Kaj bomo Slovenci imeli od tega, če Donald Trump nasledi Obamo

Foto: epa

Zgodila se je nočna mora slovenskih poznavalcev ameriških volitev. Donald Trump je po zadnjih republikanskih predvolitvah v ameriški zvezni državi Indiana, ko sta od tekme za republikanskega predsedniškega kandidata odstopila še edina preostala tekmeca (teksaški senator Ted Cruz in John Kasich, guverner Ohia), z zbranimi 1053 delegatskimi glasovi postal najverjetnejši možni predsedniški kandidat republikancev.

Do nacionalne konvencije republikancev, ki bo potekala med 18. in 21. julijem v “slovenskem” Clevelandu, mora Trump zbrati le še 184 delegatskih glasov, da bo dosegel mejo 1237 glasov, ki mu prinaša imenovanje za republikanskega predsedniškega kandidata. Teh manjkajočih 184 delegatov bo Trump na preostalih strankarskih predvolitvah, ko se bo razdelilo še 445 delegatskih glasov, z lahkoto zbral. Če ne drugače, zaradi načela, da zmagovalec pobere vse glasove, ki velja v nekaterih zveznih deželah, na primer tudi v Kaliforniji, kjer je na voljo kar 174 glasov.

Boj za delegate na eni in na drugi strani
Tudi pri demokratih se zdi, da je stvar že odločena, vendar oba kandidata za demokratsko predsedniško nominacijo, bivša državna sekretarka Hillary Clinton in vermontski senator Bernie Sanders, še bijeta boj. Za nominacijo na nacionalni konvenciji demokratov, ki bo potekala med 25. in 28. julija v Philadelphii, je potrebno zbrati 2382 delegatskih glasov. Clintonova jih je do sedaj zbrala 2205, Sanders pa 1401. Na preostalih strankarskih predvolitvah je na voljo še 1114 glasov. Polovico od teh v Kaliforniji, kjer bodo predvolitve potekale 7. junija. Bolj izenačen dvoboj pri demokratih kaže na to, da po eni strani Clintonova nima dovolj podpore, ker predstavlja washingtonsko oblast, ki naj bi se odtujila od načel demokratov. Hkrati pa je že imela možnost izkazati se kot državna sekretarka, vendar se v primeru Bengazija leta 2012 ni izkazala. Po drugi strani pa so tudi Sandersovi pogledi preveč socialistični za mnoge demokrate, poleg tega je Sanders v dosedanji politični karieri nastopal kot neodvisni poslanec in se je v Demokratsko stranko včlanil šele pred enim letom.

Ne moreš zmagati v finalu, če se vanj preko kvalifikacij ne uvrstiš
Tako se bosta na novembrskih predsedniških volitvah najverjetneje pomerila Hillary Clinton in Donald Trump. Večina raziskav javnega mnenja v tem primeru napoveduje zmago Clintonove, vendar so raziskave javnega mnenja in politični analitiki pred letom dni napovedovali tudi to, da Trump nima nikakršnih možnosti za predsedniško nominacijo. Na začetku tekme za predsedniško nominacijo so Trumpu očitali, da ni politik, da nima političnih izkušenj, išče pozornost in promocijo, da s kandidaturo sploh ne misli resno … Dejstvo je, da je bila naloga v tekmi za pridobitev strankarske predsedniške nominacije jasna. Pridobiti več delegatskih glasov kot tekmeci. Trump in njegov štab so to nalogo z odliko opravili. Ne moreš namreč zmagati v finalu, če se vanj preko zmag v kvalifikacijah ne uvrstiš. Pa če ti javnomnenjske ankete kažejo še tako dober rezultat, ki naj bi ga dosegel, če boš igral v finalu. Če hočeš zmagati v finalu, se je treba vanj najprej uvrstiti.

Trump je na republikanskih predvolitvah uspel predvsem zato, ker v očeh volivca uteleša ameriške sanje in jim je z geslom “Make America Great Again!” dal upanje, da jim bo vrnil samozavest in narodni ponos, ki je bil v preteklih 20 letih precej prizadet.

Del republikancev, predvsem vodstvo, ima zaradi Trumpovega uspeha precejšen glavobol. Obžalujejo, da Trumpa niso pravočasno ustavili. Zdi se, da je vodstvo republikancev glede Trumpa uporabilo Bushevo skovanko “misunderestimate”, ker bi lahko poslovenili v “zmotno podcenjevati”. Lahko bi tudi dejali, da Trump predsedniške nominacije ni dobil s pomočjo “svoje” republikanske stranke, ampak njej navkljub. Odnos med Trumpom in vodstvom republikanske stranke zna v prihodnje ustvarjati nove konflikte. Z modro izbiro podpredsedniškega kandidata bi Trump in vodstvo republikancev lahko zakopalo bojno sekiro in s tem povečalo Trumpove možnosti za izvolitev za predsednika.

Lahko se zgodi, da se bo jeseni na kocki znašlo preveč
Republikanska stranka se je sedaj znašla v zadregi tudi zaradi – po mnenju nekaterih – zakonodajno sporne blokade imenovanja novega vrhovnega sodnika v senatu. Predsednik Barack Obama je namreč na mesto pokojnega vrhovnega sodnika Antonina Scalio že pred dvema mesecema predlagal Merrika Garlanda, kompromisnega kandidata, ki so mu zasluge in usposobljenost v preteklosti priznavali tudi republikanci. Če bodo republikanci nadaljevali z blokado in ne bodo potrdili Garlanda, dokler je še čas, se lahko zgodi, da se bo jeseni na kocki znašlo preveč. Če bi na predsedniških volitvah zmagala Clintonova, obstaja velika verjetnost, da bi za vrhovnega sodnika predlagala mlajšega in bolj liberalnega kandidata, kot je Garland.

Zadrega zaradi Trumpovega uspeha je velika tudi v dominantnih slovenskih medijih, predvsem zato, ker novinarji in politični analitiki v Sloveniji dogajanje v ZDA često prikazujejo poenostavljeno, črno-belo, navijaško in enostransko. V smislu, da so republikanci slabi, demokrati pa dobri. Oziroma – demokrati so “naši”, republikanci pa “njihovi”. Zato je zmaga demokratov dobra za Slovenijo, zmaga republikancev pa bi pomenila katastrofo. Dejstvo pa je, da se “nacionalni interes ZDA” – torej, zunanja politika ZDA ter bistvene usmeritve in prioritete države ne spremenijo veliko, pa naj bo predsednik republikanec ali demokrat. Ladja se z vsako menjavo administracije malo odkloni, enkrat v eno, drugič v drugo smer, njen kurz pa ostaja bolj kot ne prem. Zanimivo je, da bi sedaj slovenski dominantni mediji raje videli, da bi republikansko predsedniško kandidaturo namesto Trumpa dobil “ultrakonservativni” Cruz. Morda zato, ker bi bil težko izvoljen, Trump pa lahko “preseneti”.

Slovenija ne bi od Trumpove zmage imela prav ničesar
Če kdo v Sloveniji pričakuje, da bo Slovenija imela kakšne velike koristi, če bo Trump izvoljen in bo Slovenka Melanija postala prva dama ZDA, se moti. Melanija Trump nima političnih ambicij in seveda tudi ni Cristina Fernandez de Kirchner ali Hillary Clinton. Če bi postala prva dama ZDA Slovenka, bi bilo to zanimivo predvsem in edino samo za nas Slovence. Stvar bi lahko postala bolj zanimiva šele čez trideset let, če bi Trumpu uspelo ustvariti politični klan, kot so ga Kennedyji ali Bushi. Torej, če bi njegov sin Barron Trump kandidiral za predsednika. Trenutno pa je, vsaj v Severni Karolini, kjer živim, daleč najbolj znani Slovenec košarkar Goran Dragić. Po drugi strani je zanimivo tudi to, kako malo ljudi v Sloveniji ve, da je poveljujoči ameriškim zračnim silam v Evropi Slovenec, general Frank Gorenc.

Kljub vsemu napisanemu pa bi bilo za Slovenijo gotovo koristno, če bi drugo polovico letošnjega julija predsednik Borut Pahor namesto na košnji trave ali drvarjenju kje v Sloveniji preživel v ZDA. Lahko bi obiskal močno slovensko skupnost v Clevelandu in se ob bok republikanske nacionalne konvencije srečal tudi s Trumpom. Obisk v ZDA bi nato zaključil v Philadelphii, kjer bi se ob bok demokratske nacionalne konvencije srečal z demokratskim kandidatom, po vsej verjetnosti s Clintonovo. Prepričan sem, da bi se Pahor z obema, s Trumpom in Clintonovo, dobro ujel.

Čeprav nekateri Trumpa radi imenujejo najslavnejši slovenski zet, se za Slovenijo in Slovence, tudi če bo Trump jeseni izvoljen za predsednika, zaradi tega ne bo veliko spremenilo. Lahko bi rekli, da bo kljub temu najvplivnejši slovenski zet, ki bistveno bolj vpliva na vsakdanje življenje Slovencev, ostal Branimir Štrukelj. Ki pa, za razliko od Trumpa, ni nikoli vstopil v politiko in se tudi ni preizkusil na volitvah. To pa je že druga zgodba.

Gal Kušar