Kar je, je bilo; Kar bo, tega ni

Foto: STA

Sredi vojne z vlado so mediji nekako pozabili na glavno stvar. Njihova dolžnost je – kot smo decembra 2018 brali na naslovni strani nemškega tednika Der Spiegel – “povedati, kar je”, t.j. dejstva. Mediji nekako niso poklicani za nasprotovanje dejstvom. Kljub temu se je – ne samo pri nas – razširilo novinarsko “navijanje” (angl. spin), ki ga nekateri imenujejo bojevito in celo goljufivo novinarstvo, njegove proizvode pa – že spet v angleščini – fake news, ponarejene novice. Vsi ti pojavi so povezani s cenzuro, katere poglavitni namen je zavarovati neizkušene bralce/gledalce/poslušalce pred nevšečnimi in razburljivimi dejstvi. Dodatni namen cenzure je seveda zapeljevanje neizkušenih (nekritičnih, slabo izobraženih…) potrošnikov stran od nevšečnih k všečnim zadevam, ki so povezane z (manj pomembnimi) dejstvi ali s fantazijami, prerokbami itn.

Rokovanje z dejstvi seveda ni preprosta reč. Ljudje, predvsem filozofi in znanstveniki se praktično od začetka kulture, recimo od stare Grčije in Rima ukvarjajo z vprašanjem o resnici. Na svojevrstne fantastične izlete in v velike pustolovščine so radovedne spraševalce peljali pridigarji, preroki in teologi. Za te izlete so bile značilne različne okrutnosti, kot je bilo sežiganje čarovnic, in gorostasne pristranskosti od Galileja do Dreyfusa. V slovenski preteklosti smo imeli – predvsem v času komunistične oblasti – nekaj enciklopedičnih žrtev pomanjkljivega rokovanja z dejstvi: od Lamberta Ehrlicha, povojnih zunajsodnih pobojev, dachauskih procesov… do Edvarda Kocbeka in Jožeta Pučnika.

Komunisti so se na (virtualni) zatožni klopi zagovarjali, da “je pač več resnic” in da “so dejstva odvisna od opazovalcev”. Dejstva so večinoma neodvisna od opazovalcev. Kljub temu, da jo opazujemo iz različnih kotov, bo gora še vedno gora, katedrala še vedno katedrala, Ljubljanica še vedno Ljubljanica. In dejstvo je, da je Jože Pučnik zaradi svojih člankov sedel v zaporu sedem let. (Kazen je bila “vzgojna”: po njej so pisci dobro premislili, predno so razkrili kakšno dejstvo.) Da ne bo nesporazuma: razlikujejo se pogledi na dejstva; in ti – znanstveni, pesniški, religiozni… – pogledi so vsak na svoj način resnični in enako legitimni. Vendar so se našli “znanstveniki” oz. “znanstvenice”, ki so znano fenomenološko misel o “družbeni konstrukciji realnosti” preoblikovali v domislico, da se dejstva ravnajo po besedah, ne besede po dejstvih. Gre za (Goebbelsovo? Leninovo?) domislico: stokrat ponovljena laž postane resnica.

Pred nekaj dnevi sem od novinarke, ki nadvse spoštuje dejstva, dobil kopijo članka znanega akademika, ki ugotavlja, da kolesarjenje, ki se ob petkih zvečer pojavlja v slovenskih mestnih središčih, spominja na “provokativne nastope kolesarskih klubov, ki so se kot gobe po dežju v Nemčiji razrasli v času weimarske republike ter se s svojim razgrajanjem sčasoma izrodili v legla nacizma.” Akademik se tudi spominja, kako se je pred okupacijo “po (celjski, op. D.R.) Ipavčevi ulici… večkrat podila hrupna skupina kolesarjev z nemškimi kriki in žvižgi”, in kako so drveli od mestne hiše do pravoslavne cerkve “na Lavo do gostilne Naprudnik, kjer jih čaka več kolesarjev iz okoliških vasi”. Pred pravoslavno cerkvijo naj bi se drli “Srbe na vrbe!” Akademik je članek poslal uredništvu enega najvažnejših slovenskih časopisov, kjer so mu – ne prvič – “odklonili objavo replike na kako nesporno dokazano dejstvo in s tem uveljavili svoj medijski monopol in svojo ideološko izključevalnost.”

Pisec teh vrstic domneva, da so se v Sloveniji navzlic aktualnim kolesarskim pojavom in medijskim monopolom vendarle zaprla vrata za nestrpnostjo, ki je bila značilna za srednjeevropske (torej tudi slovenske) diktature v srednjem delu dvajsetega stoletja; se mu pa ob tem odpirajo nekatera zanimiva geopolitična in celo geometrična vprašanja, ki so posredno povezana z navadami pri upoštevanju dejstev pa tudi z nekaterimi aktualnimi polemikami okrog slovenskih zavezništev in uporniških dosežkov od začetka druge svetovne vojne do danes. (V istem časopisu, v katerem niso želeli objaviti akademikovega pričevanja, se namreč brez oddiha pojavljajo trditve, da so se Slovenci 27. aprila – ne glede na veljavnost pakta med Hitlerjem in Stalinom – uprli okupatorju in da je zato mogoče ta dan praznovati kot dan upora.)

Predstavljajmo si jugoslovanskega političnega stratega, ki si konec tridesetih let prejšnjega stoletja ogleduje evropski zemljevid in se zave, da se je njegova država znašla na dnu nekakšnega na glavo obrnjenega raznostraničnega trikotnika. Ljubljana ali Beograd predstavljata južno konico geopolitičnega prizorišča, ki je na severu omejeno s črto London-Berlin-Moskva. Zahodna stranica trikotnika teče preko Avstrije, Nemčije, Belgije in Francije; vzhodna preko Madžarske, Slovaške, Poljske, Ukrajine in Belorusije. Najbližji je seveda “sredinski” Berlin. Evropa je konec leta 1939 razdeljena na dva dela: na vzhodno-sredinski (nacionalno- in internacionalno-socialistični) del in na zahodni (kapitalistični, imperialistični) del.

Strategu naročijo, naj si izbere zaveznike. Če si bo izbral Nemčijo (kar se tudi zgodi), bo dobil (zaradi pakta Stalin-Hitler) v paketu tudi Sovjetsko zvezo. Povezava večinoma ustreza Slovencem, ki so navezani na Nemčijo, slovenski komunisti (Antiimperialistična fronta) pa se tako ali tako skrivaj paktirajo z Rusi. Ti so zgodovinski srbski zavezniki, Nemci pa so za Srbe zgodovinski sovražniki. Zato se 27. marca 1941 zgodi državni udar, ki prestavi jugoslovansko zavezništvo na Zahod. Tak položaj spravlja ob živce slovenske (in po vsej priliki tudi druge komuniste), saj vidijo – skupaj s Stalinom in Hitlerjem glavnega nasprotnika v “imperialistih” na Zahodu.

Čez tri mesece (22. junija) se Evropa razdeli na tri dele: na Zahod z Londonom (kamor je pobegnila jugoslovanska vlada); v sredini so Nemčija, Italija in sateliti, na Vzhodu Rusi. Nemčija ima sovražnike na obeh straneh, Jugoslovani imajo na obeh straneh zaveznike. Tu pa se začne jugoslovanska tragedija. Brendan Simms opisuje Hitlerjeve ukrepe v Srbiji januarja 1942. Po eni strani je hotel obvladati rojalistične četnike, po drugi strani komunistične partizane pod Titom v Bosni in na Hrvaškem. Slovencev Simms ne omenja. O komunističnih partizanih seveda vemo, da so bili navezani na Sovjetsko zvezo. Med njimi se je (v razmerah državljanske vojne) pojavila tudi napetost med zahodnimi in vzhodnimi zavezniki, ki se je zares razvnela po vojni oz. v začetku hladne vojne.

Med vojno se je geopolitično igrišče (London-Berlin-Moskva) razširilo z Združenimi državami, ki so skupaj z Rusi sklenile obroč okrog Nemčije, ki so si jo na koncu razdelili. Okupatorji Nemčije so postali njeni zavezniki: Američani zavezniki Bonna, Rusi zavezniki Berlina. Seveda je skupaj z razdeljeno Nemčijo in tako rekoč na njenem ozemlju razpadlo zavezništvo med Američani in Rusi. Bipolarna svetovna ureditev se je po koncu hladne vojne spremenila v trojico: ZDA, francosko-nemška EU in Rusija. Ponovil se je “trikotnik” ZDA-Nemčija-Rusija, le da je nekdanje ameriško-rusko zavezništvo proti Nemčiji nadomestilo ameriško-nemško zavezništvo proti Rusiji. Pomemben, v levo nagnjeni del slovenske politike pa bi si nemara želel rusko-nemškega (bolje: rusko-evropskega) zavezništva proti Ameriki.

dr. Dimitrij Rupel