Ideologija t. i. nacionalnega interesa očitno še ni mrtva. Oživiti jo hočejo predstavniki strank tranzicijske levice in z njimi povezanih nevladnih organizacij. Želijo nadaljevati tradicijo nekakšnega tovarišijskega kapitalizma, kjer bi ključna podjetja še naprej obvladovali “naši fantje”, seveda s pomočjo davkoplačevalskega denarja.
Tako je izbruhnila afera, ko se je razvedelo, da bo večinski delež podjetja Sava Turizem, ki vključuje nekatere pomembne slovenske turistične kapacitete, kupil madžarski investitor. Začela se je prava medijska gonja, češ da slovenske “turistične bisere” prevzemajo madžarski tajkuni, seveda takšni, ki naj bi bili povezani s predsednikom vlade te države Viktorjem Orbánom. Tako se je začelo obtoževanje aktualne vlade, kako podaja našo turistično infrastrukturo v roke svojih tujih političnih prijateljev.
Vendar gre pri teh obtožbah za skupek laži, sprenevedanja in značilnih elementov socialistične mentalitete. Deleža v tem podjetju ne prodaja slovenska država, ampak zasebni investicijski sklad York iz Luksemburga. Že sedaj je torej v delni tuji lasti. Gre za povsem običajno operacijo, značilno za poslovanje v tržnem gospodarstvu, ko se neki (so)lastnik odloči, da bo svoj delež v določenem podjetju prodal najboljšemu ponudniku. Predvsem različni investicijski skladi to zelo pogosto počnejo.
Kje je bil občutek levice za nacionalni interes, ko so Savo prodali?
Tiste, ki se sedaj hudujejo nad prodajo domnevno tako strateško pomembnega podjetja, je treba vprašati, zakaj se je v izhodišču dopustil vstop tujega zasebnega lastnika, tj. zakaj država podjetja ni obdržala v povsem v svojih rokah. Da se razumemo, po prepričanju pisca teh vrstic nima državno lastništvo v turistični panogi kaj početi. Tako kot ne potrebujemo državnih gostiln, trgovin ali frizerskih salonov, tudi ne potrebujemo državnih hotelov. Ta sektor temelji na konkurenci in zasebni pobudi, državno lastništvo pa je malodane “zagotovilo” za nižjo raven storitev. A sklad York je stopil v lastništvo Save Turizma v času ene od levih vlad, tj. Cerarjeve. Zato je zelo sprevrženo, da sedanjo vlado najglasneje obtožujejo zaradi spremembe lastništva ljudje iz stranke Socialni demokrati, ki je bila takrat članica vladajoče koalicije, kar pomeni, da je soodgovorna za prodajo podjetja. Le kje je bil tedaj njihov občutek za “nacionalni interes”? Je šlo morda takrat za kakšne prijateljske lastniške povezave? Se je mar prek luksemburškega sklada operiralo s kapitalom, ki je bil prek različnih spornih transakcij odpeljan iz Slovenije, v smislu oškodovanja nekdanjega skupnega premoženja? Ali pa je morda moteča nacionalnost novih lastnikov? V slednjem primeru je našim levičarjem mogoče očitati to, s čimer pogosto obkladajo svoje nasprotnike na desnici – ksenofobijo namreč.
Kritiki “madžarskega prevzema” omenjenega podjetja zahtevajo od države, konkretneje od vlade, da unovči predkupno pravico in sama odkupi lastniški delež luksemburškega sklada. Vendar gre pri tem za porabo davkoplačevalskega denarja. Nekateri želijo za uveljavljanje svojih interesov trošiti denar drugih; denar svojih sodržavljanov, tudi tistih, ki se s takšnimi namerami ne strinjajo.
Tisti, ki domnevno branijo “družinsko srebrnino”, naj to počnejo z osebnim zgledom. Če Socialni demokrati, Inštitut 8. marec in podobni želijo preprečiti “madžarizacijo” slovenskega turizma, naj ustanovijo svoj sklad, povabijo somišljenike, da vložijo denar vanj, in na podlagi tega “dajo na mizo” boljšo ponudbo. In ni vrag, da bodo v tem primeru Luksemburžani prodali svoj delež njim. S tem bodo naši nacionalinteresniki dokazali, da mislijo resno; da verjamejo v to, kar govorijo. Vse drugo je navaden blef.
dr. Matevž Tomšič