Kaj moramo povedati našim evropskim prijateljem

Komisarka za človekove pravice Dunja Mijatović. (Foto: epa)

Odkar je uspelo SDS in njenemu predsedniku Janezu Janši sestaviti vladno koalicijo iz desnosredinskih strank, je pričel tanek led, na katerem pleše slovenska levica pokati. Ko pa se je izkazalo, da bo nova vlada mogoče celo uspešna, so se levičarski voditelji, da bi pritegnili več pozornosti nase, čutili prisiljene plesati kakšno pirueto tudi malo dlje od varne obale. A glej ga zlomka, tanek led se je pričel vdirati in tudi etablirani levi mediji so vedno bolj na kraju s svojo latinščino, kako bi rešili tiste, od katerih so sami odvisni. Na srečo se je levica spomnila na njihovo uspešno geslo iz leta 1990: “EVROPA ZDAJ”. Gotovo dobra ideja, saj ni za slovenske levousmerjene poročevalce nič lažjega, kot iskati zavetja in podpore pri mladih neizkušenih zahodnih novinarjih in urednikih, ki niso nikoli v “naravi” doživeli komunizma.

Zadnje čase se je v tem boju slovenske levice proti našim demokratičnim silam zelo izkazal ravno nemški tednik Der Spiegel, ki je, vsaj kar se poročanja o Sloveniji tiče, že dosegel nivo Mladine. Posebno sta se izkazala novinarja Keno Verseck, ki je v svojem prispevku Slovenija se orbanizira 7. marca predstavil strah enega od 75 podpisnikov, intelektualca Rudija Rizmana. Drugi je Rafael Buschmann, ki želi njegovo mlado novinarsko kariero popestriti v stilu izražanja nemške skrajne desnice AfD, katere vodilni član Gauland je novoizvoljeni kanclerki zagrozil: “Mi Vas bomo lovili“. Rafael Buschman naši vladi: “Budno bomo spremljali Vaše početje“.

Za lažje razumevanje današnjih dogajanj, se moramo malce vrniti nazaj v zgodovino. Po prvi svetovni vojni sta se v Evropi pojavili dve novi obliki diktature, ki sta med seboj konkurirali. Italijanski fašizem in nemški nacizem na eni strani ter sovjetski komunizem na drugi strani. Kljub velikim ideološkim razlikam sta imeli obe obliki vladanja veliko skupnega.

Slaba protinacistična in antikomunistična fronta
V vseh treh državah so bili na oblasti posamezniki, ki so lahko vladali mimo parlamentov, brez vsake opozicije, brez vsake kritike javnih občil. Nasprotno, radio in tisk so vladajoči spretno uporabili za svojo propagando. Za obe diktaturi so pa predstavljale resno nevarnost vse demokratične države v Evropi in Ameriki. Glavni problem teh držav pa je bil v tem, da niso mogle skovati nekega močnega zavezništva proti nacizmu ali komunizmu. Ta problem sta rešila Stalin in Hitler na svoj način. S paktom o nenapadanju 23. avgusta 1939 in z dodatnim tajnim protokolom sta si razdelila Evropo na interesne sfere. Posledice so nam znane. Prvo skupni napad na Poljsko in njeno razdelitev, potem pa postopno okupiranje držav v lastnih interesnih sferah. Zelo verjetno je, da je ravno ta pakt sploh omogočil začetek druge svetovne vojne. Saj je vprašljivo, če bi bil Hitler napadel Poljsko, brez da je imel Stalina za zaveznika. Sreča v nesreči za Evropo je bila, da je Hitler precenjeval svojo moč in je 22. Junija 1941 napadel popolnoma nepripravljeno SZ.

Foto: Wikimedia

Tako je postala SZ čez noč zaveznica zahodnih demokracij. Za to zavezništvo je bila SZ s strani zahodnih sil Velike Britanije, Francije in ZDA bogato nagrajena. Obdržala je lahko vsa ozemlja, ki si jih je prisvojila s paktom Stalin-Hitler, zraven je dobila še zahodni del Poljske, vzhodni del poražene Nemčije po vrhu še pa politični vpliv na Madžarskem, Češkem, Slovaškem, Romunijo, Bolgarijo, Jugoslavijo in Albanijo.

Čas v postkomunističnih državah teče drugače
O tem, da so zahodni zavezniki na ta način poteptali svoja lastna demokratična načela ni nihče govoril. Vse tiste, ki imajo v Bruslju sedaj polna usta o mogočem negativnem političnem razvoju na Poljskem, Madžarskem in pri nas, moramo opozoriti na ta dejstva. V Italiji, Avstriji in zahodni Nemčiji so bili zahodni zavezniki tisti, ki so tem deželam pomagali nazaj v demokracijo. V državah, kjer je vladal 45 let komunizem, se to ni zgodilo. Zahodni zmagovalci so bdeli nad nastajanjem nove demokratične oblasti v deželah, kjer je bil premagan fašizem. Skrbeli so za postavitev nevtralnega sodnega sistema. Takšno dejanje je bilo na Poljskem, po padcu komunizma, ožigosano kot uvajanje diktature. Kaj pomeni neprečiščeno sodstvo vemo tudi pri nas v Sloveniji. Demokratične sile so v kontroliranih conah Nemčije skrbele za nastanek svobodnega tiska in radia. Vse kar je bilo nacistično obarvano, je bilo izkoreninjeno. Je pri nas kdo poskušal to urediti pri medijih komunističnega režima? Tega bi se morala danes zavedati zahodna demokratična Evropa in njeni mediji, preden udrihajo po mladi nebogljeni demokraciji. Konkretno vprašanje nemškemu tedniku Der Spiegel: Mislite, da s tem, ko podpirate enostranske slovenske novinarje, ki si prizadevajo rušiti našo, komaj pridobljeno svobodo, pomagate demokratičnemu razvoju?

Tukaj pa pozivam tudi naše poslance v EU parlamentu, da se povežejo s kolegi iz nekdanjih komunističnih držav in, da zahodnim kolegom pojasnijo, da gredo ure tam, kjer je dolga leta vladal komunizem drugače. Precej drugače.

Franci Kindlhofer