Ko karma sreča levičarje, revolucija žre svoje otroke

Jože Biščak

Priznam, v preteklih dneh me je večkrat obšla skušnjava, da bi se naslajal. A sem se zadržal, čeprav je karma dobesedno dnevno srečevala levičarje. Svoboda govora je preveč pomembna, da bi preganjanje izražanja stališč, mnenja in idej, čeprav bi utegnil biti zaradi njih kdo užaljen in prizadet, privoščil komurkoli. Je pravzaprav ena tistih vrednot in (človekovih) pravic, ki (na žalost) pod vplivom politične korektnosti doživljajo transformacijo, njen izvorni smisel pa se izgublja. Saj veste, kako je. Desničarji smo prepričani, da obstajajo določene vrednote za vse čase in so absolutne. Pri levičarjih ni tako. Trdijo, da se vrednote in človekove pravice progresivno prilagajajo (zgodovinskim) okoliščinam. A ko potem padejo v jamo, ki so jo sami pomagali kopati, cvilijo. In na tak način je karma srečala hrvaškega novinarja Indexa Gordana Duhačka in kanadskega ministrskega predsednika Justina Trudeauja.

Najprej se je levičarska Evropa zgražala, ker je hrvaška kandidatka za evropsko komisarko Dubravka Šuica dobila resor za demokracijo. Milan Brglez, evropski poslanec, je bil “zaskrbljen”, saj naj bi se stopnja demokratičnosti na Hrvaškem zadnjih deset let progresivno slabšala. No, Brglez, človek, ki je kot predsednik državnega zbora leta 2014 aktivno sodeloval pri neustavnemu odvzemu poslanskega mandata Janezu Janši, je milo rečeno zavajal. Indeks demokratičnosti, merjen po EIU (Economist Intelligence Unit), je na Hrvaškem v zadnjih desetih letih padel s 7,04 na 6,57, se pravi za 0,47 točke. Če je to progresiven padec, potem se demokratičnost tudi v Sloveniji pod levimi vladami progresivno slabša, saj je v zadnjih desetih letih padel z 9,96 na 7,50, kar pomeni za 0,46 točke. Pa ne samo to. Najbolj je padel v letu (2014), ko je Brglez postal predsednik državnega zbora – kar za 0,31 točke. In potem pod njegovim vodstvom zdrsnil še za 0,07 točke. Povedano drugače. Ko je bil na čelu hrama demokracije, je prispeval 84,8 odstotka vsega padca indeksa demokratičnosti v zadnjem desetletju. Brglez torej ni človek, ki bi drugim predaval o demokraciji.

A to ni ustavilo (tudi slovenskega) medijskega mainstreama, da ne bi zagnali vika in krika, ko je policija prijela Gordana Duhačka. Eureka! Dokaz, da Hrvaška ni demokratična. Zgodba je pravzaprav bizarna. Novinarja Indexa in urednika LGBT portala CroL preganjajo zaradi dveh zapisov na družbenem omrežju Twitter, s katerima naj bi bil žalil policijo, in zaradi vulgarne priredbe neke domoljubne pesmi, s čimer naj bi bil prizadel čustva državljanov. Nič posebnega, vam pravim, zato je preganjanje novinarja kršenje pravice do svobode izražanja. Ampak Duhaček je podobno kot Brglez zadnji, ki bi lahko pridigal. Je tisti novinar, ki je lani javno podprl kazen zoper Slavonca Branimirja Čolakovića, ki je policistki prepeval neko precej žgečkljivo ljudsko pesem. Duhačka je torej srečala karma. Kar je on drugim želel, je zdaj sam dobil.

Trudeauja označili za rasista, ker se je za zabavo našemil v Aladina
Podobno se je zgodilo Trudeauju. Nekdo je našel njegovo staro fotografijo z neke zasebne zabave, kjer je bil našemljen v Aladina, obraz pa je imel pobarvan na črno. Imel je tako imenovani blackface (po predstavi, kjer komik oponaša črnce), kar se zadnja leta v ZDA in Kanadi označuje za zelo rasistično dejanje. In Trudeau ni kdorkoli. Za levičarje je simbol socialne pravičnosti, je človek, ki ima vlado spolno, versko in rasno uravnoteženo, svoje konservativne nasprotnike redno obtožuje belega supremacizma. Skratka, kanadski premier naj bi bil antifašist, antiseksist, antihomofob in antirasist, za nameček še goreč borec proti globalnemu segrevanju. A zdaj se je ujel v lastno zanko, saj je “blackface” je v Severni Ameriki znak bele prevlade.

Levičaji postanejo žrtve lastne globalne agende
Tako Duhaček kot Trudeau sta se izkazala za dvoličneža par excellence. Postala sta žrtvi lastne globalne levičarske agende, ki sta jo (očitno s figo v žepu) podpirala, izkusila sta reklo, kako revolucija žre svoje otroke. Tudi v Sloveniji je nešteto tovrstnih primerov. Spomnite se, kako je Društvo novinarjev Slovenije zaradi »razpihovanja sovraštva« ovadilo revijo Demokracija, po drugi strani pa molčalo pri izjavah Svetlane Makarovič in njej podobnih. Ali zadnji primer, ko sta novinarja Siola pozvala Šarca, naj uporabi represivni aparat zoper Bojana Požarja, da se razkrije njegov vir, po drugi strani pa novinarji istega ideološkega predznaka protestirajo, ker država preganja “njihove” novinarje, ki so razkrili tajne podatke. Gre za tipično levičarsko hinavščino, ki dela (sebi v prid) razlike med primeri kršenja pravic in svobode. A svoboda govora je ali je ni. Ni nekaj vmes. Je načelo, ki ga moramo krepiti in braniti brez izjeme, četudi nas včasih utegne raniti.

Jože Biščak

  • VERRZIFIKATOR

    Pepe Levič

    LEVAK IN DESNICA

    Je levak po rojstvu in po duši,
    z levo piše, z levo se pretepa,
    z levo vrata tujcem rad odklepa,
    z levo sproti vse zgrajeno ruši.

    Je levak in tista desetina,
    ki kot on se takšna je rodila,
    vse na svetu rada bi storila,
    da bi vse bilo vsaj kot sredina.

    Vsaj na videz ne na levi čisto,
    ne bi sicer delali z levico,
    bi pa kar odsekali desnico,
    ta jih moti, no, saj to je tisto.

    Venomer desnico bi učila,
    kakšna naj bo, če že mora biti,
    levemu ji zgledu je slediti,
    leva zanjo nujna so merila.

    Z desne vse na levo se prestavi,
    to levakovo je poželenje,
    desna ga jezi že vse življenje,
    več ne ve, kako naj jo ustavi.

    Zaskrbljen je hkrati, saj levica
    zlahka ta pregovor uresniči,
    mož dveh levih rok da vse izniči,
    nujna mu za delo je desnica.

    Se desničar končno vendar vpraša,
    kaj si misli ta levak prismojen,
    da je zanj skrojen ves svet, usojen,
    kdo bedaka tega naj prenaša.

    Ni rešitev sicer takšna trajna,
    je pa nujno, kot se zdi, potrebna,
    da levica malce bo prisebna,
    nauči jo le desnica skrajna.

    • SIMON ROZIC

      Vse, prav vse z levico on opravi,
      še rit si staro, bledo, briše z levico,
      a poznamo mi le eno še resnico,
      z levico in desnico po denarju grabi!

  • IZBIRA

    Ko je Brglez zaskrbljen da se stopnja demokracije zmanjšuje je popolnoma enako kot bi bil serijski psihopatski morilec in posiljevalec zaskrbljen, da se stopnja rešenih primerov umorov in posilstev zmanjšuje.

    Se pravi Brglez misli, da je demokrat, posiljevalec in morilec misli, da je normalen. Oba pa sta ravno nasprotje svojih prepričanj. Kako se zavarovati. Ni druge kot osamitev, Enega v zapor, drugega v umobolnico. Katerega kam? Jaz bi oba najprej dal v umobolnico, potem pa v arest dosmrtni!

    • Lustrator

      Podpis. Čeprav pri komijih pogosto dejansko ne vem: ali so zares tako shizofreni, da se ne zavedajo, da so njihove besede diametralno nasprotne z dejanji oziroma pogosto celo besedami lastnega prejšnjega stavka ali pa samo igrajo takšno igro, ker tako zelo cenijo intelektualni nivo svojih sledilcev in ga neprestano preizkušajop kako daleč jih lahko potegnejo za nos.

      • IZBIRA

        Arogantni, shizofreni in nespodobni. Njihovo “znanje in izobrazba” pa je nepotrebna, celo škodljiva.

  • Janez Novak

    Tragikomično je, da so te omledne teme postale “visoka” politika. Multinacionalna globoka država, ki vodi Zahod, očitno nadvse uspešno farba svoje molzne in strižne ovce. Ko ovce blejajo o bizarnih nepomembnih temah, niti ne opazijo, da jih strižejo, molzejo in postopno vodijo v … saj veste, kje končajo ovce…

    • Andrej

      Tako preprosto to gre. In odlično deluje.

  • xtc

    Zelo dobro povedano.
    Da so levičarji navadni hipokriti in dvoličneži,pri katerih se za pohod na oblast njih ne izbira sredstev,kaže da so tudi najbolj nestrpni primerki,drugače nebi do danes imeli po svetu napuklu več kot 220 mikljonov mrličev,ki so jih proizvedli s svojo militantnostjo in nestrpnostjo.
    Da so navani dvoličneži pove par zgodovinskih primerov,potem,ko so jih krepko dobili po prstih in cvilili ,da gre za fašiste,kar je navadna laž najlepša primerka sta Franco in Pinochet,levičarji jo prikazujejo kot samonikla fašista-kar sploh ni res oba sta bila posledica njih divjanja in nezakonitih in zločinskih rabot,ko sta obračunala z njimi pa sta bila zločinca-v resnici pa rešitelja svojih držav in narodov pred pogubo socializma-glavni krivci za začetek morij pa seveda socialisti,kdo pa drug.
    In še tretji lep primer,Bolivijci so imeli hitro dovolj “osvobajanja” Cheja in njegove “demokracije” puške in pobojev in ropanja v imenu socialistične poštenosti, zato so hitro zaprosili vlado ,da naj jih odreši “osvoboditeljev”,kot se je preje zgodilo z njimi v Afriki,kjer je “demokrat Che” komaj ušel.
    Skratka levičarji so “demokrati in borci za pravičnost” in”humanitarci” le do takrat,dokeler ne dobijo oblast takrat pokažejo svoj pravi obraz obračunavanja z vsakim ,ki ni z njimi in k sreči se anes ta njih dvoličnost po zaslugi interneta in še česa hitro razkrije in pokaže kaj v resnici so PREVARANTI,ki z lažnimi humanitarnostmi in še čem terorizirajo narod ,da se prigrebejo na oblast ,a danes se hitro pokaže kaj dejansko so zato si tako blazno želijo nadzor nad spletom,da bi prikrili svojo dvoličnost.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!