Kot slednika in zasledovalca (izvirne) svobode me moti (pre)obsežen zakonodajni opus, ki ni samo slovenska posebnost; je evropsko, globalno sistemsko legalizirano suženjstvo do države. Menim, da vsaka regulacija pomeni manj svobode, zato upam (in verjamem), da bo sedanji desnosredinski koaliciji uspelo uresničiti napovedi in obljube po deregulaciji in debirokratizaciji države.
Še posebej sem občutljiv na medijsko zakonodajo, ki neposredno posega v svobodo govora kot temeljno svoboščino. Če mene vprašate, je ta zakonodaja, ki je skregana z vsakim svobodoljubjem, popolnoma nepotrebna, saj je tudi v ustavi zelo jasno zapisano, da »vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja«. A imamo, kar pač imamo. Tudi zakone, ki zadevajo medije. In ki jih čez noč ne moreš ukiniti. Kot bo čas tekel naprej, pa upam, da prihodnji generaciji novinarjev, urednikov in lastnikov medijev ne bo treba obrniti gore papirjev, se poglabljati v paragrafe in se (samo)cenzurirati, da bi lahko širili novice in svoja stališča. In da bo nad teboj zaradi izrečenih ali napisanih besed ves čas visela grožnja s kazenskim pregonom.
Tudi spremembe medijske zakonodaje, ki so bile pretekli teden predstavljene v državnem zboru in za katere je javna razprava podaljšana do začetka septembra, tega ne odpravljajo. A so korak v pravo smer, saj bodo načele monopole in kartelne dogovore ter javno
RTV-hišo prisilile k bolj racionalnem poslovanju, del denarja iz prisilnega RTV-prispevka bodo dobili drugi mediji (tudi državna tiskovna agencija). Zato je bila teatralna zaskrbljenost javne RTV, moralističnih »strokovnjakov« civilne družbe in levosučnih politikov na parlamentarnem odboru za kulturo bolj levičarska folklora kot vsebinska razprava.
Na RTV uživajo ustavnopravno varstvo
Bolj ali manj se je vse vrtelo okoli javne televizije. Njihova glavna premisa je bila, da želi vlada RTV Slovenija (finančno) uničiti in si jo podrediti. To seveda ni res. Celo ustavni sodniki so pred več kot poldrugim desetletjem presodili, da mora država javnim medijem zagotoviti finančno samostojnost. Javni delavci s Kolodvorske ulice torej uživajo celo ustavnopravno varstvo pred posegi vsakokratne oblasti. Težko verjamem, da bi sedanja koalicija kaj takega prezrla. A če bodo želeli, se bodo ob morebitnem sprejetju nove zakonodaje lahko obrnili na ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so predlagani zakonski posegi res nedopustni.
Uravnoteženost
Povedano drugače. Kot mora državni uradnik na upravni enoti enakopravno (in brez diskriminacije) obravnavati vloge tako (skrajnega) levičarja kot (skrajnega) desničarja, morajo državni uslužbenci nacionalne televizije osvetliti z več plati neki dogodek ali problem v družbi. To (preprosto in konkretno) pomeni, če ima RTV Slovenija intervju s profesorjem Césarjem Garcío Hernándezom, ki se ukvarja s »protipriseljensko histerijo« in romantizira migracije, mora zaradi uravnoteženosti imeti intervju tudi z nekom (denimo profesorjem Kevinom MacDonaldom), ki opozarja na nevarnosti migracij.
Spremembe medijske zakonodaje so zato zadnji poskus, da RTV Slovenija, ki ne opravlja več svojega poslanstva, ne doseže drugega brega Rubikona. Ko bomo namreč mimo te točke brez vrnitve, bo za dobro pluralnega ozračja v družbi potreben grški scenarij − ukinitev javne radiotelevizije.
Jože Biščak