Kaj nas je naučilo leto 2018: Devet pomembnih lekcij, ki nam bodo pomagale v prihodnje!

Datum:

Leto 2018 je bilo razburljivo in poučno. Morda je bilo tudi prelomno. Naučili smo se devet pomembnih lekcij, ki nam bodo pomagale v prihodnje, pri desno-sredinski borbi z mlini na veter Stranke Demokratične Prenove:

 

  • Globoka država nima moralnega dna in se bo brezkompromisno oklepala oblasti dokler se je bo lahko.

Če smo še 2014 razmišljali, da hoče globoka država vzpostaviti neko kvazi-legitimnost, z režimskim pravnikom, ki je veljal za uglednega na levem polu političnega spektra, je zdaj dokončno jasno, da se vračamo v čas obupanih poskusov iz leta 2011, ko jim je najboljši menedžer na svetu in župan najlepšega mesta na svetu eksplodiral v obraz s svojo oholosto in političnim amaterizmom. Ko se je Nova Slovenija odpovedala farsi z Janša-Nikoli koalicijo in so se levi pučisti za oblast na silo poročili s socialističnimi večnimi študenti je bilo sanj o kakršnikoli politični legitimnosti slovenske levice konec. Leto 2018 bodo morda nekoč zgodovinarji opisovali kot leto, ko je levica izgubila vsak smisel za dostojanstvo in brezsramno začela obupan boj za službe, provizije in pogodbe iz infrastrukturnih projektov. Od zdaj naprej bo taktika brezkompromisnega vztrajanja in kompromisov v stilu “kaj še lahko prodamo naši OF javno uslužbenski brigadi” le še stopnjevala, dokler se jim ne zgodi nov fiasko kot leta 2004. Ljudje, ki NPC funkcionarje porivajo po šahovnici slovenske parlamentarne demokracije bodo sklenili nadkoalicijsko nekoalicijski, uradno neuradni, konstruktivno posvetovalni dogovor tudi s slovensko vejo mučenikov brigade Al-Aksa, če bodo le ti v parlamentu podprli prave ministre, prave projekte in ‘požegnali’ prave direktorje agencij. Le nebo je meja. Ali poraz na volitvah. Kar pride prej.

  • Reform ne bo tako dolgo dokler bo obstajala vlada 5+1

Prvih 100 dni vlade Marjana Šarca nas je naučilo, da smo po pričakovanju dobili vlado status quo ante bellum. Vlada, ki je kot Cerarjeva štiri leta prej bila ustoličena ekspicitno za namen zamrznitve oligopola levičarskih tajkunov in zakonsko dobro naluknjanega sistema javnih naročil, ki jih obvladujejo različne nedotakljive mafije, vse tiho ali malce manj tiho povezane z uradno levo politiko. Tudi če bo Šarec ob pomoči medijev in svetovne konjunkture preveslal ves mandat, bomo konec leta 2022 povedali, da smo kljub gospodarski rasti še vedno enako zadolženi. Še vedno bomo plačevali večni “krizni” DDV. Tako potrebne pokojninske reforme ne bo, saj je to težava, ki jo bomo prepustili tistim, ki bodo delali že ko bodo Cerar, Šarec, Bratuškova, Židan in Erjavec v zasluženem pokoju. Pikalo bo poskrbel, da bo odločitev ustavnega sodišča o neustavnosti financiranja zasebnih šol ostala v predalu tako dolgo, da se bo pridružila tisti odločitvi iz 1996 o večinskem volilnem sistemu. “Brezplačno” javno zdravstvo bo zopet le krpalo luknje in žepe nedotakljivim interesnim skupinam, medtem ko bodo v čakalnih vrstah umirali pacienti z rakom in kroničnimi boleznimi – se pravi Kolar Celarc, 2 del: ZZZS vrača udarec. Naš trg dela bo enako zaprt in plitev, kot je danes – delno zato ker vlada ni dala nobene resne indikacije, da se ji zdi s katastrovalnim ZDR in nenormalnimi dajatvami na delo kaj narobe, delno pa zato ker si levičarji pač ne želijo tujih investitorjev, ki ne bi radi igrali njihovih iger tipa “daj mi evre, dam ti dovoljenje za opravljanje dejavnosti/vladne koncesije/subvecije/pomoč pri skoku čez jugo-birokracijo.” Zaradi tega bomo seveda vsi bolj revni in v povprečju še bližje tisti sanjski minimalni plači, ki jo je nadkoalicijska levica vsilila koaliciji in s tem tiste z neto plačo 720, 730, 740 in 750 nagradila s potencialnim zmanjšanjem plače na 700.

  • Miro Cerar ni nikoli vodil svoje vlade.

Kot je povedal Anže Logar, je iz zapiskov, ki jih je pridobila preiskovalna komisija o pranju denarja v NLB bilo jasno, da je vsaj prvih nekaj mesecev kruhoborce iz SMC za roko vodila radikalno levičarska SD. Zdaj ko je minister Cerar kot ponižni šolarček šel v ZDA prosit odpuščanja Američane, da smo jih štiri leta tako zapostavljali, je jasno, da je bil v vladi le dežurni od oblasti zaslepljeni narcis, mimo katerega je nekdo drug iz ozadja vlekel vse strune. Kako drugače bi si lahko tolmačili njegov nastop v ZDA? Govoril je kot da ni bil predsednik vlade v obdobju 2014-2018, ali pa da kot predsednik vlade ni imel nobenega vpliva na svojega rusofilnega ministra za zunanje zadeve. Če ni imel nobene besede pri tako ključnem vprašanju kot so zunanji odnosi z zavezniki, je groza sploh pomisliti kaj se je dogajalo na področju financ, ekonomskih smernic, zdravstva in obrambe. Za Kolar-Celarčevo je bil iz nekih nikoli pojasnjenih razlogov pripravljen povsem razprodati svoj ugled, moralno avtoriteto in kredibilnost, zato da je do konca stal za to najslabšo ministrico v svobodni državi, ki je v tako kritičnem resorju povzročila razpad sistema. Enako tudi Socialni demokrati, čeprav sploh ni bila njihova kandidatka  (s tem da ti pri sredinskih volivcih vsaj že v osnovi niso imeli ugleda, moralne avtoritete ali kredibilnosti, ki bi jih lahko razprodali,vsaj odkar so se odločili, da bodo postali Levica 2.0.) Je pa pomenljivo kako zelo so se za tako katastrofalno ministrico postavili vsi koalicijski partnerji. Kot da bi jim nekdo povedal, kaj naj naredijo. Cerarjev polturistični ‘fotošut’ v ZDA je razkril marsikaj …

  • Zelena je nova rdeča

Trendi dohitevajo Slovenijo. V EU in ZDA so radikalni levičarji že zdavnaj razširili svojo razrednobojno dejavnost na področje eko-terorizma. Da ne bo pomote – globalno segrevanje je resničnost, s katero se moramo spopasti. A ekoterorizem, ki smo ga izvozili iz zahodnih držav nima nobene veze z resničnim bojem proti podnebnim spremembam. Gre za navaden pajdaški netržni kapitalizem, kjer se javne agencije v navezi z zasebnimi družbami in interesnimi lobiji borijo, za delež davkoplačevalskih “eko” evrov. Jure Leben, partizansko Zeleni Jurij je prvi minister v Slovenski vladi, ki se je dejavnosti ekoterorizma lotil zares z vso delovno vnemo, katero bi mu zavidali še brati in sestre iz Greenpeaca.  Minister Leben, znan po tem, da mu gre v nos zasebna gospodarska pobuda in zahodno potrošništvo je po ministrskem vrhu v Katovicah na Poljskem obljubil, da bo Slovenija podvojila svoj prispevek za podnebne finance držav v razvoju na 157 milijonov evrov, ki jih bo plačal kar iz svojega žepa…. saj ne, dali mu jih boste vi.  Podnebne finance držav v razvoju bodo šle v financiranje zelene industrije, ki je v Nemčiji naredila milijardno luknjo. A v državah v razvoju bo vse drugače. Vaš denar je na varnem. Za planet gre!

  • Slovenski mediji so vse manj sramežljivi pri poveličevanju demokratičnega socializma

Če bi v Delu ali Večeru leta 1993 kak novinar začel pisati o prednostih kubanskega brezplačnega zdravstva ali 99% pismenosti Severnih Korejcev, kot dosežkih revolucije iz katerih se lahko marsikaj naučimo, bi ga ljudje gledali, kot da je padel iz lune. Danes je novi svet. Predvsem letošnje leto je bilo prelomno pri pisanju člankov, kolumn, intervjujev, analiz in glos o demokratičnem socializmu, po domače butl-socializmu. V medijih pod lastništvom tranzicijskih turbo-kapitalistov smo to leto bili priča eksploziji člankov o socializmu za 21.stoletje, o moralnem bankrotu kapitalizma, zablodah potrošništva in neenakomerni razdelitvi bogastva. Intervjuji z neo-marksističnimi misleci so bili na dnevnem redu, na nacionalni televiziji so se pri zrcalu tedna in utripu večkrat spraševali ali ni morda nastopil čas za socializem po meri človeka (Fidel in Raul pošiljata pozdrave) – seveda ob spremljavi zabavnih vsebin kot so dokumetarci, ki komunističnega klavca Guevaro predstavljajo kot plemenitega borca proti ameriškemu imperializmu. Da ne bo pomote – takšna degradacija novinarske integritete je pri nas prisotna odkar so okoli Milana Kučana zbrani oligarhi F21 med pivovarskimi vojnami izumili nacionalni interes. Ampak leta 2018 je taka retorika eksplodirala. Morda tudi kot kopija ameriškega vala neosocializma, ki je po Trumpovi zmagi prevzel nekoč ugledne publikacije kot so Washington Post, New York Times in Huffington Post. Če lahko Američani modrujejo o tem kako zadovoljujoče je bilo spolno življenje žensk v trdem komunizmu, zakaj podobne propagande v tiho pomoč institucionalizirani socialistični levici ne bi peljali še naši družbeno-politični delavci, ki so v selektivnem prirejanju dejstev (včasih dobesedno) diplomirali pod starim režimom.  Takšno vzdušje je bila dobra podlaga za projekt gradnje butlsocialistične Levice kot legitimne stranke, ki bi lahko sodelovala tudi pri ustvarjanju koalicije. Tak predlog bi bil še leta 2014 znanstvena fantastika. Še več – mediji niso ustvarili le koalicije petih kruhoborcev (še posebej Šarca in Bratuškove, prvega so ustvarili iz nič, oz. iz gasilske veselice, drugo so rešili splošnega vse-nacionalnega posmeha in prezira po nastopu v EP leta 2014), ampak so aktivno pripomogli k temu, da je petorček medse v hudi stiski sprejel še slovenske bolivarje iz Levice. Ko je bilo jasno, da se NSI ne gre več, se je kar naenkrat v vseh treh levici naklonjenih dnevnikih z osupljivo koordiniranostjo pojavilo cel kup analiz o tem kako je evropska levica v krizi, ker se je prodala elitam, namesto, da bi se vrnila k svojim proletarskim razrednobojnim koreninam. Levica pa je bila v tem kontekstu priročno alternativa evropski socialni demokraciji, ki sama ni več dovolj drzna. To sporočilo je mednarodno požegal še nakladač Žižek, ki je Levico predstavil kot edino stranko, ki je sposobna resničnih sprememb ustaljenega establišmenta. Kakorkoli medijem je uspelo. Dobili so svojo koalicijo z od oblasti pijano, izvršilno nesposobno marioneto na oblasti. Na žalost pa so v imenu turbo-kaitalistov, ki jih plačujejo hkrati povsem kretenizirali svoj poklic na raven družbeno-političnih delavcev iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Takšni kot so leta 2018 so sramota za kolege iz konca osemdesetih, ki so se pogumno proti mogočnemu samoupravno socialističnemu diktatorskemu stroju borili za evropsko-kapitalistično prihodnost. Leto 2018 je umrla kredibilnost slovenskega novinarstva.

  • Zoran Janković je slovenski John Gotti

Pozabimo na to, da bo Janković edini v samostojni državi, kateremu se bodo brisali postopkovno zakonito pridobljeni prisluhi. To, da je sodno nedotakljiv vemo že vsaj desetletje. A zdaj smo te prisluhe prebrali vsi. Vemo, da so resnični in vemo točno kaj je v njih eksplicitno nakazano. Tudi tisti največji podporniki, ki jim Zoki predstavlja časovni stroj v “bratstvo in edinstvo” (s to razliko, da je Ljubljana po novem Beograd, kamor se vse steka) so dobro vedeli. A jim ni bilo mar. Kot tudi ne povprečnim ljubljanskim volivcem, ki so se namesto v razpadajoče stavbe v centru mesta in analno posilstvo slovenske kulture na Tromostovju raje zazrli v kičasto tlakovano slovensko ulico, trume AirBNB turistov in Stožice ter se odločili, da bi radi še štiri leta površinskega lišpanja po socialistično, kjer se pod na videz lepim površjem skriva greznica in moralno sprevržen duh mesta. Da je Janković mlado dekle izkoristil za meseno naslado jim najbrž ni mar. Nekateri mu zavidajo da je lahko. Drugi racionalizirajo, da je pač tistih 5 minut stiskanja zob in razmišljanja o lanskih počitnicah bilo dispropocionalno majhno žrtvovanje za sveto delovno razmerje za nedoločen čas. Nihče od njegovih volivcev pa ne razmišlja o sistemskem nepotizmu, ker nepotizem in korupcijo vidijo kot modus operandi Balkana, kateremu tako srečno pripadajo. Zato jim tudi ni mar za očitno ogoljufanje davkolačevalcev pri gradnji Stožic, niti za razprodajo prestižnih parcel ali stanovanj v središču mesta. Tako se pač dela na Balkanu. Tito je krao, a i nama dao. Zato zgubljamo čas, če Jankovića napadamo iz vidika etike, morale ali celo izigravanja zakonodaje. To je pač “the balkan way”. Ljubljančani si tega želijo. Kdaj bi jim dokočno prekipelo? Dobro vprašanje. Newyorčanom ni bilo mar niti ko so v mostovih in pločnikih odkopavali zabetonirane ostanke Gottijevih žrtev. Vse kar lahko rečem v tem trenutku je to, da bo Jankovića pred dosmrtnim županovanjem ustavila le normalno delujoča pravna država. Torej, glede na slovenske razmere bo najbrž zadnjič zatisnil oči v pisarni svojega ljubega magistrata.

Foto: STA

  • Po stari komunistični maniri so postala sekretarska in ministrska mesta udobni fotelji za partijski kader, katerega so volivci izpljunili na državnozborskih volitvah.

Pred leti sem samo za kratek čas pokukal v enega od Cerarjevih resorjev, pa lahko rečem, da je amaterizem, ki se tam godi tako absurdno nepredstavljiv, da bi normalen državljan zaposlen v zasebnem sektorju utrpel živčni zlom, ko bi ugotovil za kakšne birokratske mazače namenja pol svoje plače. Poklic profesionalnega pivca kavice iz avtomata in bralca Mladine je v Sloveniji zelo razširjen. Ne rečem, da v javni upravi ni garačev. A tudi ti so del sistema disproporcionalno razdeljenega dela in plačevanja mafijskih “no-show/no-work” delovnih mest katerih razpis spoznate po pogojih, Zahtevane delovne izkušnje: 7 mesecev, Znanje jezikov: Angleščina, Poklic: Univerzitetna diploma iz družbslovnih študij. Glede na to, da je v Šarčevi vladi skoraj dvakrat več odsluženih ali volivsko zavrženih politkomisarjev, ki ravno danes v vašem imenu in za vaš denar med službenim časom pridno tvitajo, delajo analize o državno sponzoriranem zadružništvu ali za milijon evrov pišejo nove vizije o prihodnosti našega naroda na ravni osnovnošolskih spisov, vam predlagam, da o njih raje ne razmišljajte. Bolje za vaše živce. Razmišljajte raje kako boste ustvarili dovolj, da boste preživeli tako njih kot sebe in svojo družino.

  • Uradna oblast se je skupaj z globoko državo po jugoslovansko lotila svobode govora.

Leta 2018 sta se zgodila dva preloma. Levica je začutila, da je dovolj institucionalno in medijsko močna, da lahko preventivno zatre vsak glas opozicije. Hkrati se je zavedla, da so socialna omrežja, predvsem Twitter naslednje bojišče, kjer se bo prepričevalo volivce. Bitko za tiskane medije, nacionalno in komercialno televizijo so dobili že desetletje nazaj. Zdaj jih čaka veliko težja bitka – bolj nepredvidljiva, kaotična in mednarodna – s tem pa manj podvržena režimskemu kapitalskemu nadzoru kot tradicionalni mediji. Zato je stari oče slovenske levice na Ilovi gori izdal tihi ukaz organom pregona in sodnikom, da je sovražni govor od zdaj orodje revolucije. Zato je novi mesija slovenskih bolivarjev državnim podjetjem na uradni strani predsednika vlade “predlagal” naj premislijo kje oglašujejo. Opozicijske publikacije so le kolateralna škoda. Glavna tarča napadov so nekontrolirana socialna omrežja. Kitajska komunistična partija se je tega zavedala že 20 let nazaj in ustvarila veliki kitajski (požarni) zid, ki filtrira prav vse informacije, preden pridejo do nedolžnih marksistično neoporečnih državljanov. Ker bi bili takšni ukrepi v državi EU še vseeno malce preuranjeni, so se naši propagandni ministri zadeve lotili na drugačen način. Z medmrežnim ovaduštvom, ki ga izvajajo akademski aktivisti. Internetna policija mladega foruma SD ni le neslana šala. Obstaja že kar nekaj časa. Zdaj že vemo, da je FDV “trusted flagger” za mednarodne informacijske gigante, ki z njihovo pomočjo cenzurirajo politično neprijetno vsebino. Skoraj gotovo niso edini. Slovenska akademska sfera, zavodi, agencije, društva so tako prepojena z ljudmi blizu levega režima, da “trusted flaggerjev” ne bo nikoli zmanjkalo. 133. člen KZ SFRJ ni nič proti internetnem pogromu, ki ga je deležna slovenska politična, akademska in filozofska srenja na Twitterju in Facebooku. Zdaj že lahko govorimo o sistemskih, vladno ‘požegnanih’ poskusih omejitve svobode govora.  Leta 2018 ste končno zvedeli, zakaj vam izginjajo zapisi na socialnih omrežjih in zakaj ste vsak teden enkrat blokirani ali cenzurirani. V ozadju poteka srdit boj za informacijsko prevlado, ki bi lahko ogrozil levičarske plutokrate.

  • Uradna oblast je skupaj z globoko državo po jugoslovansko začela pogrom nad neposlušnimi podjetniki

Ker niso vsi podjetniki navdušeni socialni demokrati, kot tisti dobrotniki, ki si lastijo vse večje medije, jih je treba včasih postaviti na svoje mesto, da se zavedajo, kje je njihovo mesto. Ko jih je zmotil predlog nove roparske davčne reforme, jih je bilo treba tako medijsko kot politično prikazati kot pogoltne fevdalce, ki izkoriščajo slovensko visokokvalificirano delovno silo in mednarodno lego, v zameno pa ne bi nič prispevali za “ljudsko dobro”. Danes govori o nacionalizaciji le najbolj odštekan član najbolj odštekane stranke. Glede na to kako v tem trenutno javno klimo, pa ne bi bil presenečen, če se ne bomo čez desetletje o zaplembi “odvečnega” premoženja pogovarjali najprej v akademskih, nato političnih krogih.  Tudi leta 2009 je bila nadkoalicijska v vloga odkrito neomarksistične stranke znanstvena fantastika. Resničnost sledi javnemu diskurzu. Javni diskurz pa se je letos odločilno spremenil tudi v domeni uradne visoke politike. Novi predsednik vlade je pobeglega podjetnika še arogantno provociral, češ “saj je že itak mislil graditi v Italiji”, namesto, da bi se sestal z njim in ga hotel prepričati naj pride nazaj.  Člani koalicije so vse uporniške podjetnike vabili naj le gredo, če jim kaj ne paše. Nadokoalicijski koordinator je izplačilo dividend označil za davčno utajo. Ja… leta 2018 so uspešni podjetniki, ki niso na partijski liniji postali kanonfuter vojakov revolucije in zavistnega ljudstva, ki veselo meketa z njimi. Ta zadnja ugotovitev je najbolj grozljiva od vseh, ki smo se jih naučili leta 2018. Zgodovinski moment, ki je v preteklosti v podobnem zaporedju povzročil 100 milijonov mrtvih.

To je bila Slovenija v letu 2018. Država pridnih zasebnikov, ki so svojo dodano vrednost prodali tujcem in hkrati država političnih kruhoborskih bleferjev, ki so v izplenu zasebnikov začutili svojo priložnost za pravično delitev plena, ki so ga ti ustvarili. Da ti pri deljenju “družbenega premoženja” ne bi bili preveč ovirani, so povsem izolirali politično opozicijo in napovedali boj proti svobodi govora. Pravzaprav zgodba o povprečni balkanski državi. Nihil sub sole novum. Medtem, ko pa se mi gremo “Balkansko samoupravljanje za telebane”, pa svet mimo nas s svetlobno hitrostjo brzi naprej. Zasebna družba SpaceX je v vesolje poslala avtomobil, napovedala vesoljski turizem in morda tudi revolucijo medcelinskih potovanj. Korejski zasebniki Samsung so končno prebili sveti gral tehnologije zaslonov in za serijsko proizvodnjo pripravili upogljive OLED zaslone, ki bodo v naslednjem desetletju povsem spremenili naš vsakdan. Japonski, nemški in ameriški zasebniki združeni v avtomobilske konglomerate so napovedali povsem avtonomno vožnjo v manj kot desetih letih (tehnologija je praktično že pripravljena, potrebna je le še infrastruktura in ustrezna zakonodaja na kontinentalnih/federalnih/državnih ravneh). Pratt&Whitney, proizvajalec letalskih motorjev, kot veja zasebnega industrijskega koncerna United Technologies je končno uspel ukrotiti tehnologijo Geared Turbo Fan in jo pripraviti tudi za bodočo uporabo v širokotrupnih letalih. Zaradi njihove revolucionarne inovacije bodo sodobna potniška letala v naslednjih 100 letih porabila manj goriva in v ozračje izpustila manj CO2 kot so jih stara letala v letih od 1940 do 1980. Zaradi te zasebne pobude se bodo tudi ministri na naslednje podnebne konference vozili z bolj čistimi zasebnimi reaktivci (razen Lebna, ki bo še zmeraj onesnaževal z Falconom ali Adrijinimi Sukhoji). Svet gre naprej. V Sloveniji pa v tujino nagajamo zasebne podjetnike, forsiramo fantomsko krožno gospodarstvo, gradimo 27 kilometrov precenjene železnice, sanjamo o zadružnih kolhozih, denar mečemo v socialno podjetništvo in najcenejšemu ponudniku socialdemokratsko pravičniško onemogočamo, da bi gradil drugi predor Karavanke. Ostali smo zamrznjeni v času. Kako dolgo še lahko vztrajamo, preden kot družba po grško implodiramo in za prgišče kitajskih juanov prodamo vse kar še je ostalo? Če pride do recesije ne dolgo. In takrat bo tudi premier Šarec ugotovil, da ima medijsko maziljenje rok trajanja, socialistični volivci pa bodo ugotovili, da ni več hladne vojne in zastonj ameriških kreditov. Rad bi, da že pred tako tragičnimi dogodki, dobimo prvo pravo desno vlado. In s tem v mislih vam želim srečno, zdravo in predvsem profitabilno novo leto 2019. In da boste naslednjemu Šarčevemu birokratu, ki bo pripravil inovativen predlog, kako vas olajšati za trdo prislužen dobiček z bendžom na spremljavi zapeli:

I’m no Communist, and I’ll you that right now
I believe a man should own his own house and car and cow
I like this private ownership, and I want to be left alone
Let the government run its business and let me run my own

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Ironija: Ruski hekerji napadli rusofilni portal MMC

Domnevni ruski hakerji so zopet na delu. Pred kratkim...

[Video] Evropska komisija predlaga ustanovitev ministrstva za demografijo, ne le urada

Medtem ko v Evropi narašča kakovost življenja, se soočamo...

Ubila je tjulnja, ki ga je poskušala rešiti

Na spletu je zaokrožil žalosten posnetek poskusa reševanja tjulnja,...