Lojze Peterle je nekoč primerjal slovensko osamosvojitev z nasmehom Zgodovine. Ni še popolnoma jasno, ali se nam letos Zgodovina nasmiha ali posmehuje. Nekaj ironičnega je gotovo v brexitu, ki ga angleški konservativci imenujejo osvoboditev in neodvisnost. Počasi se končuje vek osvobodilnih bojev, ki se je začel leta 1776, ko se je od britanskega imperija ločilo 13 združenih držav, vrhunec (in priložnost za prešeren smeh) pa je dosegel z razpadom Sovjetske zveze in Jugoslavije. Samoodločbo, ki so jo Američani nekoč uprizorili britanskemu imperiju, smo Slovenci in Hrvati uprizorili Jugoslaviji, zdaj pa so enako Evropi storili Angleži. Razlogov za nasmihanje/posmihanje je veliko.
Po dolgem času se je Zgodovina nasmehnila Slovencem 27. januarja 2020, ko je s položaja predsednika vlade odstopil Marjan Šarec. Pravzaprav tudi tu še ni jasno, ali je bil nasmeh prijazen ali kisel, iskren ali hinavski? Morda pa bi se morali vprašati, ali je za Zgodovino glavna ali celo edina važna stvar uradna politika, ki se godi v vladnih palačah, na kongresih, na prvih straneh časopisov ali med prvimi televizijskimi novicami? Ali se niso glavne reči v zvezi z osamosvajanjem godile na ljubljanskih trgih, celo v neuglednih kletnih stanovanjih, v gostilnah in na kmetijah?
Naj bo tako ali drugače. Zgodovini se smeji zaradi obilice sočasnih prelomnih dogodkov v Združenih državah Amerike, v Združenem kraljestvu, v Avstraliji, na Kitajskem, na Hrvaškem in v Sloveniji. Američanom in Slovencem se recimo, nekaterim prej, drugim pozneje, kar tudi še ni jasno, vendar vsekakor v času okoljskih (Avstralija) in medicinskih (Kitajska) katastrof, obetajo volitve. In še en razlog za nasmeh: v luksemburški pravosodni tekmi med Slovenijo in Hrvaško, je zmagala Hrvaška, kjer so pravkar izvolili novega predsednika republike.
Razdvojenost ameriške učiteljice
Sredi vsesplošnega domačega ugibanja o strankarskih povezavah po Šarčevem odstopu se je v newyorškem Timesu pojavila zanimiva zgodba v zvezi s predsedniško kandidatko slovenskega rodu Amy Klobuchar. Medtem ko je poslušala njen nastop na predvečer t.i. primarnih volitev v Iowi, je tamkajšnja učiteljica Sara Curtin-Delara novinarki izjavila naslednje: “Razdvojena sem, ali naj volim za tisto, kar v resnici želim, ali za tisto, kar mislim, da se bo zgodilo.” Po eni strani bi volila Klobucharjevo, po drugi strani se zaveda, da Klobucharjeva nima veliko možnosti za zmago. Učiteljičine besede pridejo prav pri premišljevanju o dveh dogodkih, ki zadevata Slovenijo: o novi slovenski vladi oz. o volitvah, in o izjavi hrvaškega predsednika Milanoviča v zvezi z razsodbo luksemburškega sodišča o veljavnosti Arbitražnega sporazuma.
Po Šarčevem odstopu so se razvnela ugibanja, ali je mogoče novo vlado izbrati v okviru aktualnega parlamenta, ali je pametneje razpisati nove – izredne – volitve? Nova vlada na podlagi rezultatov prejšnjih volitev je privlačna možnost za manj uspešne, nove volitve pa za uspešnejše stranke. Stranke, ki so se leto in pol zatikale in spotikale na oblasti se (morda z izjemo LMŠ) bojijo volilnega poraza. Nekatere stranke računajo, koliko bi izgubile, druge, koliko bi pridobile; malokdo pa se sprašuje (in pove), kaj pravzaprav hočejo. Podobno je v javnosti. Ali Slovenija v resnici ve, kaj bi rada dosegla? Kaj bi Slovenci sploh radi? Predno bi odgovorili na to vprašanje, si postavimo še eno.
Brez jasnega cilja realnost ni dosegljiva
Slovenski politični establišment v zvezi s Hrvaško – tudi zato, ker je za Arbitražni sporazum zapravil veliko denarja – večinoma meni, da je treba vztrajati pri strogem spoštovanju mednarodnega prava oz. uresničitvi haaške odločitve. Pri praktični izvedbi pa so mnenja deljena: nekateri bi želeli Hrvaško prisiliti k spoštovanju Arbitražnega sporazuma z blokado priključitve schengenskemu sistemu, članstva v OECD ali uvedbe evra; drugi bi potrpežljivo čakali, da si Hrvati premislijo. Pred nekaj dnevi je hrvaški predsednik Milanović poskusil iz slona narediti muho, nato pa je – menda po nasvetu bivšega predsednika Mesiča – predlagal rešitev, ki bi ugodila zahtevam obeh strani. Hrvaška želi dvostranska pogajanja, Slovenija želi uresničitev haaške razsodbe, torej naj bi začeli dvostranska pogajanja na podlagi haaške sodbe. Morda je takšna pot – ob predpostavki, da v Sloveniji najdemo spretne in izkušene pogajalce – primerna, toda še vedno se nismo vprašali, kaj Slovenija v zvezi s Hrvaško resnično želi?
Moderna Slovenija je utemeljena na plebiscitu 1990 in referendumu 2003
V Sloveniji si po vsem videzu sploh ne zastavimo vprašanja, kaj bi radi? Ali je res pomembno varovati delovne mesta poslancev in materialni položaj strank, ali je nemara pomembneje ugotoviti, kaj Slovenija zares potrebuje? Naštevanje potrebnih zakonov in ukrepov najbrž ne bi bilo smiselno, saj je tega naštevanja veliko in celo preveč.
Slovenija je srednjeevropska in sredozemska država
Kaj pa bi Slovenci radi v zvezi s Hrvaško? Tudi tu je odgovor v bistvu preprost. Slovenija je srednjeevropska in sredozemska država. Slovenci radi potujejo na hrvaško morje, tam dopustujejo, kupujejo nepremičnine itn. Enako Hrvati potrebujejo svoboden prehod do in preko slovenskega ozemlja. Ti preprosti življenjski interesi, da ne govorimo o zadrževanju nezakonitih migracij, naravnost narekujejo vključitev Hrvaške v schengenski sistem. Za boljše gospodarske odnose bi bilo smiselno podpreti hrvaški prevzem evra. Slovenska diplomacija bi se morala organizirati za prepoznavanje dejanskih nacionalnih interesov in za njihovo optimalno uresničevanje, kar je seveda mogoče doseči z reformo diplomatskega izobraževanja. Pri t.i.implementaciji Arbitražnega sporazuma ne bi smeli hiteti, v primeru ustanovitve mešane diplomatske komisije pa bi bilo treba upoštevati tudi izkušnje iz sporazuma “Drnovšek-Račan”. Predsednik Milanović bo moral pojasniti svojo vlogo pri tem sporazumu, kot jo je nedavno (po pisanju Dnevnika) razkril nekdanji predsednik Kučan:
dr. Dimitrij Rupel