fbpx

Kdo je (bo) koga

Foto: twitter

Ko je bil še kmetijski minister, se je Dejan Židan (zelo neuspešno) trudil okoli zaščite terana. Čeprav je doživel popoln polom, ga volja do zaščite “česarkoli že” očitno ni minila. Zdaj, ko je prvi mož državnega zbora, se je lotil zaščite jezika. Ne govejega ali svinjskega, kot bi zaradi njegovega osnovnega poklica morda pričakovali, ampak maternega. Oni dan je na vseslovenskem srečanju, ki je potekalo v dvorani državnega zbora, tema razprav pa je bila problematika izseljevanja mladih, odločno poudaril: “Vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral knjigo, ki je v slovenščini, vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda (sic).” Pustimo ob strani kleno besedno zvezo “naš obstoj kot naroda” in pohvalimo raje Židanovo zavzemanje za branje prevodov, ki človeka marsikdaj obvarujejo pred tem, da bi zašel z edino prave poti našega socialističnega razvoja. Znano je, da so v pravovernih prevodih pogosto izpuščene religiozno obarvane in družbenopolitično sporne besede in celo celi deli zgodbe, ki bi bralca utegnili zavesti na kriva pota.

Širši javnosti na žalost ni znano, ali je Židanov strankarski kolega, minister za šolstvo Jernej Pikalo, prebiral Orwellov roman 1984 v prevodu ali izvirniku. Nobenega dvoma pa ni, da je v polnosti doumel trik v romanu opisane ekonomike o povečanju količine masla, ki človeku pripada v skladu s plansko razdelitvijo dobrin, s četrt kilograma na dvajset gramov. Navdušen nad inovativnim pristopom se Pikalo ni obotavljal uporabiti te genialne formule za rešitev problema enakega financiranja (družbeno nezaželenih) zasebnih šol in (družbeno zaželenih) javnih šol. To izenačenje je že pred davnimi leti zahtevalo ustavno sodišče, a so bili ministri in predsedniki vlad v hudi zadregi, kaj storiti. Pikalo pa ne. On se je zadeve odločno lotil s predlogom, da se proračunski delež financiranja za te nebodijihtreba šole “dvigne” s štirih petin na petinšestdeset odstotkov, kar je tako rekoč na meji neskončnega povečanja. Niti malo ne dvomim, da ga je za to pohvalil premier Marjan Šarec, ki se je zdaj lahko mirno in brez skrbi odpravil v Vatikan.

Zlata Krašovec (Vir: Demokracija)

A v Vatikanu očitno živijo v vati in zelo verjetno niso brali Orwellovega romana v nobenem jeziku. Ko je bil slovenski premier pri njem na obisku, je papeža Frančiška zato menda zanimalo, kako je s to rečjo okoli financiranja. Šarec je papežu in državnemu tajniku Svetega sedeža, kardinalu Pietru Parolinu, skesano priznal, da je okoli tega vse narobe, a da on, ubogi Marjan, ni nič kriv, ampak ga je pretental minister za izobraževanje Jernej Pikalo. Papežu se je revež tako zasmilil, da ga je pozabil vprašati, zakaj v Vatikan ni prišel v spremstvu soproge, ampak neke tajnice in nekega Črnčeca, ki je pred nedavnim svetega očeta označil “za podn od papeža”.

A vse kaže, da v resnici sploh ni bil Šarec tisti, ki je bil nategnjen, hočem reči pretentan, ampak je on nategnil, hočem reči pretental, papeža. Če bi namreč ne bilo tako, bi Šarec goljufivega ministra Pikala razrešil, še preden se je sploh odpravil v Vatikan, in s tem pokazal, da je odločen rešiti problem. Če mu delam krivico – in se bo izkazalo, da se resnično kesa, kar pomeni, da bo poslancem svoje stranke zabičal, naj sporni zakon zavrnejo –, se mu že zdaj opravičujem. Vsekakor pa bo glasovanje poslancev SMŠ v državnem zboru pokazalo, kdo je koga pretental, hočem reči nategnil – Pikalo Šarca ali Šarec Bergoglia.

Zanimivo bi bilo vedeti, koliko je pri vsem tem svečo držala Cerkev na Slovenskem oziroma bolje rečeno njeni vrhovi, ki brez dvoma dobro vedo, kako oblast že lep čas s figo v žepu “sodeluje” z njimi. Financiranje peščice zasebnih šol sploh ni edino področje, kjer oblastniki kažejo neizmerno oholost. O tem, kako oblast izključuje cerkveno stran, lahko beremo v zapisu duhovnika prof. Janeza Juhanta v spletnem Časniku, kjer avtor opozarja na shizofreno ravnanje oblasti in njenih nosilcev, ki “hodijo k papežu – vendar ne v Canosso, tj. prosit za odpuščanje – pač pa utrjevat svoj politični videz”. Kot duhovnik in član Cerkve Juhant ne obtožuje, pač pa obžaluje: “… da nismo dovolj prisebni, da bi se temu z vsemi družbenopolitičnimi in pravnimi sredstvi uprli, kot nam naroča tudi Sveto pismo. Sprašujem pa se, zakaj to shizofernijo podpiramo tudi v Cerkvi in postajamo soodgovorni za njene posledice v Cerkvi in družbi.”

Kaj pa mi, Slovenci, državljani, volivci? Bomo še naprej mirno gledali, kako predsednik slovenske vlade na srečanju voditeljev članic EU v Bruslju na vprašanje, kako misli, da bo potekalo imenovanje na ključne položaje v uniji, ne da bi zardel, izjavi: “Nimam kaj misliti. Bom videl, kaj se bo zgodilo, in temu primerno reagiral.” Bomo končno začeli misliti in ukrepati ali bomo že naprej pili dobrovoljčka, stavili na loto in nosili rdečo zvezdo?

Zlata Krašovec