Nedavno je bilo objavljeno poročilo neodvisne preiskovalne komisije o umoru malteške novinarke Daphne Caruana Galizia. Spomnimo se, ubita je bila leta 2017 v eksploziji avtomobila bombe v bližini svojega doma. Že kmalu so se pojavili indici, da so v umor vpleteni ljudje, tesno povezani s socialistično vlado, ki jo je tedaj vodil Joseph Muscat. Zdaj pa to poročilo nedvoumno ugotavlja, da je za smrt novinarke, ki je preiskovala korupcijske posle, v katere so bili domnevno vpleteni visoki državni uradniki, (so)odgovorna malteška vlada, saj je ni ustrezno zaščitila pred pretečo nevarnostjo.
Zanimivo bo videti, ali bodo te ugotovitve izzvale kakšne reakcije s strani evropskih političnih struktur. Kažejo namreč na zelo zaskrbljujoče stanje v tej otoški sredozemski državi – tako z vidika medijske svobode kot vladavine prava. Ti dve področji pa institucije Evropske unije (sicer povsem upravičeno) izpostavljajo kot posebej občutljivi in pomembni za delovanje demokracije. In politična skupina evropskih socialistov, ki ji pripada tudi malteška vladajoča stranka, tako rada ‘s prstom kaže’ na domnevne kršitve, ki da se dogajajo v nekaterih evropskih državah – seveda tistih, kjer je na oblasti desnica. In praviloma jim pritegnejo tudi odgovorni v evropskih institucijah. Kako pa se bo zdaj odzvala denimo predsednica stranke Socialnih demokratov in evropska poslanka Tanja Fajon, ko so razkrite nečednosti njenih političnih kompanjonov?
Tako se že nekaj let postavlja ‘na sramotilni steber’ Poljsko in Madžarsko, češ da si tam oblast podreja pravosodje, postavlja svoje ljudi na vsa ključna mesta v javnih ustanovah, omogoča državne posle svojim podpornikom – in seveda omejuje svobodo medijev. Odkar je lani nastopila mandat vlada premierja Janeza Janše, se tudi Slovenijo skuša priključiti tej skupini, pri čemer imajo glavno vlogo Janševi domači politični nasprotniki. Čeprav je dejstvo, da v nobeni od ‘inkriminiranih’ držav ni prišlo do umora novinarja. Niti ni prišlo do kakšnega hujšega fizičnega napada od ljudi, ki bi bili povezani z aktualnimi oblastmi. V Sloveniji praviloma tovrstne napade izvajajo nasprotniki Janševe vlade. Medtem pa razni levičarski novinarji in mnenjski voditelji, ki ves čas razlagajo naokoli, kako ogroženi da so, ne uspejo prepričljivo dokazati, kaj konkretno ‘strašnega’ se jim je zgodilo. Največ, kar lahko pokažejo, so razni žaljivi zapisi vladajočih politikov in njihovih podpornikov. Vendar to nikakor ni nekaj najhujšega, kar človeka lahko doleti. Takšnih ‘napadov’ je kdaj pa kdaj deležen malodane vsakdo, ki s svojimi stališči nastopa v javnosti.
Bosta Timmermans ter in’ t Veldova obravnavala resno stanje v svoji državi?
Vendar pa se napadi na novinarje in druge medijske ustvarjalce dogajajo tudi v Zahodni Evropi, v t. i. ‘jedrnih’ članicah Evropske unije. Tako so pred kratkim na Nizozemskem umorili znanega preiskovalnega novinarja Petra de Vriesa, ki se je – podobno kot Caruana Galizia – ukvarjal s problematiko kriminala in korupcije. In prava ironija je, da se je to zgodilo v državi, katere politiki zelo radi opozarjajo na problematično stanje na področju medijev v drugih državah. Kaj na to porečeta podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans ali evropska poslanka Sophie in ‘t Veld? Mar bo slednja katero od sej svoje komisije za vladavino prava namenila obravnavi stanja v lastni državi (podobno, kot se je ukvarjala s stanjem na področju medijev v Sloveniji)?
Očitno je, da v državah, kjer so na oblasti ‘progresivne’ politične sile, novinarji niso nič bolj varni kot v ‘nazadnjaški’ centralni Evropi. Primerno bi bilo, da se za presojo stanja na različnih področjih, posebej tam, kjer prihaja do resnih težav ali celo groženj demokratični ureditvi, uporabljajo enaki ‘vatli’.
dr. Matevž Tomšič