fbpx

Koristna neresnica in prekleto nesramna laž

Miro Petek

Par let nazaj mi je v slovenjgraški bolnišnici umiral in umrl brat. Zdravnica, ki ni znala niti dobro slovensko, mu je nekaj dni pred smrtjo v cirilici povedala, da gre domov, ker več ne bo preživel naslednje noči. Res je umrl, živel je še kak teden dlje, kot mu je  napovedala zdravnica in takrat sem razmišljal, ali ima zdravnik pravico nekomu v obraz zabrusiti, da bo čez dan ali dva umrl. Vprašanje ni enostavno: sam sem vztrajal, da ta zdravnica ni ravnala etično. To bi lahko na primeren način povedala sorodstvu, namesto da je bratu, ki je bil povsem pri zavesti, povzročila le še dodatno bolečino. V izjavi zdravnice nisem čuti želje po resnicoljubju, da umirajočemu pove, kaj ga čaka, temveč brutalnost, surovost in brezčutje.

Rainer Maria Rilke misli drugače, ko pravi, da lagati umirajočemu ne pomeni nič drugega kot ukrasti mu smrt.  Zanimiv razmislek, toda drugi, kot na primer francoski filozof, muzikolog in esejist Vladimir Jankélévitch, je bližje mojemu razmišljanju, ko pravi, da nihče nima nikomur pravice izreči, da bo umrl.

Pika namesto vejice
S položajem, ali povedati resnico ali se zlagati, se v življenju nenehno srečujemo. Tudi v medijski sferi, kjer pa se slovenski mediji ne sprašujejo toliko, ali se lahko novinar zlaže ali ne, temveč so celo zavezani k temu, da lažejo. Zavezanost k resnici je intelektualna vrlina, ki pa je v slovenskem medijskem in tudi v tako imenovanem akademskem prostoru v izrazitem primanjkljaju. Te strani, po katerih sedaj brskate, neki samooklicani intelektualci, katerih znanstveno in strokovno delo v Cobissu in Sicrisu komajda zaznate, napadajo z veliko vnemo in gnusom, vendar so te strani na drugi strani pravi biser v primerjavi z mediji, ki so se sami razglasili za dominantne, osrednje, resne ali še s kakšnimi drugimi zvenečimi pridevniki. Za manipulacije in laži vendarle potrebuješ tudi izkušnje, znanje in čas, da osvojiš vso to obrt, kar pa so etablirani postkomunistični mediji s koreninami v komunizmu že zdavnaj absolvirali.

Ali Žerdin je pomembno ime v slovenskem novinarskem prostoru in kot sodelavec agencije Associated Press (AP) je pred volitvami za to agencijo pisal, kako je bil Janez Janša obsojen zaradi korupcije in je bil zaradi tega v zaporu. In tu je postavil piko. Morala pa bi biti vejica in dalje bi moral povedati, da ga je ustavno sodišče oprostilo. AP je to novico širila, popravka, ki sem ga v vlogi piarovca SDS poslal na uredništvo AP in tudi drugim medijem po svetu, ki so reciklirali to novico, seveda nisem dočakal.

Drži, Ali Žerdin se ni zlagal, povedal pa je le pol resnice ali polresnico, ki pa povsem spremeni pomen zapisanega. Osrednje vprašanje torej je: ali je treba povedati vse? Zamolčati del pomembnega dejstva je sicer splošna praksa slovenskega novinarstva in to postavi zgodbo v povsem drugi kontekst. Mojemu bratu tisti zdravici v Slovenj Gradcu ne bi bilo treba povedati vsega: lahko bi povedala, da je hudo bolan, lahko pa bi zamolčala, da bo v prihodnjih dneh umrl. Ali Žerdin pa bi moral povedati vse. Da je bil Janez Janša v zaporu in da je bil na osnovi odločitve Ustavnega sodišča RS izpuščen iz zapora. Torej je bil v zaporu po krivici. Biti po krivici zaprt pa pomeni biti nedolžen. Ali Žerdin pa je tudi dobro vedel, kakšna je resnica v primeru JJ.

Zakaj imam rajši Suzano Perman kot Eugenijo Carl?
Blond novinarke, ki nam danes skačejo iz najrazličnejših medijev, nemara velikokrat celo verjamejo, da je vse tisto, kar po nareku urednikov zapišejo in povedo, tudi resnica. Kar jih seveda ne opravičuje v lažnivosti njihovega poročanja. Več problemov pa je seveda s tistimi, ki so instrumentalizirani za to, da lažejo in zavajajo.  Zato imam raje Suzano Perman kot Eugenijo Carl, čeprav je rezultat  pod črto več ali manj enak.

Niko Toš (Foto: STA)

Javno mnenje, nad katerimi ima še vedno roko Niko Toš,  je v Sloveniji bolj pomembno kot sama resnica. Zato imamo na oblasti klovne in bebce, ki jih z oblikovanjem javnega mnenja na te položaje postavljajo vplivna ozadja s pomočjo medijev. In danes bo lepa priložnost in lepa predstava, da si jih dobro ogledate in si kakšnega tudi zapomnite. In ko boste spremljali to kurjo farmo, se potolažite, da je boljši resnični ponos kot pa lažna slava.

In konec tedna preživite čim dlje od tega kupa gnoja.

Miro Petek