Po naši deželi zoper pustoši »kadrovski cunami«, s pomočjo katerega si skuša vlada podrediti vsa družbena področja. Vsaj tako bi lahko sklepali iz reakcij dela slovenske politike in javnosti ob nedavnih menjavah na vrhu nekaterih podjetij v večinski državni lasti. Predvsem so ogorčenje izzvale spremembe v energetskem sektorju, kar je razumljivo, če vemo, da se tam obrača zelo veliko denarja, ki lahko posledično služi kot obilen vir oglaševanja, sponzorstev, donacij in podobnega.
Nekateri od tistih, ki so bili zamenjani oz. jim mandat ni bil podaljšan, so ob tem uprizorili pravo dramo. Ogorčeni in pretreseni, malodane v solzah so razlagali, kakšna krivica se jim je zgodila; kako so morali zapustiti svoj položaj samo za to, ker niso po volji vladajoči politiki. In seveda, kako gre njim samo za dobro podjetja, za kar so se »žrtvovali« vsa ta leta. Njihova zasluga je torej, da gre tem podjetjem danes tako dobro.
Vsakdo se želi čim dlje obdržati na položaju, ki mu prinaša ne samo dober zaslužek, ampak tudi moč, vpliv, morda celo ugled. Zato so takšne reakcije vsaj do neke mere razumljive. Vendar pa gre pri tem za zelo veliko sprenevedanje. Nekateri od teh, ki so v zadnjem času najbolj izpostavljeni kot žrtve vladnega »kadrovskega cunamija«, so sami vse prej kot zgled politično neodvisnih gospodarstvenikov. Tako je bil sedaj že nekdanji predsednik uprave Elektra Ljubljana Andrej Ribič ustanovni član in funkcionar stranke Zares, na položaj pa je prišel – kakšno naključje! – v času, ko je ta stranka vodila vladni resor, v katerega je spadala energetika. In še sedaj hodi o krivicah, ki se mu domnevno dogajajo, tožit ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću (ki potem to »čisto po naključju« prvi prinese v javnost). Še bolj »za lase privlečena« je razlaga o »apolitičnosti« enega glavnih igralcev na slovenski energetski sceni Roberta Goloba, prvega človeka podjetja Gen-I. Le-ta je bil državni sekretar v eni od eldeesovih vlad, pa podpredsednik Jankovićeve Pozitivne Slovenije in nato še Stranke Alenke Bratušek. Se pravi, da gre za človeka, ki ne samo da je užival podporo leve politične opcije, ampak je bil njen pomembni protagonist. Bil je hkrati del poslovne in politične elite. In jasno je, da je svoj vodilni položaj v državnem energetskem podjetju vzdrževal s pomočjo močnih in široko razvejenih političnih povezav.
Zanimivo je, da so ob sedanjih kadrovskih menjavah najglasnejši tisti, ki zagovarjajo državno lastništvo podjetij in močno vlogo države v gospodarstvu. V tem primeru morajo tudi »politično vmešavanje« vzeti v zakup. Zavedati se morajo, da če so sami svoje ljudi postavili na položaje, potem bo le-te prej ali slej nekdo drug tudi zamenjal. Vendar gre tukaj za vprašanje politične »barve«. Nekateri smatrajo, da so njihovi kadri vselej »strokovni« in »neodvisni«. Njim položaji preprosto »pripadajo« ne glede na to, ali so v vladi ali ne.
Dr. Matevž Tomšič