Ob nedavnem potovanju na Kitajsko smo si šli ogledat tudi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odkrito nekropolo v Xi’an. Znani “vojaki iz terracotte” s konji in kočijami so varovali grobnico cesarja. Ker je bil 1. maj, praznik seveda tudi za Kitajce, smo stali med množico in čakali, da vstopimo v prostor, kjer so razstavljeni izkopani vojaki z opremo, izdelani nekje v 3. stoletju pred Kristusom.
Množica Kitajcev, ki si je želela ogledati delček bogate zgodovine, se mogoče ni niti zavedala, da so po opravljenem delu izdelovalce glinenih kipov usmrtili. Vprašanje je tudi, koliko se je množica zavedala ali vedela, da so bile v še ne tako daljni preteklosti na Trgu nebeškega miru (?) leta 1989 demonstracije študentov, intelektualcev in delavcev, ki jih je ljudska armada krvavo zatrla, ko je s tanki in tovornjaki (reprizo tega sedaj izvajajo islamisti, zaenkrat še v manjšem obsegu) zapeljala v množico in jih zmasakrirala. Po mednarodnih podatkih je bilo žrtev več tisoč, po takratnih podatkih uradne Kitajske pa nekaj preko 200. Po vsej državi so zaprli preko 100 tisoč ljudi, o dogodku pa se v državi “velikega skoka naprej” ne govori. Kolektivna amnezija? Naključni kitajski sogovornik je povedal, da mlajša generacija o pokolu ne ve ničesar, ker starejša generacija – še vedno v strahu – o teh dogodkih molči. Prepoved Googla, FB, Twitterja ipd. je sprejeta kot normalna, država je za vstop resnice nepredušno zaprta.
In ob vrnitvi v domovino, ki se mi je z Daljnega vzhoda zdela demokratična, sem naletela na posnetek seje Odbora za obrambo, ki jo je vodil Žan Mahnič, in reakcijo predsednika ZZB NOB Tita Turnška, sicer nekoč (v času pokola v Pekingu) tudi veleposlanika v LR Kitajski. Ta je na resnico, ki mu jo je v obraz v dokaj skrajšani in omiljeni verziji povedal poslanec Breznik, odreagiral žaljivo in primitivno z besedami “lažnivi kurci”, česar glavni mediji sploh niso povzeli oz. je besedo “kurci” preglasil dolg pisk. Omenjeni je nato izjavil, da se za besede ne bo opravičil in da bi svoje dejanje ponovil. Hvala, tovariš Turnšek, vsaj kakemu Slovencu več ste odprli oči!
Dediči krvnikov nam pred očmi uničujejo arhivsko gradivo, lažejo, žalijo, zmerjajo
Primerjava med nevednostjo Kitajcev o pokolu na Trgu nebeškega miru in nevednostjo Slovencev o pokolih v Hudi jami in še na kakšnih 600 lokacijah po Sloveniji se mi je neizbežno ponudila. Spominjam se izjav, da Slovenci niso vedeli ničesar o povojnih pomorih, kar je bilo neverjetno kolektivno sprenevedanje. Sama sem namreč o pomorih slišala in veliko izvedela, ko sem imela kakšnih 14 ali 15 let, prav tako sem vedela za Goli otok. Seveda nisem vedela vsega, vedela pa sem dovolj, da sem si ustvarila sliko zločinske oblasti, ki je vodila mojo državo. In isti Slovenci, ki niso vedeli, kdaj je izginil njihov sosed, zakaj je zaprt njihov znanec, so se posmehovali izjavam Nemcev, da niso vedeli za koncentracijska taborišča??!! Kako je mogoče, da je leta 2017 v Državnem zboru osebek, ki je osramotil Slovenijo na funkciji veleposlanika, žalil in zmerjal z najbolj primitivnimi besedami poslance, izvoljene na vsaj približno demokratičnih volitvah?! Koliko smo torej bolj demokratični od enopartijske LR Kitajske? Koliko resnice je nam dovoljeno vedeti? Kdo je tisti, ki odloča o tem, kaj je res in kaj ne? Kdo si upa za praznik vpiti, da v Ljubljani ne bo stal spomenik domobrancem? Do kdaj si bomo zatiskali oči in ušesa in lagali ter prikrojevali zgodovino?
Generacija, ki je rojena po 2. svetovni vojni, je danes stara več kot 70 let. Približno 80 odstotkov prebivalcev Slovenije nas torej ni bilo udeleženih ne v svetovni vojni in ne pri povojnih pomorih, če razmislimo, koliko je bilo pri teh dejanjih dejansko aktivno udeleženih, naj si bo kot nalogodajalcev ali kot izvajalcev, pa sem prepričana, da ne živi več niti en sam odstotek. In v imenu tega 1 odstotka in njihovih svojcev, ki so si priborili določene privilegije, ki jih po fevdalnem pravu dedujejo potomci, ostali nimamo pravice do resnice. Nimamo pravice vedeti, kaj piše v dokumentih, pred očmi nam uničujejo arhivsko gradivo, lažejo, žalijo, zmerjajo. Verjamem, da se je težko sprijazniti z resnico, potem ko so ti na vseh stopnjah izobraževanja prikazovali zgodovinsko laž epskih razsežnosti, ko si gledal filme, dramske predstave, pel pesmi in sodeloval na proslavah namišljenih bitk in zmag. Še sama sem bila pretresena, ko sem prebrala knjigo Aleksandra Bajta, počutila sem se izigrano, zmanipulirano … Čeprav sem bila med tistimi, ki se jim je že dokaj svitalo o tem, kaj je resnica.
In kadarkoli se oglasi kdo, ki zahteva, da se o dejstvih odkrito pogovarjamo, mu javni mediji, dirigirani s strani privilegirane kaste, povedo, da ni čas za preštevanje kosti in da je potrebno gledati v prihodnost in ne v preteklost.
Šele, ko bo zgodovina razčiščena, se lahko zazremo v prihodnost brez laži in strahu
Toda, kdaj se začne preteklost, katera nas ne sme zanimati? Kdo odloča o tem? Zakaj imamo muzeje, knjižnice, arhive, zakaj se učimo zgodovino, če nismo enotni niti v tem, kaj sodi v zgodovino? Profesorji zgodovine so še vedno zbegani, kako sploh predavati o dogodkih 20. stoletja. Poveličevanje partizanskega revolucionarnega boja je sprejemljivo, opozarjati na grozodejstva, storjena v imenu “pravičnejšega” družbenega reda, pa pomeni gledanje v preteklost namesto v prihodnost. Gledanje v preteklost 20. stoletja je torej dopustno le z gledišča tistega procenta prebivalstva, ki si je ustvarilo primerno materialno bazo še za svoje potomce, nikakor pa ne z gledišča tistega, ki se z njimi ne strinja. Zgodbe o fojbah, ki so bile tako priročne za podžiganje sovraštva na Primorskem, so po ustanovitvi slovensko-italijanske komisije, ki je pripravila poročilo, čudežno umolknile. Ali ni to ustrezen model, da se zaključi tudi poglavje o 2. svetovni vojni in krvoločnih bakanalijah, ki so ji sledile vse do konca prejšnjega stoletja? Veliko gradiva so zbrali že v času t. i. Pučnikove komisije, veliko je že napisanega tudi s strani piscev t. i. nekomunistične provenience, veliko arhivskega gradiva se da pridobiti v Srbiji, veliko zgodovinarjev je, ki bi bili pripravljeni sodelovati, in ko bi na mizo položili karte tako eni kot drugi, bi verjetno lahko pogledali svojo zgodovino ne preko rdečih očal, temveč preko dejstev, podprtih z dokazi, brez zmerjanja in obkladanja, temveč kot nekaj, iz česar bi črpali moč za prihodnost. Moč, ki jo bomo brez dvoma potrebovali. Takrat ne bo več časa za tiste, ki zmerjajo ljudi z ‘lažnivimi kurci’, ki jih želijo poklati in pometati v rudniške jaške, ampak bo res čas, da se iz zgodovine zazremo v prihodnost, brez laži in strahu.
Lucija Ušaj Šikovec