Je Bog mrtev?

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

“Bog je mrtev. Bog ostaja mrtev. In mi smo ga ubili.” Te besede Friedricha Nietzscheja iz Vesele znanosti so danes bolj resnične kot konec 19. stoletja, ko so bile zapisane. Zahodna civilizacija, ki je bila slabi dve tisočletji zaznamovana s krščanstvom, je z razsvetljenstvom ugotovila, da je Bog odvečen. Odvečen v filozofiji, odvečen v znanosti, odvečen v politiki, odvečen v vsakdanjem življenju. Razsvetljenstvo ne odpravi samo Boga, odpravi tudi transcendenco. Razum je zamenjal razodetje.

Usmrtitev Boga in posledično poposvetenje evropskih družb je težko označiti enoznačno. Po eni strani ne moremo zanikati izrazito pozitivnih posledic krščanstva na vzpostavitev Evrope kot civilizacijskega pojma. Brez križarskih vojn, ki so med 11. in 13. stoletjem odločilno pripomogle k ustavitvi širjenja islama, Evrope, kot jo poznamo danes, ne bi bilo. Ne bi bilo ne renesanse in ne razsvetljenstva. Kasneje so vprašanja pravovernosti, shizmatičnosti in različnih herezij v krščanstvu na žalost poleg verskih povzročala politične spore. Ti so se na koncu odrazili v vrsti verskih vojn.

Oglejte si še: Morala in ekonomija

Ko smo se Evropejci odpovedali krščanstvu, smo s tem hkrati spodkopali temelje morale
Ločitev vere in politike je eden večjih dosežkov razsvetljenstva. Res je napredek, da se v Evropi že tristo let, v nasprotju z muslimani, ne pobijamo zaradi različnih pogledov na Boga. Razsvetljenstvo je omogočilo sobivanje različnosti, ne samo politične, tudi verske. Vrlina krščanstva je, da v svoji zasnovi ni teokratsko, ampak jasno ločuje politično in religiozno. Jasno ločuje nepopolnost imanence od popolnosti transcendence. V nasprotju z islamom in s komunizmom ne teži, če uporabim besede nemškega filozofa Erica Vögelina, k imanentizaciji eshatona oziroma stvaritvi Božjega kraljestva na zemlji. V tem smislu je krščanstvo v celoti združljivo z modernostjo.

Foto: iStock

Če je proces sekularizacije, ki se je odrazil v ločitvi vere in politike, mogoče oceniti v splošnem za pozitivnega, je ubitje Boga na moralo imelo pogubne posledice. Ko smo se Evropejci odpovedali krščanstvu, smo s tem hkrati spodkopali temelje morale. Posledica smrti Boga ni samo zavrnitev vere v kozmični red, ampak tudi zavrnitev absolutnih vrednot. Pomeni zanikanje vere v objektivni in univerzalni moralni zakon, ki zavezuje vsakega posameznika. Izguba te absolutne osnove za moralo pa vodi v moralni nihilizem. Najbolje jo je ubesedil Fjodor Dostojevski v Bratih Karamazovih, ko se Ivan Karamazov priduša “Če je Bog mrtev, je vse dovoljeno.”

Človek bogoiskatelj
Vsaka dobra družba temelji na sposobnosti normativne integracije, sposobnosti poenotenja, kaj je prav in kaj ni. Anomijo oziroma stanje normativne dezintegriranosti kot bolezen sodobnosti lahko pripišemo desakralizaciji življenja. Religija je težko nadomestljiv prenosnik moralnega koda. Precej nepomembno je, ali verjamemo v starozavezno zgodbo iz druge knjige Peteroknjižja o Mojzesu in prejetju Dekaloga na gori Sinaj. Dejstvo je, da je zadnjih šest od desetih zapovedi ključnih za vzpostavitev dobre družbe. Še več, družbe, ki so utemeljene na laži, kraji, zaničevanju družine, promiskuiteti in nespoštovanju staršev, evolucijsko niso stabilne. Lepa primera so islamske in socialistične družbe. Za moralno in politično filozofijo relevantno vprašanje je, kako ohraniti zadnjih šest od desetih zapovedi, potem ko usmrtimo Boga. Nietzschejev odgovor je bil nikalen; s črtanjem prvih štirih pade tudi zadnjih šest. Posledica je moralna praznina, moralni nič. Na religijo je potem mogoče gledati instrumentalno, kot na koristen družbeni pripomoček za medgeneracijski prenos morale. Voltaire je imel kar prav, ko se je pridušal “Si Dieu n’existait pas, il faudrait l’inventer”. Če Bog ne bi obstajal, bi si ga bilo treba izmisliti. Zakaj? Ker ima že sama vera vanj pozitivne družbene posledice.

Ne najmanj pomembna vrlina religije je, da zadovoljuje eno temeljnih človekovih potreb, potrebo po duhovnosti, potrebo po bivanjski osmislitvi in odgovorih na temeljna eshatološka vprašanja. Mircea Eliade bi rekel, da je človek po svoji naravi homo religiosus, človek bogoiskatelj. Šele ko je v stiku z metafizičnim, se lahko samouresniči. Kje najdemo lepše dokaze kot v sakralni umetnosti. Ko si soočen z Michelangelovo Pietà, Bachovo Mašo v h-molu ali Kristusom svetega Janeza na križu Salvadorja Dalija, ugotoviš, kako visoko seže človeški duh v stremljenju po svetem, po tistem čez.

Človek potrebuje Boga in ni bistveno, ali je človek ustvarjen po Božji podobi, kot pravi Prva Mojzesova knjiga, ali ima prav Ludwig Feuerbach z besednim obratom, da je človek ustvaril Boga po svoji podobi. V najslabšem primeru je Bog družbeno koristna laž. Oživimo ga!

Bernard Brščič