fbpx

Ko karma sreča levičarje, revolucija žre svoje otroke

Jože Biščak

Priznam, v preteklih dneh me je večkrat obšla skušnjava, da bi se naslajal. A sem se zadržal, čeprav je karma dobesedno dnevno srečevala levičarje. Svoboda govora je preveč pomembna, da bi preganjanje izražanja stališč, mnenja in idej, čeprav bi utegnil biti zaradi njih kdo užaljen in prizadet, privoščil komurkoli. Je pravzaprav ena tistih vrednot in (človekovih) pravic, ki (na žalost) pod vplivom politične korektnosti doživljajo transformacijo, njen izvorni smisel pa se izgublja. Saj veste, kako je. Desničarji smo prepričani, da obstajajo določene vrednote za vse čase in so absolutne. Pri levičarjih ni tako. Trdijo, da se vrednote in človekove pravice progresivno prilagajajo (zgodovinskim) okoliščinam. A ko potem padejo v jamo, ki so jo sami pomagali kopati, cvilijo. In na tak način je karma srečala hrvaškega novinarja Indexa Gordana Duhačka in kanadskega ministrskega predsednika Justina Trudeauja.

Najprej se je levičarska Evropa zgražala, ker je hrvaška kandidatka za evropsko komisarko Dubravka Šuica dobila resor za demokracijo. Milan Brglez, evropski poslanec, je bil “zaskrbljen”, saj naj bi se stopnja demokratičnosti na Hrvaškem zadnjih deset let progresivno slabšala. No, Brglez, človek, ki je kot predsednik državnega zbora leta 2014 aktivno sodeloval pri neustavnemu odvzemu poslanskega mandata Janezu Janši, je milo rečeno zavajal. Indeks demokratičnosti, merjen po EIU (Economist Intelligence Unit), je na Hrvaškem v zadnjih desetih letih padel s 7,04 na 6,57, se pravi za 0,47 točke. Če je to progresiven padec, potem se demokratičnost tudi v Sloveniji pod levimi vladami progresivno slabša, saj je v zadnjih desetih letih padel z 9,96 na 7,50, kar pomeni za 0,46 točke. Pa ne samo to. Najbolj je padel v letu (2014), ko je Brglez postal predsednik državnega zbora – kar za 0,31 točke. In potem pod njegovim vodstvom zdrsnil še za 0,07 točke. Povedano drugače. Ko je bil na čelu hrama demokracije, je prispeval 84,8 odstotka vsega padca indeksa demokratičnosti v zadnjem desetletju. Brglez torej ni človek, ki bi drugim predaval o demokraciji.

A to ni ustavilo (tudi slovenskega) medijskega mainstreama, da ne bi zagnali vika in krika, ko je policija prijela Gordana Duhačka. Eureka! Dokaz, da Hrvaška ni demokratična. Zgodba je pravzaprav bizarna. Novinarja Indexa in urednika LGBT portala CroL preganjajo zaradi dveh zapisov na družbenem omrežju Twitter, s katerima naj bi bil žalil policijo, in zaradi vulgarne priredbe neke domoljubne pesmi, s čimer naj bi bil prizadel čustva državljanov. Nič posebnega, vam pravim, zato je preganjanje novinarja kršenje pravice do svobode izražanja. Ampak Duhaček je podobno kot Brglez zadnji, ki bi lahko pridigal. Je tisti novinar, ki je lani javno podprl kazen zoper Slavonca Branimirja Čolakovića, ki je policistki prepeval neko precej žgečkljivo ljudsko pesem. Duhačka je torej srečala karma. Kar je on drugim želel, je zdaj sam dobil.

Trudeauja označili za rasista, ker se je za zabavo našemil v Aladina
Podobno se je zgodilo Trudeauju. Nekdo je našel njegovo staro fotografijo z neke zasebne zabave, kjer je bil našemljen v Aladina, obraz pa je imel pobarvan na črno. Imel je tako imenovani blackface (po predstavi, kjer komik oponaša črnce), kar se zadnja leta v ZDA in Kanadi označuje za zelo rasistično dejanje. In Trudeau ni kdorkoli. Za levičarje je simbol socialne pravičnosti, je človek, ki ima vlado spolno, versko in rasno uravnoteženo, svoje konservativne nasprotnike redno obtožuje belega supremacizma. Skratka, kanadski premier naj bi bil antifašist, antiseksist, antihomofob in antirasist, za nameček še goreč borec proti globalnemu segrevanju. A zdaj se je ujel v lastno zanko, saj je “blackface” je v Severni Ameriki znak bele prevlade.

Levičaji postanejo žrtve lastne globalne agende
Tako Duhaček kot Trudeau sta se izkazala za dvoličneža par excellence. Postala sta žrtvi lastne globalne levičarske agende, ki sta jo (očitno s figo v žepu) podpirala, izkusila sta reklo, kako revolucija žre svoje otroke. Tudi v Sloveniji je nešteto tovrstnih primerov. Spomnite se, kako je Društvo novinarjev Slovenije zaradi »razpihovanja sovraštva« ovadilo revijo Demokracija, po drugi strani pa molčalo pri izjavah Svetlane Makarovič in njej podobnih. Ali zadnji primer, ko sta novinarja Siola pozvala Šarca, naj uporabi represivni aparat zoper Bojana Požarja, da se razkrije njegov vir, po drugi strani pa novinarji istega ideološkega predznaka protestirajo, ker država preganja “njihove” novinarje, ki so razkrili tajne podatke. Gre za tipično levičarsko hinavščino, ki dela (sebi v prid) razlike med primeri kršenja pravic in svobode. A svoboda govora je ali je ni. Ni nekaj vmes. Je načelo, ki ga moramo krepiti in braniti brez izjeme, četudi nas včasih utegne raniti.

Jože Biščak