fbpx

Kremeljski samodržec izkorišča šibkost Zahoda

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

Ob upravičeni zaprepadenosti in ogorčenju nad rusko agresijo na Ukrajino se postavlja vprašanje, zakaj se je to zgodilo prav zdaj. Zakaj se tega Vladimir Putin ni lotil leta 2014, ko so Ukrajinci odstranili z oblasti njemu naklonjenega predsednika Janukoviča in njegovo kliko? Takrat bi svojo intervencijo laže upravičil s sklicevanjem na zaščito domnevno ogroženega proruskega prebivalstva. Ali je temu brezobzirnemu in z ničimer izzvanemu dejanju botrovala samo omračitev uma sociopatskega vladarja Kremlja? Gre mar za občutek, da se mu je začel tresti stolček, zaradi česar potrebuje novo “zmago”? Ali pa je razlog v tem, da so sedaj mednarodne okoliščine zanj ugodnejše, kot so bile do zdaj?

Res je, da tako obsežna vojaška operacija zahteva svoj čas. Vendar se ni mogoče znebiti občutka, da je bil trenutek izbran zelo premišljeno. Zahod je namreč tako šibek, kot že dolgo ni bil. V Beli hiši sedi najverjetneje najmanj operativno sposoben ameriški predsednik v novejši zgodovini (blamaža z umikom iz Afganistana je jasen dokaz za to). Tudi Evropska unija je manj učinkovita in enotna, kot je bila pred osmimi leti. Krize, s katerimi se nikakor ni uspešno soočila, so dodobra načele njen ugled. V njenem odnosu do ruskih ekspanzionističnih teženj ni bilo usklajenosti, saj so nekatere članice v sodelovanju z Rusijo videle svoje partikularne koristi.

Oglejte si še: Težnja po enoumju

Tako ne Američani in ne Evropejci niso storili nič konkretnega, da bi ustavili ruske ekspanzionistične težnje. Niso pomagali usposobiti ukrajinske vojske in jo opremiti z učinkovitim orožjem. In konec koncev niso postavili na noge  lastne vojaške formacije, ki bi bila sposobna po potrebi priskočiti na pomoč ogroženim zaveznikom. Poleg tega je Evropa z zgrešeno energetsko politiko, ko je v imenu ekologističnih zablod začela opuščati uporabo lastnih tradicionalnih virov energije, postajala vedno bolj odvisna od Rusije.

Rusija je dolgoročna poraženka
Pri vsem tem ne gre samo za napačne strateške ocene vojaških in obveščevalnih ekspertov ter pomanjkanje politične volje. Gre za zgrešene prioritete, ki so posledica vrednotne in idejne dezorientacije, ki pretresa zahodne družbe. Tako velja vlaganje v vojaške zmogljivosti za nekaj nazadnjaškega. Zahodnjaki se raje kot s krepitvijo obrambnih sposobnosti ukvarjajo s tem, koliko spolov obstaja in katere vse domnevno ogrožene manjšine je treba zaščititi. Namesto samozavesti se jim vsiljuje občutek krivde za domnevne grehe njihovih prednikov. Evropske institucije se namesto z dejanskimi zunanjimi grožnjami ukvarjajo z “discipliniranjem” tistih držav članic Unije (Poljska, Madžarska), ki se niso pripravljene udinjati progresivistični agendi. Zaradi tega je v očeh prenekaterega Evropejca ruski predsednik Putin junak, ki brani tradicionalne vrednote pred dekadenco (čeprav gre za navadnega oportunista, ki v vrednotnem smislu podpira to, kar mu trenutno koristi).

Foto: epa

Ta agresija Rusiji ne bo prinesla nič dobrega. Tudi v primeru vojaške zmage bo na dolgi rok poraženka. Kljub vojaški moči je to v ekonomskem smislu relativno nerazvita država. Razen energetskih resursov in orožja ne more na globalnem trgu ponuditi ničesar relevantnega. V tehnološkem smislu močno zaostaja za razvitim svetom. In izolacija, ki jo bodo zagotovo prinesle gospodarske in druge sankcije, bo ta zaostanek še povečala; to bo povzročilo tudi padec življenjskega standarda njenih ljudi. Vendar pa bo ob tem zaradi bolestne megalomanije svojega trenutnega vladarja veliko škode povzročila svoji bližnji in širši okolici.

Agresivni politiki kremeljskega samodržca se lahko Evropa in Zahod zoperstavila le z neomajno odločnostjo in enotnostjo. Za to pa bosta morala obnoviti svojo samozavest in ponos. Se pravi to, česar Putinovi Rusiji – karkoli si že mislimo o njej – nikakor ne manjka.

dr. Matevž Tomšič