajo dovoljenja volivcev) hočejo naseliti Slovenijo z migranti, jim po hitrem postopku podeliti državljanstva in vzgojiti novo volilno bazo. Gre za peklenski načrt slovenskih levičarjev, ki so se odločili, da je za njihovo preživetje ključno naslednje: izvajati protidružinsko politiko, vsiliti teorijo spola, zlorabiti muslimanske migrante, organizirati socialne nemire (kar so vadili ob rušenju 2. Janševe vlade), z jemanjem socialnih transferjev, varstvenih dodatkov in nižanjem pokojnin vzpostaviti obubožanje Slovenije in dolgoročno revščino, znotraj katerih bodo še bolj okupirali parlament, sodstvo, institucije, banke in gospodarstvo.

Kučanov klan, kamor spada tudi Branimir Štrukelj je vrh radikalne homoseksualne levice, ki med svoje prioritete postavlja uveljavitev neomarksizma, radikalnega feminizma, nadomeščanje domačega prebivalstva z migranti, razširjanje splava, ukinitev pojmovanja zakonske zveze kot skupnosti ženske in moškega ter promoviranje radikalnega brezboštva in spodbujanja nestrpnosti do verujočih.

Zato tudi tokrat ne bom izpustil besed, ki bi jih morali dan za dnem ponavljati: kdor zagovarja protinarodno levičarsko politiko SMC, DeSUS, SD, (Z)L, in njihovih pajdašev tipa Marjan Šarec, ki so danes glavni motor nestrpnosti, omejevanja svobode izražanja in grožnja narodovemu obstoju, je sokriv za osebno in kolektivno nesrečo ter dolgoročno revščino in depresijo Slovenk in Slovencev.

Franci Donko