Kolera, koronavirus in vladna kriza

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Zadnja tri leta svojega življenja (1885 – 1887) je Fran Levstik pisal dnevnik, v katerem je protokoliral približevanje kolere slovenskim krajem. Takole je zabeležil 27. oktobra 1886: Kolera v Ljubljani. V Mostah soboto +1 žena po 4 ure kratkej bolezni s kolernimi simptomi; v istej hiži pred 10 dnevi + nje mož, a v bližini kmetski fant (vse ne za kolero); v prisilni delalnici so 24. in 25. d.t.m. vzbol. 3 prisiljenci s kolernimi simptomi; prenesli so jih v mestno bolnico za kolerno silo, ter 1 uže +, a drugi denes da baje uže umira. Na Igi zopet 2 vzbolelo; v Ljubljani se je denes oglasilo baje 8 kaznjencev, da imajo drisko, V Trsti od 24. do 25. vzbol. 7…

V teh dneh slovenski elektronski in tiskani mediji pozorno spremljajo približevanje kitajske pljučnice oz. koronavirusa Evropi in – bognedaj – našim krajem. Epidemija je izbruhnila v kitajskem Vuhanu, prizadela je države v jugovzhodni Aziji, toda o primerih poročajo celo iz Avstrije, Francije, Nemčije in ZDA.

Nekoliko počasneje kot nekdaj kolera in danes koronavirus se nam je približevala slovenska vladna kriza. V začetku so napredovanje krize opazili predvsem pozornejši in nevladni opazovalci. Kronologija je takšnale:

1. (9. november 2019) Da prihaja polòm, morda prelom, je zaznala Katedrala svobode v spoštljivi in dobronamerni spomenici “Danes bo že jutri včeraj”, ki jo je Delo objavilo lanskega 9. novembra, ob 30. obletnici padca berlinskega zidu. Spomenica, ki so jo podpisali ugledni slovenski intelektualci, se je pojavila istega dne, kot se je (tri desetletja nazaj) končala hladna vojna.

 

2. (23. november, 30. november, 21. december 2019) Objavi so sledili nestrpni komentarji iz t.i. levičarskih krogov – okrog društva SRP in časopisa Rdeči veter. Opazke spomenice so za spoznanje manj nestrpno odklonili nekdanji podpredsednik Demosove vlade, poznejši rektor Ljubljanske univerze Jože Mencinger, ustavni sodnik Matevž Krivic in – nekoliko v zadregi – bivši predsednik Milan Kučan.

3. (4. januar 2020) Potem je s slovensko zunanjo politiko, kapitalizmom, Natom in ZDA na hitro obračunal vodja policijskega sindikata Kristijan Mlekuš, ki je Organizacijo Severnoatlantske pogodbe (Nato), katere članica je Slovenija, izenačil z nacizmom.

4. (12. januar 2020) Češnja na torti revolucionarne agitacije je bil govor, ki ga je imel 12. januarja v Dražgošah Ervin Fritz in so ga najvidnejši poslušalci ocenili kot “nov program” za Slovenijo. Zanimivo je, da se Marjan Šarec – v nasprotju z Bratuškovo, Erjavcem in Židanom – ni udeležil proslave v Dražgošah.

5. (12. januar 2020) Isti večer je Janez Janša Tanji Gobec (v oddaji Politično) povedal, da je Šarčeva vlada “truplo, ki se ohlaja”.

6. (18. januar 2020) Naslednji vikend je predsedniški položaj v stranki Desus in v vladi izgubil Karl Erjavec.

7. (20. januar 2020) Bučna samohvala ob 30. obletnici odhoda slovenske delegacije s kongresa Zveze komunistov Jugoslavije je bila sprva očitno namenjena utrjevanju t.i. levičarske vladne koalicije, vendar je zbledela ob Šarčevem odstopu: kot da predsednik vlade Kučanu in Ribičiču ni pravočasno sporočil svoje odločitve.

8. (25. januar 2020) Mlekuša sta v duhu razmaha levičarske miselnosti precej surovo vzela v zaščito Rudi Rizman in Aurelio Juri, ki sta si po vsem videzu zaželela nadaljevanja hladne vojne.

9.(27. januar 2020) Na koncu je Marjan Šarec odstopil s položaja predsednika slovenske vlade.

Čeprav ne moremo reči, da so Drnovškove koalicije (1992-2000, 2000-2002) minile brez težav, in čeprav je bilo v kolesje Janševe vlade (2004-2008) zmetanih veliko polen, je njihov čas minil v znamenju relativne trdoživosti. Kljub nekaterim propagandnim trditvam o stabilnosti se je že Pahorjeva vlada končala z izrednimi volitvami, podobno se je godilo Cerarjevi, precej hitreje pa se je porušila Šarčeva vlada. Šarčev odstop se je zgodil na predvečer proslavljanja 30. obletnice slovenske države, in sovpada z dvema procesoma: s pešanjem slovenske zunanje in obrambne politike (ki se je potrdilo z vrnitvijo šesterice slovenskih vojakov iz Iraka).

Slovenska kriza je dozorevala,  dozorela v Dražgošah, končuje pa se z odstopom Šarca
Letos in prihodnje leto bomo praznovali okrogle obletnice, ki so povezane z začetki slovenske države. Zadnja leta ni bilo veliko dogodkov, kot je Šarčev odstop. Kar se je zgodilo, najprej izziva premislek. Morda se je – hote ali nehote – prostor svobode (kar je zelo pomembno za Katedralo svobode) nekoliko razširil. Morda se odpirajo možnosti, celo priložnosti. Spomenica Danes bo že jutri včeraj je po vsem videzu navsezadnje prišla ob pravem času. Slovenska kriza je dozorevala, navsezadnje pa je dozorela v Dražgošah (Fritz) in v pismih Rudija Rizmana in Aurelia Jurija, ki zagovarjata vedenje policaja Mlekuša. Končuje se z odstopom Šarca. Reakcije kažejo zanimivo sliko. Iz meglice vseh mogočih kombinacij in mahinacij so se začeli kazati pravi (ne novi!) obrazi, kar je spodbudno.

Foto: STA

Trideseta obletnica je nemara pravi čas za konec sprehoda po slepi ulici, in da se reče: tako ne bomo prišli nikamor. Odstop pred nekaj dnevi kaže, da Šarec vseeno ni bil najslabši. Še bolj razločno so to dokazali nastopi zapuščenih in izgubljenih članov koalicije v šefovi odsotnosti. V večerni televizijski oddaji Odmevi, ki je bila podobna predvolilnemu soočenju, so obljubljali, da bodo “delovali v korist ljudi in v dobro države…”, kar je bilo slišati precej prazno in neprepričljivo. Človek se čudi, kako je bilo mogoče tako dolgo poslušati to govoričenje in mirno – z razdalje – opazovati, kaj se dogaja. Epidemija se je že precej približala. S cepljenjem in zdravljenjem bi bilo dobro začeti čim prej.

Dimitrij Rupel