Ko novinarja kupiš, ga hkrati ubiješ

Miro Petek.

Slovaški novinar Jan Kuciak  je bil očitno na sledi velikemu razkritju sprege med slovaško politiko in italijansko mafijo, zato je plačal z življenjem. Pust zimski mesec februar je očitno usoden za novinarje, tudi name so naredili zahrbtni atentat konec februarja, na včerajšnji dan pred sedemnajstimi leti. Brezobzirno, zahrbtno, strahopetno, ponoči, v zimi in sneženju, ko zveri sicer v snegu pustijo sledi, vendar so hkrati pravočasno poskrbeli, da so ceste splužili in sledi zbrisali.

#IranNLBgate in omračeni um
Tako imenovani primer Petek je s svojo odmevnostjo doma in na tujem imel dobro in slabo stran. Dobra plat te zgodbe je v tem, da si kasneje nihče več ni privoščil, da bi se na tako grob način lotil novinarjev in zato nihče ni plačal tako visokega davka, kot sem ga jaz. Gotovo je bilo pred in po tem kar nekaj odmevnih novinarskih preiskav slovenskega tranzicijskega kriminala, vendar se tako brutalen napad na novinarja ni zgodil. Slaba plat pa je, da je novinarski ceh zaradi strahu ob tem zavrženem napadu izgubil še zadnji kanček novinarskega poguma, kolikor ga je kdaj sploh bilo. Kolikor ga ni bilo ubitega v času komunizma, ko je bil novinar potisnjen na raven družbeno-političnega delavca.

V razkrivanju kriminala in pranja denarja v primeru #IranNLBgate so vložki veliko večji, kot so bili v primerih, o katerih sem pisal, saj je šlo za lokalno gospodarsko mafijo, ki je prala denar v NKBM, čeprav je res, da je bila povezana tudi z vrhom politike. In seveda je tudi res, da je razkrivanje lokalne mafije lahko zelo nevarno, saj lahko le-ta zaradi velikega bogastva in še večje primitivnosti predstavlja zelo eksplozivno razmerje. Toda pri razkrivanju #IranNLBgate so v ozadju država Iran, terorizem in financiranje terorizma po svetu. In v ozadju je tudi del slovenske elite, ki si je pri #IranNLBgate odrezala lepo provizijo. Zato v večjih medijih za razkrivanje te afere tudi ni bilo vloženega nobenega napora. Naša medijska hiša se je trudila po svojih močeh, mene zaradi mojega pisanja o #IranNLBgate kličejo na policijo. Še več, Siol.net, Mladina in še nekateri režimski mediji so pranje milijarde evrov iranskega denarja opravičevali ali na vse mogoče načine zmanjševali škandaloznost te afere. Nihče, ki s svojo besedo nastopa v javnosti in se mu um ni povsem omračil, tega početja pač ne more opravičevati. Razen seveda, če ni za to res dobro nagrajen.

Umorjeni novinar Jan Kuciak.

Milijon evrov za informacijo, milijon evrov za sodelovanje
Moj in slovaški primer sta si v nekaterih točkah podobna, le da sem jaz za razliko od Kuciaka imel to srečo, da sem preživel. Čeprav še danes ne vem, ali so me v snegu in mrazu razbitega, nezavestnega in krvavega pustili zato, ker so bili prepričani, da sem mrtev, ali pa je bilo naročilo, da me pohabijo in da bom kot tak opozorilo vsem ostalim. Čeprav imam po napadu posledice na zdravju, pa me telesno in moralno niso uspeli pohabiti, za razliko od mnogih moralnih novinarskih pritlikavcev, ki so vseskozi bili in so tudi še danes na strani zločina. Bili so moralni invalidi in taki so tudi ostali. Razlika med mojim in slovaškim primerom pa je tudi v tem, da je slovaška vlada za informacije o storilcih umora novinarja Kuciaka ponudila milijon evrov, v mojem primeru je bilo milijon evrov vloženih v to, da so zločinci ostali nekaznovani in da je bilo podporno sodno-policijsko-politično okolje nagrajeno. Notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar naj kar povpraša svojo mamo Elizabeto, kako so stvari stale. Slovaška in Slovenija pa sta tri desetletji za tem, ko sta se formalno skobacali iz okovov komunizma, tako še vedno državi, kjer so tovrstni skrajni in zavrženi dogodki mogoči.

Ko novinarja kupiš, ga hkrati ubiješ
Nekaj pa se je vendarle spremenilo. Tajkunsko-politična naveza v Sloveniji je spoznala, da je pametneje novinarje kupiti kot pa likvidirati. Je lažje in včasih tudi ceneje. Čeprav je treba podčrtati in z velikim klicajem na koncu dodati: ko novinarja kupiš, ga hkrati tudi ubiješ! Dasiravno je ob invalidnosti organov pregona zelo mala verjetnost, da bodo naročnik in napadalci odkriti, kaj šele, da bi bili kaznovani, pa se ob vsakem napadu na novinarja dvigne v javnosti veliko prahu, kar je lahko vsaj nekoliko neprijetno za snovalce napada. Omrežje je torej spoznalo, da je ceneje in bolj elegantno novinarje uvrstiti na svojo plačilno listo in si zagotoviti trajen mir. In pri tem novinarji nikakor niso nedolžni, kajti na drugi strani znajo tudi lepo in spretno tržiti z dragocenimi informacijami, ki jih imajo in jih ne objavijo. Vse to pa spet ne velja za tajkunsko lastništvo medijev, kot so na primer Večer, Delo in Dnevnik, kjer so razmerja do lastnikov in politike drugačna in povsem jasna. Tam ni kupovanja, ker so že vsi prodani in je že vse prodano.

In pri vsem tem smo najbolj opeharjeni bralci, gledalci, poslušalci.

Miro Petek