Kolikšna je prava cena poceni novinarjev?

Datum:

Na nacionalni radio televiziji, ki jo moramo vsi odjemalci električne energije v Sloveniji mesečno podpirati z 12,75 eur, nas pogosto osupnejo s kakšnim neverjetnim podatkom ali stvarjo.

Ne, tokrat ne bom pisal o zemljevidu Evrope, s katerim so nas nedavno “razveselili” in na katerem je bila prikazana Socialistična federativna republika Jugoslavija, ki že skoraj četrt stoletja fizično ne obstaja več. Tudi ne bom pisal o nenehnih propagandnih manipulacijah, s katerim nas bombardirajo oddaje tipa Mestni studio. V tej kolumni bo govor o prispevku z naslovom Kolikšna je prava cena poceni oblačil?

Orkestrirano, aktivistično in večno zaničevanje Amerike
V prispevku, objavljenem na MMC RTV Slovenija pod rubriko Gospodarstvo, izvemo, da povprečen Slovenec letno zavrže okoli 70 kilogramov oblačil. Seveda novinarka ne pozabi omeniti največjega sovražnika – kapitalistične, imperialistične, globalistične, neoliberalistične Amerike in nam zato v isti povedi pove, da Američani letno zavržejo 12,7 ton oblačil.

Zanimivo je, da novinarka za primerjavo navede samo Ameriko (ZDA?), ne pa tudi Rusije, Kitajske, Francije ter Velike Britanije, če ostanemo npr. pri kriteriju Stalnih članic VS OZN. Meni bi bila bolj zanimiva primerjava s povprečjem Evropske zveze ter s sosednjimi državami. Tako bi si lahko ustvaril jasnejšo sliko, kje in kako stojimo Slovenci s svojimi 70 kilogrami letno zavrženih oblačil. To, da je naveden podatek samo za Ameriko, niti ni bistveno, čeprav je že prav moteče to orkestrirano, aktivistično in večno zaničevanje Amerike – predvsem v dominantnih medijih in pri levosučnih liktorjih. Kot da je omemba Amerike v negativnem tonu pogoj, ki ga mora novinar izpolniti, da si zasluži piškotek. Nepozoren bralec bi lahko v članku primerjal 12,7 ton na Američana s 70 kg na Slovenca in ugotovil, da so Američani 181-krat »slabši« od Slovencev. Je bil namen novinarke podati ravno to?

Težave s številkami
Ker je znano, da imajo slovenski novinarji in uredniki s številkami pogosto težave – spomnimo se samo štetja udeležencev na različnih zborovanjih -, se malo poigrajmo s preračunavanjem podatkov iz omenjenega prispevka. Glede na to, da imajo ZDA približno 320 milijonov prebivalcev (predvidevam, da se beseda Američani nanaša na prebivalce ZDA), bi to pomenilo, da bi povprečen Američan letno zavrgel, ne boste verjeli, okoli 40 miligramov oblačil! Za predstavo, kako “veliko” je to, naj zapišem, da vrečka sladkorja, ki ga dobite ob kavi, če si jo pod Cerarjevo vlado še lahko privoščite, navadno vsebuje 5 g sladkorja.

Torej, 125 Američanov zavrže letno za maso ene kavne vrečke sladkorja oblačil! Kar je vsaj alarmantno, če že ne šokantno. Seveda, dopuščam možnost, da sem novinarko narobe razumel, in je želela zapisati, da vsak Američan povprečno zavrže 12,7 ton oblačil. Če bi to držalo, bi to pomenilo, da bi vsak Američan povprečno zavrgel vsak dan, reci in piši, neverjetnih 35 kilogramov oblačil! Eni več, drugi manj, povprečno pa 35 kilogramov oblačil dnevno. Če bi to držalo, bi se mi Američani zelo smilili. Vsak dan odvreči 35 kilogramov oblačil, bi predstavljalo velik fizični in tudi logistični napor.

Že samo z nošenjem oblačil iz garderobne omare do zabojnikov za smeti bi imeli veliko opravka. Da ne govorimo o nakupih, ko bi bilo treba dokupiti nova oblačila, povprečno vsak dan 35 kilogramov, da bi nadomestili odvržena oblačila. Ker stanovanja in hiše v Ameriki niso nič večje, kvečjemu manjše kot v Sloveniji, si težko predstavljam, kje bi Američani shranjevali vse te velike količine oblačil. Mogoče pa imajo kje v Avstraliji, daleč od oči slovenskih novinarjev, velika skladišča oblačil? Ko pa jih, zaradi vsakodnevnega prenašanja oblačil uščipne v križu, gredo seveda po pomoč na kliniko, ki se je fatamorganično prikazovala slovenskim novinarjem.

Dvom v podatke
Ker me je stvar glede količine zavržene obleke zanimala, sem poskušal poiskati podatek, koliko oblačil v resnici zavržemo. V članku časopisa Delo sem odkril, da v Sloveniji zavržemo od 12 do 14 kilogramov tekstilnih odpadkov na prebivalca oziroma 30 milijonov ton na leto, med katerimi dosegajo pomemben delež prav oblačila. Ker med tekstilne odpadke ne uvrščamo samo oblačil, ampak tudi obutev in druge tekstilne izdelke (preproge, pregrinjala, zavese, posteljnino, brisače, krpe …), se ta podatek na prvi pogled in ko ga primerjamo s podatkom iz Velike Britanije – kjer Britanci podarijo dobrodelnim organizacijam slabih 6 kgilogramov oblačil na prebivalca oziroma 350.000 ton – zdi v redu. Vendar le na prvi pogled! Torej 2 milijona Slovencev zavrže 30.000.000 ton, 60 milijonov Britancev pa le 350.000 ton, torej 86-krat manj pri 30-krat večji populaciji. Potem pa zaupaj takim novinarjem in medijskim hišam, ki so sposobni narediti take napake že pri tako nevtralnih in neideoloških podatkih, kot so odpadki. Upam samo, da novinarji pri svojih plačah in honorarjih bolj pazljivo gledajo na številke in 0 na koncu. Razlika med 100 evri in 1.000 evri na plačilnem listu je sicer res samo ena ničla. V praksi pa to pomeni 900 evrov razlike.

Koliko so verodostojni tudi ostali podatki v prispevku z začetka kolumne, lahko presodi vsak sam, če mu le deluje zdrava kmečka logika. Vsekakor je dovolj, da upravičeno podvomimo o vseh podatkih iz omenjenega prispevka. Po svoje je to seveda žalostno, saj prispevek obravnava perečo problematiko trajnostnega razvoja, potrošništva in tudi otroške delovne sile. Vendar si nevladne in dobrodelne organizacije z izstreljevanjem takih podatkov v javnost žal delajo medvedjo uslugo. Zaupanje se namreč zelo hitro zapravi. Da pa se ga pridobi, traja zelo veliko časa. To velja za medijske hiše, dobrodelne organizacije in tudi za medčloveške odnose.

“V časopisu je pisalo”
Ker lahko pri neverjetnih podatkih preverimo večino stvari z enostavnimi kontrolami, bi težko rekel, da gre za naključne, nehotene napake, ki se lahko primerijo vsakomur. Zato lahko sklepam, ali da gre za malomarno delo, kar ni dobro, posebno ne za nacionalno medijsko hišo, ki se vseskozi sklicuje na svoje visoke novinarske standarde. Ali pa gre za načrtno manipulacijo, torej za zavestno podajanje napačnih ali prirejenih podatkov z določenim namenom.

Žal večina ljudi še vedno jemlje vsega, kar vidi ali prebere v medijih, za čisto resnico. “Ja, saj to so pa rekli na televiziji” ali  “V časopisu je pisalo …” so pogosti argumenti, da neka stvar drži. Pri podatkih je žal tako, da en napačen podatek v članku hitro podre verodostojnost celotnega članka. Tako kot samo en pravilen podatek v romanu v bralcu vzbudi verodostojnost v celotni roman. Zato je odgovornost novinarjev in urednikov, da podajajo pravilne, preverjene podatke in informacije še toliko večja. Tudi zato je treba pozdraviti začetek oddajanja Nove24TV in jo podpreti ter je treba biti dobrohoten in prizanesljiv do začetnih spodrsljajev. Konkurenca na medijskem področju je namreč eden od porokov za razbijanje monopolov ter za zmanjševanje možnosti medijskih manipulacij.

Gal Kušar

Sorodno

Zadnji prispevki

“Polanci” protestirali: Vlada je denar prerazporedila drugam!

Slovenija je ena izmed držav z najvišjim deležem prometnih...

V mariborskem zaporu izbruh epidemije garij

Razmere v prezasedenem mariborskem zaporu so se v zadnjem...

Energetsko učinkovit vrtec in obsežni razvojni načrti v občini Kidričevo

V Lovrencu na Dravskem polju gradijo nov vrtec, ki...

Najslabši rasni zakoni v Južnoafriški republiki so se začeli pod Mandelo

"Drži, težave so se začele že pod Mandelo. Najslabši...