Nedavno sem se v kolumni znesel nad moškimi, nad faliranci, zgubami, psihopati. Ta teden bom “malo” ošvrknil še moralno pokvarjene, če že ne kar psihopatske ženske. Kadar mi ženske tarnajo nad svojimi moškimi – očeti svojih otrok – me je groza, ampak šele ko sam vidim in se prepričam, s kakšnimi kretenizmi smetijo po družini ali partnerskem odnosu pokvarjeni/psihopatski moški. Od muke bi se pogreznil v zemljo, ker sem pač osebno prizadet, ker sem tudi sam moški. Obupanim ženskam se v imenu moškega spola navadno celo opravičim in dodam, da nis(m)o vsi moški takšni.
Kadar pa se mi začno izpovedovati moški o tem, na kakšno psihopatsko žensko so naleteli, je moja groza še večja. Po navadi takšni nesrečniki stisko držijo v sebi, nočejo se izpovedati, sram jih je – tudi zato, ker je moški v stiski, z nerešljivim problemom t. r. simbolno kastriran (vulgarno rečeno: “brez kurca”). Kakšna muka pa je za moškega simbolna kastracija, je ženskam težko opisati. Navadno ženskam rečem, da je za moškega simbolna kastracija nekaj takega, kot če bi se morala ženska sončiti zgoraj brez z odrezanimi joški na plaži, polni kopalcev. Moški, ki je simbolno kastriran – in feminizem takšne moške proizvaja po tekočem traku – se mi smili vsaj tako kot nemočna ženska, ki jo moški pretepa. Žen(sk)a moškega, svojega moža/partnerja – očeta svojih otrok – kastrira na druge načine, tudi tako, da mu ne dovoli stikov z njegovimi otroki. Mnogi očetje so slabi za svoje žene/partnerice – matere svojih otrok zgolj zato, ker so (prisotni). Četudi ni z njimi nič narobe, bodo žen(sk)e našle krivdo v vsakem primeru – če ne bodo imeli črnega za nohtom, bodo pa(č) krivi zato, ker jim drek smrdi … Nekateri so krivi zgolj zato, ker so preveč normalni, brez madežev, brez grehov.
V društvu “DOOR” se zbirajo moški, torej očetje, ki jim mame njihovih otrok ne dovoljujejo stikov z otroki, so izpovedi nekaterih moških/očetov prav grozljive. En drugemu se smilijo, en z drugim sočustvujejo, se bodrijo, si stojijo ob strani … In na tak način sem ujel zgodbo, ko je neka “faličarka” – gre za žensko, ki ima moč in oblast – od očeta svojih otrok izsilila, da se je dal sterilizirati, pa ni dopolnil niti 40 let. In naivni mož je – v dobro žene (in “njene” kontracepcije) – na to svojevrstno “kastracijo” tudi pristal. Potem ga je – ko si je verjetno našla nekega novega “jebača” – neplodnega tudi zapustila. Zapuščeni revež bi si sicer lahko našel kakšno desetletje mlajšo žensko, si z njo ustvaril novo družino, a je sedaj neploden … Kazen oziroma pokora za to moralno izprijeno karieristično žensko – gre za direktorico enega od javnih zavodov (kaj pa drugega) – je, da je sedaj samska; če pikro dodam: “In naj samska tudi ostane!”
Poznam tudi zgodbo iskrenega in posledično naivnega moškega, ki se mu je ženska predstavila kot samska – tudi z lažnim imenom; imela je že 6 let starega otroka, ki mu ga je eno leto zveze tudi skrivala, vse dokler ni postala z dotičnim “iskrenim naivnežem” noseča. Zamolčala mu je tudi, da se ji je prvi mož obesil – verjetno od groze ob spoznanju, kakšno psihopatsko ženo si je nakopal na grbo … Lahko ste prepričani, kakšno kalvarijo ima sedaj ta “iskreno naivni” moški s to – sedaj že bivšo – ženo in njunimi otroki … CSD in vse v feminizirano družinsko sodstvo vpete “moškinje” – beri: falične ženske – se nad njim sadistično izživljajo. Večina žensk, ki imajo po CSD-jih in v sodstvu (družinske zadeve) moč in oblast – spoznate jih navadno po tem, da imajo dva priimka – je ločenih ali pa z obupanimi, celo zapitimi možmi. Na simbolno nezavedni ravni se te “moškinje” nezavedno izživljajo nad svojimi možmi/partnerji, torej “donatorji sperm”, in nad “strankami”, torej klienti v svoji profesiji. Večina teh pravnic (sodnic) in direktoric (ter socialnih delavk) bi rabila temeljite pogovore o svoji primarni družini – z dobrim (moškim) psihoterapevtom – o odnosu s svojim očetom, a kaj, ko jim kaj takega ne pade na misel. Vse “svoje” moške – in moža in stranke/kliente v postopku – uporabljajo zato, da nezavedno poravnavajo (neporavnane) račune s svojim “slabim”, v otroštvu doživetim očetom. Zamislite si sedaj ločene moške … Nad temi simbolno kastriranimi reveži se najbolj izživljajo sodnice na družinskih sodiščih in CSD-jevke, ko rešujejo njihove ločitvene oziroma družinske spore in skrbništva. Takšni moški so ravno za (družinske) sodnice in CSD-jevke kot naročeni za projiciranje nezavednega, torej lastnega neporavnanega in nepredelanega besa (in na svojega moža in infantilno doživetega očeta ali brata, morda celo pedofila). Svojevrsten družbeni problem – nočna mora za moške – so tudi direktorice in svetovalke na zavodih za zaposlovanje. Brezposelni moški so simbolni kastriranci par excellence – denar je pač simbol moškega spolnega organa; in to ni retorična fraza. Zavidanje penisa – ki je seveda nezavedno – pa je tisto, ki perpetuira ženski (falični, feministični) sadizem, uperjen proti moškim.
Moj teoretski namig bi se v tem kontekstu glasil, da bi morali iz sodstva (s sodišč) in CSD-jev (pa tudi z zavodov za zaposlovanje) izolirati vse tiste zafrustrirane ženske/”moškinje”, še posebno ločenke, ki bodo v svoji profesionalni karieri – pravni ali psihosocialni – prišle v skušnjavo oziroma situacijo, da bodo nezavedno prenašale kalvarijo lastnega življenja (vključno z zavidanjem penisa) na svoje stranke/kliente (“v postopku”), torej moške. V mislih imam tisto izživljanje nad “prikladnimi” moškimi, ki jih ženske z vzvodi moči in oblasti sadistično mučijo in jih naposled (z užitkom) tudi totalno simbolno kastrirajo. Takšnemu mrcvarjenju mnogi moški – še posebej tisti, ki se zaradi ljubezni do svojih otrok (in moralne razsodnosti) ne morejo preprosto umakniti – ne morejo ubežati, ker je sistemsko ustoličeno. To ustoličenje so si izborile (za)frustrirane “moškinje”, torej feministke, ki svojega patosa niso pozdravile v kakšni daljši psihoterapiji (z dobrim moškim psihoterapevtom).
Moški se moramo najbolj bati žensk, ki imajo diagnozo mejne osebnostne motnje (MOM), angleško “bordeline”. Takšnim ženskam je v otroštvu (v primarni družini) zagodlo “težko otroštvo”, navadno “preveč slab” oče. Slabi in agresivni očetje so po navadi tisti, ki so resnični krivci, da se razne CSD-jevke, sodnice in podobne “moškinje” (ali ženske) z vzvodi moči in oblasti – tudi direktorice/ravnateljice ali šefice, ki rade (sadistično) ukazujejo/”bossirajo”, najraje seveda moškim. Nedolžne niso niti nekatere “razočarane gospodinje”, ki dnevno “pijejo kri” svojim povsem normalnim možem, očetom svojih otrok – in na ta način, skozi simbolno kastracijo svojih mož/partnerjev, uničujejo tudi svoje otroke, hčere ne svoj način, sinove pa na svoj. Zagata je popolna! Mnogi možje – očetje teh otrok – sčasoma posledično res postanejo slabi, bodisi zapiti, agresivni ali pa zgolj resignirani zombiji, ki, če se že ne obesijo, zbolijo in umrejo od žalosti.
Medtem ko sem prišel na idejo, da bi bilo potrebno moške, ki se psihopatsko izživljajo nad ženskami, pošteno prebutati – in za takšno prebutanje bi morali biti zadolženi pravi moški – bi bilo potrebno k ženskam oziroma “moškinjam” pristopiti bolj prefinjeno. Zagotovo bi jim pomagala kakšna daljša psihoterapija. A kaj, ko dobrih psihoterapevtov v Sloveniji domala ni. Zato je simpatična ideja tudi tale: heteroseksualne “moškinje” bi bilo treba ozdraviti s seksualno deprivacijo. Tistega, kar naj bi bil epicenter ženske nezavedne želje – torej penis – ženske ne bi smele dobiti na uporabo po par let – vse dotlej, da ne bi moških cenile in jih (če so pravi) resnično vzljubile, ne pa, da nanje projicirajo jezo na lastnega očeta. Moški (očetje) ne smejo (smemo) biti več izkoriščani in t. r. “uporabljani” zato, da se ženske – predvsem (heteroseksualne ali biseksualne) “moškinje” in lezbijke sadistično izživljajo nad moškimi, nas sistemsko mrcvarijo v zakonski/partnerski zvezi in v družbenih podsistemih, posebno tistih, ki so povezani z ločitvijo. V prvi vrsti imamo v mislih CSD-je in družinska sodišča, v katerih so množično “inštalirane” same ženske, torej “moškinje”; in če ne bo v omenjenih inštitucijah spolnih/moških kvot, se nam – in celi družbi – slabo piše. Moški psihopati so preprosto, “po kmečko”, agresivni – in kot takšni lahka tarča sodišč, policije in tudi CSD-jev. Psihopatske lisice pa so pogosto prefinjeno zvite, kar je pogosto veliko huje kot odkrita (moška) agresivnost – ne nasedajo jim le CSD-jevske in sodniške kolegice, pač pa jim naseda tudi policija. Saj veste: ko ženska moškemu pokaže “dekolte” – beri: joške (in nekaj več kože) – le-ta takoj postane krotek, vodljiv, ubogljiv, skratka nor.
Roman Vodeb