Svet’ Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi. To pravi star vremenski pregovor za 24. februar. Prav na ta dan tudi pišem ta komentar, ko intenzivna agresija na Ukrajino poteka šele nekaj ur in je postalo jasno, da so odnosi med Zahodom in Rusijo postali ledeno hladni. Pravzaprav moram priznati, da še pred kratkim nisem verjel, da se bo ruski predsednik Vladimir Putin, vnuk Leninovega osebnega kuharja, spustil tako nizko.
A na žalost se je, če uporabim znano retorično figuro Lojzeta Peterleta, “zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi, da bi se še kaj zgodilo”. Rusko lomastenje “zahodno od raja” ni nekaj novega, obstaja namreč kar nekaj mednarodno nepriznanih državic, prek katerih je Moskva obvladovala vse druge nekdanje republike Sovjetske zveze: v Moldaviji je to Pridnestrska republika, v Gruziji pa sta to Severna Osetija in Abhazija.
V 90. letih prejšnjega stoletja si je Jelcinova Rusija po referendumu, ki je utrdil položaj predsednika Ruske federacije, in po osupljivem vojaškem napadu na prevratnike v moskovski Beli hiši, polomila zobe v Čečeniji. Po Jelcinovem odstopu leta 1999 pa je njegov položaj zasedel nekdanji polkovnik KGB, ki je sprva trdil, da je komunizem slepa ulica, a je nato začel kot imperialist dvigovati glavo. Ključni chamberlainovski zdrs Zahoda pa se je zgodil ob priključitvi Krima, ko je bil direktno kršen memorandum iz Budimpešte, s katerim se je Ukrajina v zameno za ozemeljsko celovitost odpovedala jedrskemu orožju.
Sporazum je tako že vsaj osem let mrtva črka na papirju, vendar se Zahod tedaj za to ni kaj dosti zmenil in očitno ni računal na to, da bo ruski medved po tistem, ko je oplenil Krim, nekaj let kasneje začel svoj krvavi pohod globoko proti zahodu. Ukrajina tako spet plačuje visoko ceno, za Ukrajince pa to niti ni nova situacija – razen tega, da sedaj sirene za nevarnost zračnega napada zavijajo v Kijevu. Prav je sicer, da EU enotno obsodi ruske poteze, vendar bo zelo težko popraviti to, kar je bilo zamujenega v zadnjih osmih letih.
Gašper Blažič