Slovenija pa kakor osel, ki hodi v krogu, čeprav ni niti več mlina, ne priganjača. Ne opazi, da na sredini kroga sedi le še nekaj obupanih starcev in njihovih sprijenih vnukov, vsi drugi, drugorazredni ljudje pa so že zdavnaj zapustili to dvorišče. Uradna Slovenija, oblastna Slovenija, Slovenija s sto tisoči predpisov in navodil, Slovenija kot žandar, ki lahko vstopi kadarkoli, kakor koli v tvoje stanovanje in ti brezsramno prisluškuje, tudi tvojim monologom v trenutkih slabosti, v spalnici in kopalnici.
Včeraj sem se po dolgih letih zataknila ob TV-programu, kjer so predvajali evrovizijske pesmi. Zgolj po naključju in zato, da si malo spočijem možgane. Ob prvi povprečni pesmi sem z obžalovanjem pomislila na čas, ko smo nekoč mladi in stari tičali pred televizorji, čakajoč na začetne akorde Evrovizije. Še ob črno-beli televiziji smo znali uživati ob dobrih komadih, ki so postali klasika zabavne glasbe in se veselili, da smo vsaj za en večer del razvite Evrope. Potem, ko smo to res postali, po osamosvojitvi, pa kakor da bi spet želeli v neposrečeno ekstravaganco posvečenih »talentov«. Ah, nič, grem jaz spat, trda tema je, dosti mi je vsega, si rečem, hipec prepozno – zaslišim precej prijetne akorde in vidim prav nič zafnanega mladeniča. Neverjetno! Končno res lepa pesem! Večerni čudež! Potem sem vztrajala še do jodlarsko mučiteljske romunske skladbe (okusi so različni!) in se odločila za boljšo naložbo – spanje.
Jutranji čudež pa me pričaka sredi jutranjega sprehoda po mojem lepem vrtu, ko me premami radovednost in povprašam tviteraške prijatelje o izidu. Mladi Salvador je zmagal. Brez afnanja in prevalov po odru, kazanja golih zadnjic, svetlobnih efektov, ki še tiste, ki nimamo epilepsije, spravijo v krč, brez transvestitskih cunj in videza maškar, in kar je najpomembnejše, mladi Salvador je pel v svojem jeziku, portugalščini, pesem, pa kakor da bi izvirala iz njihovega fada, izvirne portugalske narodne glasbe.
Kakor da bi fatimska Marija ob 100-letnici svojega prikazovanja odstranila s prsti kopreno, ki je 100 let zakrivala pogled na resnico, se nevajene oči počasi privajajo pravi svetlobi. Odpirajo se srca, osvobajajo se težkih okov. Rahel vetrič olajšanja je začel pihljati po Evropi, upanje se odpira kakor popki vrtnic v jutranji rosi. Marija kaže s simboli, človeštvo z dejanji. Trump, zmeden kot ga prikazujejo, je krščanski cerkvi v Ameriki vendarle podelil več svobode, še Putin se vsaj dela, da mu je mar za krščanstvo, če že niso njegova stališča resnična (no, mogoče pa so).
Slovenijo vodi nekaj obupanih starcev in njihovih vnukov
Slovenija pa kakor osel, ki hodi v krogu, čeprav ni niti več mlina, ne priganjača. Ne opazi, da na sredini kroga sedi le še nekaj obupanih starcev in njihovih sprijenih vnukov, vsi drugi, drugorazredni ljudje pa so že zdavnaj zapustili to dvorišče. Uradna Slovenija, oblastna Slovenija, Slovenija s sto tisoči predpisov in navodil, Slovenija kot žandar, ki lahko vstopi kadarkoli, kakor koli v tvoje stanovanje in ti brezsramno prisluškuje, tudi tvojim monologom v trenutkih slabosti, v spalnici in kopalnici.
Oči brez koprene vidijo skrivenčeno Slovenijo, brez ponosa, ki poje na Evroviziji v tujem jeziku, z vsebinsko in glasbeno prazno pesmijo, akordi, ki povzročajo nelagodje, nadvse povprečnim glasom. Tudi klečanje na odru ne pomaga. Moliti je treba za pravo stvar in s čistim srcem. Saj so v resnici stvari čisto preproste. Želimo si le prijazen svet, kjer bomo lahko živeli, se svobodno pogovarjali, uživali vsi enako spoštovanje, spoštovali druge, našli primerno delo, ki nam bo omogočalo dostojno življenje, ustvarjanje družine, biti ustvarjalni in koristni. Saj mi, drugorazredni, nimamo kaj več posebnih želja, niti po razkošju niti po privilegijih. Samo normalne Slovenije si želimo.
Janković močno presegel svoja pooblastila
Znameniti člen v krovnem šolskem zakonu ZOFVI določa, da je šola avtonomna. Torej, ne sme biti v njej niti politike niti religije niti simbolov. Župnik, ki želi posvetiti novo šolo, mora to storiti od daleč, ne v šoli! Ko je ljubljanski župan Zoran Janković nastopil prvi mandat, ga je gumijasta ravnateljica vprašala, ali ima lahko božični koncert v cerkvi. Kljub dolgoletni tradiciji nekaterih šol v Ljubljani, da so izvedle s svojimi zbori prelepe božične koncerte v bližnjih cerkvah in kljub temu, da se ustanovitelj osnovne šole nima kaj vtikati v program šole, je seveda gospa dobila želeni odgovor – koncerti osnovnih šol ne smejo biti v cerkvah! S tem je župan presegel svoja pooblastila (naj se zamisli nad svojim oddelkom za izobraževanje!), ravnateljica pa cvek iz poznavanja zakonov ter odlično za upogljivost.
Osel bo še nekaj časa, ne pa prav dosti več, hodil v krogu, starčki pa ne bodo mogli prav nič, ko bodo prepozno spoznali, da se je vrv mlinskega kamna, ki so jo sami namestili, zadrgnila okrog njih. Nastopila bo svoboda za vse nas, drugorazredne, ki jo bomo spoštljivo in odgovorno udejanjali. Normalna Slovenija – naprej, v svobodo!
Mojca Škrinjar