V četrtek, 12. decembra 2019, je na TV Slovenija v oddaji Globus od 20. ure zvečer dalje potekala razprava v zvezi z aktualnim mnenjem generalnega pravobranilca Sodišča Evropske unije v zvezi s tožbo Slovenije proti Hrvaški v primeru št. C-457/18. Splošno se mi je vtisnilo, da je razprava vodila nekako v smeri obvezovanja ran, ki jih je vlada doživela z mnenjem pravobranilca, s pomembnim in verjetno nepričakovanim odstopom od rdeče niti v trenutku, ko je novinarka Mojca Širok v poročanju iz Bruslja dovolj posrečeno in odkritosrčno ugotovila nekako tako, da arbitražne travme aktualne slovenske vlade pač Evropske komisije (in dodajam: tudi ne Evropske unije) ne zanimajo, jih ne razume in bi raje videla, da jih ne bi bilo. Res je.
Bolj kot izjave zunanjega ministra Mira Cerarja, ki se je pričakovano ponovno ukvarjal s svojim videnjem vladavine prava, ki jo leta predava na Pravni fakulteti v Ljubljani, sem se veselil nastopa kompetentnih pravnih strokovnjakov s področja mednarodnega prava, torej z mojega področja. In seveda pričakovano doživel “veliko razočaranje”. Slovenske mednarodnopravne stroke – kot da je ni, ali je razpadla, ali pa se, za optimiste, nekje skriva. Kje so tisti “najboljši pravni strokovnjaki”, ki so zastopali Slovenijo v arbitražnem sporazumu, in kje so tisti Cerarjevi pravni strokovnjaki, ki so sestavili nesrečno tožbo v obravnavanem primeru C-457/18?
Ker kolegice iz Pravne fakultete v Mariboru nisem zasledil v zgodbi reševanja slovensko-hrvaških mejnih vprašanj, njenih stališč prvo pot iz gentlemanskih vzgibov ne bom komentiral. Pač pa se je zanimivo v sili potrebe ad hoc oblikovanja strokovnjakov za mednarodno javno pravo (Public International Law) – ki traja celo precej dlje od nesrečnega imenovanja arbitra dr. Jerneja Sekolca (priznanega strokovnjaka za mednarodno trgovinsko pravo) – kot nekakšen strokovnjak za mednarodno in evropsko pravo s svojimi ocenami na televiziji po določenem času ponovno pojavil kolega pravnik dr. Marko Pavliha, sicer, če se prav spominjam, priznan strokovnjak predvsem za (pomorsko) transportno pravo in zavarovalno pravo (Shipping Law).
Medtem ko sem se resno zamislil nad nekaterimi njegovimi ocenami glede pomena mednarodnega prava v shemi virov prava Evropske unije, me je v oddaji prehitelo njegovo “priporočilo”, omenjajoč kolega dr. Marka Ilešiča, slovenskega sodnika v Sodišču Evropske unije, sicer priznanega strokovnjaka za civilno, torej zasebno pravo, kot nekakšnega strokovnjaka – rešitelja, ki bo znal sodišču pomagati spoznati pravo luč in pot v zadevi. In to kmalu po zanimivih izjavah glede predsednika Sodišča Evropske unije. Po mojem nepotrebno in ne dovolj premišljeno, vse v skladu z aktualno slovensko diplomacijo.
Napaka, ki je Hrvatom prišla še kako prav
Če me spomin ne vara, sta prav kolega Pavliha in Ilešič kot pravna strokovnjaka sodelovala pri pripravi prvega slovenskega pomorskega zakonika. V obrazložitvi k predlogu tega zakona (glej Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije št. 41, z dne 13. 6. 2000) piše, da zakon izhaja iz dejstva, “da ima Republika Slovenija glede na svojo geografsko lego značaj tako imenovane geografsko prikrajšane države, torej države brez pripadajočega epikontinentalnega pasu oziroma suverenih pravic na tem pasu, ter da glede na svojo lego Republika Slovenija nima možnosti, da bi proglasila druge morske pasove zunaj območja svoje državne suverenosti v smeri proti odprtem morju, to sta zunanji morski pas in izključna ekonomska cona”. (podčrtal M. P.)
Kar zadeva pravni pojem t. i. geografsko prikrajšane države, je šlo preprosto za spregled oziroma neustrezno razlago drugega odstavka 70. člena Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 (t. i. Jamajška konvencija ali Kingstonska konvencija ali Montego Bay konvencija, kar vam pač lepše zveni), iz katerega je po jezikovni in namenski razlagi jasno razvidno, da status geografske prikrajšanosti ne pomeni nujno tudi nezmožnosti razglasitve ali uveljavitve nadaljnjih morskih pasov v skladu z mednarodnim pravom.
Brisanje parketa za “mednarodnopravnimi strokovnjaki”
Po mojih večletnih izkušnjah je bila škoda velika, vendar ne povsem nepopravljiva. To bolečo strokovno napako, ki se je zaradi nepoznavanja ali neupoštevanja oziroma spregleda vsebin mednarodnega javnega prava zapisala v Pomorski zakonik Republike Slovenije, smo z mojo intervencijo popravili leta 2003 (glej zapisnik 20. nujne seje odbora državnega zbora za infrastrukturo in okolje, 1. točka dnevnega reda: predlog zakona o dopolnitvi pomorskega zakonika – nujni postopek).
Za slovenskimi “medarodnopravnimi strokovnjaki” smo že brisali mednarodni parket. Zato predlagam, da se v Sloveniji glede na stanje prave slovenske mednarodnopravne stroke, ki očitno žal ni v najboljši kondiciji, preneha za aktualne namene vodenja ljudstva nekritično opletati (oziroma za poznavalce doma in v tujini: celo pometati) z mednarodnim pravom ter se nanj brez ustreznega znanja in vedenja sklicevati vsevprek.
Dr. Miha Pogačnik