Kolumna Romana Vodeba: Odkod in zakaj burka?!?

Datum:

Že pred par leti sem se razpisal o burkah, ki pri nas že od nekdaj burijo duhove. Žensko nošenje raznoraznih pokrival (burka, nikab, hidžab, sitar, jilbab…) – kar zapoveduje Koran (šeriatsko pravo) – v teh časih terja še nekaj dodatne razlaga.

Belgija in Francija sta delno že leta 2010, dokončno pa leta 2011, sprejeli zakon o prepovedi nošnje določenih muslimanskih pokrival. Podobni predlogi zakonov so se že pred leti pojavili tudi v številnih drugih evropskih državah (Nizozemska, Italija, Avstrija, Danska, Švica, Veliki Britaniji, Španija…). Zaradi sedanje begunske krize so se zahteve in razprave proti nošenju teh muslimanskih ženskih pokrival obudile – celo v Latviji in Estoniji, kjer (še) ne občutijo vala beguncev tako kot v Nemčiji. Nemške politike in družbene ideologe najbolj skrbi, da bi se pod pretvezo nošenja vseh teh »kamuflažnih« pokrival, skrivali samomorilski teroristi, saj se zaradi zakritosti ne da ločiti (načeloma nenevarnih) žensk in (popadljivih) moških.

Nezavedno ozadje nošenja pokrival in oblačil muslimanskih žensk je seveda mogoče razložiti skozi nekatere temeljne psihoanalitične/Freudove koncepte. Ozadje je seveda nezavedno-seksualne narave. V tej luči je treba izpostaviti, da burka ni samo pokrivalno-zakrivalna naglavna ruta, pač pa tudi oblačilo, ki v celoti dobesedno skriva žensko telo. Za žensko (célo) telo (še posebej pa obraz in oči) pa se ve, da je nekakšen libidinalni/seksualni adut s katerim napada moško željo – in moški s(m)o (zaradi narave kastracijskega in Ojdipovega kompleksa) dejansko »zadeti«/»omamljeni« z žensko lepoto. Nekatere burke prekrivajo oziroma zakrivajo celó odprtino za oči z dodatno tančico. Da se onstran zapeljivega ženskega pogleda v bistvu skriva v zgodnjem otroštvu doživet materin pogled, verjetno ni treba posebej poudarjati. Tudi to, da vso to muslimansko žensko pokrivalno-zakrivalno »konfekcijo« diktira (klasična) moška želja, bolje rečeno ljubosumje, je skozi psihoanalizo jasno kot beli dan. Moška sebična/egoistična želja je, da njegovo žen(sk)o ne vidi nobeno drugo moško oko (razen tisto, ki je zapovedano tabuju incesta – Torej: oče, brat, sin). Ta šovinistična logika je, glede na ojdipalno-kastracijski kompleks, v resnici zelo konsistentna, saj prihaja iz moškega nezavednega, ki je kakopak zelo seksualno. Večina pokrivalno-zakrivalne logike prihaja seveda od samega Mohameda, ki je, na pobudo intrapsihičnega – torej psihotično halucinirajočega – (nad)angela Gabriela, tako rekoč sam spisal Koran (in šeriatsko pravo) – zapisovalci do bili pač njegovi stezosledci. V svojih javnih govorih je Mohamed namreč širil svoje nauke/poglede, ki so sčasoma postali tudi temelj šeriatskega/islamskega prava. Logika Korana in šeriatskega prava je izjemno (egoistično) mačistično-šovinistična, torej libidinalna/seksualna. V njej se jasno reflektira moška seksualna želja, katere temelj – po psihoanalitični percepciji – predstavlja prav kastracijski kompleks. Kakšno je bilo otroštvo malega Mohameda se približno ve. In da šeriatsko pravo na tako šovinistično-mačističen način obravnava ženske, je tudi logično – pač glede na to, da se nekako ve, da je imel mali Mohamed dve mami (biološko in krušno) in da Ojdipovega kompleksa (zaradi odsotnosti očeta in vse infantilne specifike) ni pravilno/klasično razrešil. Zato je bilo njegovo moralno razsojanje (Nadjaz) vprašljivo oziroma spotaknjeno – odtod tudi toliko žena oziroma porok (vključno z deklico Ajšo). Njegove neobvladljive seksualne želje (šibek) Nadjaz torej ni mogel krotiti. Pohota in ljubosumje se je Mohamedu – ko je psihotično (sam) skonstruiral koransko oziroma Allahovo logiko – odrazilo tako, da je islamska/muslimanska ženska postala tako rekoč sužnja oziroma rekfleksija ortodoksne (necenzurirane, nebrzdane) moške (Mohamedove) želje, pohote in ljubosumja. Psihotična, torej sužnjelastniška logika moške (Mohamedove) percepcije ženske, njenega telesa, golote in lepote, njene seksualnosti, je po tej plati, torej po psihoanalitični logiki, povsem pričakovana.

Po drugi strani lahko tudi rečemo, da je intrapsihični boj, ki ga moški Jaz na pobudo Nadjaza bojujejo proti pohoti Onega, je evidenten ravno v logiki zapovedi ženskega pokrivalno-zakrivalnega  oblačenja.

Kljub dejstvu, da je v resnici moški (Mohamed) pobudnik umika ženskega lepega in razgaljenega telesa oziroma lepote iz obzorja pohotnega moškega pogleda – in ne nekakšen Allah (Bog) –, se mnoge, tudi zahodne muslimanske ženske znajo še kako vživeti v vsa ta zastiranja in pokrivanja/skrivanja svojega telesa in obraza. Celo v »burkini« kopalna oblačila – težko bi rekli, da gre za kopalke –  se znajo vživeti, jih nositi v vodi (pri kopanju, plavanju) in celo »sončenju« ter se pri tem boriti za svoje (človekove in verske) pravico. V Franciji so pri svojih zahtevah po nošenju »burkinija« pred kratkim tudi uspele (čeprav se župani še vedno ne dajo); pri njihovih prizadevanjih po legalizaciji »burkinija« jih podpirajo celo (nekatere) feministke. Če se ženske ne bi znale vživeti in uživati v tej svoji »modi« in najti konsistentno simbolno logiko nošenja oziroma zakrivanja, se nobeno od teh muslimanskih oblačevalnih imperativov v resnici ne bi prijel. Psihoanalitična replika se v tem kontekstu seveda sklicuje na logiko kastracijskega kompleksa: ženska lahko v zakrivanju neizmerno uživa, ker je njen libidinalni/seksualni adut njeno (célo) lepo telo, in zato ga skriva pred moškimi (razen pred svojim/enim moškim). Zaradi manka enega/ključnega »mednožnega organa« (beri: libidinalnega/seksualnega aduta), torej penisa, je deklica in pozneje ženska v svojem kastracijskem hendikepu tako rekoč primorana uveljaviti preostalo (»ne-célo«) telo kot adut, s katerim napada moško željo. Ampak napada pa željo samo enega in edinega moškega, in to na samem, ekskluzivno. Muslimanska ženska se svojemu moškemu razgali na samem – samo njemu (ekskluzivno) – in to z bistveno večjim užitkom, kot to lahko stori (»že vselej«) razgaljena nemuslimanska ženska. Moški je zato tudi bolj »zadet« oziroma očaran in svojevrstno ohromljen, ko sam (na samem) uzre žensko kožo, njeno telo, obraz, njeno lepoto, goloto. Da moškega ženska lepota resnično zadane, ohromi, očara, prevzame in ne nazadnje osvoji, je tudi – psihoanalitično gledano – povsem jasno in logično glede na prva uzrtja/videnja (predvsem v času dojenja) svoje matere.

Ko govorimo o logiki zapeljive ženske lepote in (preventivnega) umika ženskih čarov od moškega pogleda, ne mislimo na to, da muslimanke preprosto ubogajo šeriatsko pravo oziroma Koran/Allaha. Svojevrsten problem nošnje vseh teh zakrival bi znal predstavljati prav ženski užitek, ki ga zagotovo in očitno zapopadejo same muslimanke, ko se enkrat vživijo – torej nezavedno zapopadejo – ta zastiralna oblačila. »Finta« je ravno v zastiranju predvsem »sramnih delov« telesa – torej zastopnikov/reprezentantov spolnega nagona –, ki so načeloma epicenter vsake moške želje.

Moški naj bi doživel kar nekaj nedefiniranega nelagodja (nekateri celo s pridihom gnusa) le, ko se zazre v žensko mednožje, njene genitalije, njen »kastracijski rez«, njen »nič«. Po Freudu je za moškega – še posebej pa za dečka – naravnost grozljivo, ko (prvič) uzre ženski mednožni (genitalni) »nič«, torej »kastracijski rez«. Če je kaj, kar je na ženski lepega, je to »vse«, je celo žensko telo (z obrazom vred) – izvzeto je le njeno mednožje. In natančno to »vse« napada moško željo/pohoto in je v muslimanski kulturi (v Koranu in po šeriatskem pravu) umaknjeno moškemu pogledu – torej pogledu nepovabljenega oziroma neželenega moškega vsiljivca. V muslimanski kulturi naj bi se natančno to »vse« skrivalo, zakrivalo, zastiralo, pokrivalo, oblačilo. Izvorni problem je seveda moška – torej Mohamedova – pohota, ki jo ravno sami moški še kako čutijo. »Vse« na ženski moškega pritegne, rajca, vzbuja strast, pohoto … In ravno to »vse« morajo muslimanke umakniti iz obzorja moškega pogleda, moške želje, pohote, (na)gona.

V evropski (liberalni in emancipirani) ženski modni kulturi je ob narcizmu (samovšečnosti, samoljubju) zaznan tudi ženski latentni sadizem (naperjen proti moškemu) – v smislu: »Poglej me, tukaj sem, lepa sem, seksualna sem, pohotna sem, imam (seksualno) željo – ti pa me glej in (po svoje) trpi (ali pa uživaj)! Jaz pa pri tem narsicitično in sadistično uživam (ko ti v resnici trpiš, ker si me želiš, a me (takoj) ne dobiš)!« Logika muslimanske paradigme ženskega oblačenja bi tudi lahko bila – vsaj na videz – sadistična, v smislu: »Moški – vsi, razen mojega izbranca – mojega telesa in obraza, moje lepote in golote ne boste videli, kljub temu, da si me želite (videti)!« V resnici pa je islamska/šeriatska logika izvorno vendarle mačistično-šovinistična, torej egoistično moška – jasno, saj je zrasla na zelniku Mohamed (in ne nekakšnega Allaha). Skozi psihoanalitično logiko je moška fantazma v omenjeni libidinalni paradigmi, evidentna v dveh kontekstih – prvič v smislu: »Umakni se mi s pogleda – skrij (pokrij, zastri) se, da ne bom (seksualno, ves zrajcan) trpel, kot te bom gledal!« Druga fantazma je prežeta z latentnim ljubosumjem: »Moje ženske ne bo gledal, ovohaval, doživljal naslade in poželjivo in pohotno fantaziral ob pogledu na njeno – torej »mojo« – telesno in obrazno lepoto noben drug moški!«

Muslimanska moška logika pri gledanju žensk je torej radikalno drugačna kot nemuslimanska – je bolj »skopuška« oziroma ljubosumna. Muslimani so predani logiki, da je treba žensko umakniti iz območja njihove, torej moške, strasti (celo lastne), in to na način, da žensko, njeno goloto, telo oziroma lepota (ostalim) moškim vizualno ne bo dostopna; tudi ženskih oči oziroma njenega pogleda ne sme biti deležen noben moški (razen tistih ženini sorodniki, ki so v območju tabuja incesta). Logika je v objemu (latentnega in nezavednega) ljubosumja po eni strani zabeljena z egoizmom, po drugi strani pa tudi z mazohizmom; »lastniki« žensk so pripravljeni delno tudi sami (po)trpeti, ko jim lepota njihove ženske (in tudi drugih, sosedovih) ni vsakodnevno vizualno dostopna na ulici. Greje pa jih misel, da ekskluzivno njihovih žensk – bodisi ene, ali več njih – na ulici ne gledajo niti ostali moški (ki so po definiciji vselej seksualni konkurenti). V tem kontekstu je mogoče tudi sklepati, da muslimani torej niso pripravljeni trpeti, niti se predati skušnjavi, ko bi, kar tako, na cesti, gledali žensko telo, obraz, razgaljeno kožo, lepoto. V tej svoji ljubosumni oziroma nekakšni libidinalni/seksualni stiski/zagati v bistvu pristajajo na krut fantazmatski konsenz: »Kar ni eksplicitno in ekskluzivno (seksualno) moje, tudi gledati ne smem in nočem!«

Če diskurz freudiziramo še naprej – in malce posplošujemo – lahko legitimno rečemo, da je užitek, ki ga muslimanke lahko dosežejo v svojih spolnih praksah ravno na račun siceršnjega zakrivanja svojih čarov bistveno večji od užitka, ki ga lahko na ta račun in iz tega naslova prejme nemuslimanska ženska. Ko se muslimanka na samem, torej v intimi, (ekskluzivno) razgali/sleče svojemu možu, njej sami – in seveda tudi njenemu možu – to predstavlja veliko večji užitek, kot ga lahko doseže katerakoli nemuslimanska ženska (istega lepotnega ranga), ki hodi razgaljena, torej napol slečena, že po ulici, da o (»nailon«/nudističnih) plažah ne govorimo. Noben striptiz nemuslimanske ženske ne more odtehtati užitka, ki ga ob ekskluzivnem razgaljanju (odstiranju in slačenju) doživi muslimanska ženska (ki je dnevno sicer zavita/skrita v burko). O (ekskluzivnem) uživanju njenega (ljubosumnega) mož niti ne bomo govorili. Da so prepovedane stvari po definiciji kronane z več užitka, tudi ne gre izgubljati besed. Za voljo teorije bi bilo smiselno omeniti še t. i. predhodno oziroma vnaprejšnje uživanja, o katerem je Freud govoril v dveh temeljnih knjigah – v Treh razprave o teoriji seksualnosti in v Vicu in njegovem odnos do nezavednega.

Če povzamemo: muslimanska ženska lahko na račun siceršnjega zastiranja doživlja bistveno večje seksualne užitke v intimi, kot kakšna nemuslimanska ženska (istega lepotnega ranga) – seveda, če ima normalnega moža, ki zna izpolnjevati njene želje in ni egoističen. Tudi možev užitek je večji. Gledano skozi koncept libidinalne ekonomije lahko rečemo, da dodaten vir ženskega ugodja, bolje rečeno užitka, muslimanke črpajo ravno zaradi hiper (libidinalno) investiranega moškega uživanja. Ko je muslimanski moški ekskluzivno deležen ženske golote in njene telesno-obrazne lepote, doživi svojevrsten (pozitivni) šok. In ta možev šok/užitek muslimanska žen(sk)a doživlja vsakič, ko mu pokaže tisto »vse« (telo, goloto, lepoto), ki je po eni strani prepovedano, po drugi stani pa ekskluzivno namenjeno samo možu. Žensko telesno-narcistično uživanje v intimi je – teoretično (psihoanalitično) gledano – zaradi omenjenih zakonitosti torej večje kot pri nemuslimankah. Predstavljano zakonitost bi bilo mogoče podkrepiti tudi s kakšno statistiko – npr. prodaje ženskega erotičnega parila, ki v muslimanskem svetu (npr. Egiptu) – precej presega evropsko povprečje.

 

Roman Vodeb

Sorodno

Zadnji prispevki

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...