Kam gremo Slovenke in Slovenci, kam?

Datum:

Razmišljanje o nas, Slovenkah in Slovencih bom začel z pesmijo iz zbirke pesmi Salsa prof. dr. Alojza Ihana, dr. med., z naslovom Čas je:

Čas je,

da si povemo,

če si sploh lahko kaj povemo,

in da si damo,

če si sploh lahko kaj damo.

Čas je

in kmalu bomo ostali tudi brez njega.

Kako je pri nas s tem ali si kaj povemo in kako je z iztekanjem časa?
Ali smo si pri nas v preteklosti lahko povedali vse? Ne! Ali si sedaj lahko povemo vse? Lahko! A za naslednike komunistov je marsikaj izrečenega ali zapisanega sedaj potvarjanje zgodovine. Prepričan sem, da tu časa ne bo zmanjkalo in resnica, ne samo zmagovalnih revolucionarjev, bo prišla in že prihaja na dan! In to kljub tistim novinarjem na RTV SLO, ki jih je več in imajo, kot pravijo “prav”! Tu ne bom nadaljeval, ker bi bil sestavek predolg!

Vrnimo se k pesmi prof. Ihana in iztekanju časa!
Zdravnik, profesor, intelektualec, pesnik, nam je v teh verzih povedal veliko, skoraj vse o življenju! Žal povedati ni dovolj. Nekdo mora tudi slišati in vsaj poizkusiti razumeti. Poudarek je dal tistemu, s čemer se zdravniki pogosto srečujemo! Iztekanju časa vsakemu od nas! Ali o tem ljudje sploh razmišljamo? Želel bi opozoriti na to, da smo v Sloveniji prišli tako daleč, da umirajočega, svojega najbližjega, ne želimo imeti doma. Za beg od umirajočega si izmišljamo vse mogoče, od tega, da nimamo ustreznega prostora, do tega, da ni časa. Skoraj praviloma se skušamo umirajočega znebiti, ga predati v bolnišnico, z izgovorom, da bo v strokovnih rokah in da se mu bo pomagalo in ga mogoče celo rešilo smrti, čeprav je glede na bolezen in mnenje stroke jasno, da prihaja konec.

To nas v naši nameri ne ustavi! Ob tem sem na osnovi svojih izkušenj prepričan, da umirajoči mnogokrat čutijo in zaznavajo več, kot si to mi mislimo. Žal v teh svojih zadnjih urah zaradi našega egoizma ob sebi nimajo svojega najbližjega. Mnogokrat sem doživel celo, da so se bližnji umirajočega bolj smilili sami sebi, kot se posvečali umirajočemu! Kaj nam vse to pove o nas samih? To je današnji svet. Kam gremo? Ob tem si izmišljamo ve mogoče oblike oskrbe za umirajoče, samo da nam samim ne bi bilo treba biti poleg! Prepričujemo se, da vse to delamo le v skrbi za trpečega, umirajočega sočloveka! Nič od zapisanega ni izmišljeno, zapisano je na osnovi izkušenj.

Spoštovani, postajamo vse bolj neobčutljivi za stiske sočloveka, postajamo brezobzirni, egoistični! Skoraj se ne pogovarjamo o empatiji, v resnici jo mnogokrat primanjkuje tudi tistim, ki se neposredno ukvarjamo z bolniki, trpečimi. Zakaj? Izgubljamo vrednote! In če se vrnem spet k medijem, neodvisnim, uravnoteženim, seveda! Kako so že reagirali ob zapletanju pokopa Romov, ki so bili pobiti pri Igu? Ali so bili zgroženi novinarji, ki imajo prav? To je le še en dokaz, da smer, kamor gremo mi v Sloveniji in tudi v velikem delu Evrope, ni dobra.

V Ljubljani, 15. 7. 2022, prim. Janez Remškar, dr. med.

Sorodno

Zadnji prispevki

Ali ima Boštjančič pred koncem javnega razpisa že svojega izbranca ?!

Pojavljajo se namigi, da naj bi finančni minister Klemen...

Bo Tusk prekinil sodelovanje z ZDA in Južno Korejo pri gradnji jedrskih elektrarn?

Vlada Donalda Tuska naj bi razmišljala o sodelovanju s...

[Video] Tajnikar bi se problemov v zdravstvu lotil kot Adrie Airways

Na včerajšnji, stoti dan zdravniške stavke, je svoje mnenje...