V tem velikem tednu, ko se spominjamo Kristusovega trpljenja, smrti na križu in vstajenja, se je zgodilo kup zanimivih stvari. Ob vseh razprodajah bi človek mislil, da je šel Jezus na križ zato, da bomo lahko v prihodnosti privarčevali 20 centov pri nakupu najljubšega čokoladnega zajčka.
Čudi me, glede na stanje duha v Evropi, da ne vidimo več reklam v stilu: “Če bi Rimljani kupovali naše žeblje, Jezusa nikoli ne bi dobili s križa. Za 40 odstotkov manj, samo do ponedeljka.” Ob vsej tej noriji se resnično sprašujem, kam je šel zahodni svet. Ob takšni brezbrižnosti do duhovnega temelja Evrope, ko je velika noč postala le še dobra reklama za šunko, jajca in druge izdelke, me niti ne čudi, da smo tam, kjer smo.
Sodoma in Gomora
Spet smo v obdobju, ko je vse, kar imamo, namenjeno le čutnemu, trenutnemu užitku. Smo v obdobju padca Rima, ko se je dekadentna in od vsega prenažrta družba sesula sama vase. Prišli so močni moški, barbari, ki bi lahko razdejali Evropo, a je niso, ker jim je to preprečilo sprejetje krščanske vere. Kljub vojnam, ki so skozi stoletja močila evropska tla, je bil duh Evrope močan, ker so bili temelji enaki.
Fraza, ki jo velikokrat slišim te dni, je, da je velika noč družinski praznik, kar je dikcija, ki so jo ljudem 60 let vsiljevali komunisti. Velika noč je velik praznik zgolj zato, ker se družina zbere, se nabaše s šunko in jajci in se ima fino. Ne. Velika noč je čas za razmislek o lastni majhnosti in nepomembnosti. Čas za razmislek o osebnem žrtvovanju za dobrobit drugih.
Slavilci Tita pridejo poslušati Kristusov pasijon
Na veliki petek je v Unionski dvorani potekal koncert Dunajskih filharmonikov, z zborom in svetovno priznanimi solisti. Izvajali so Pasijon po Janezu avtorja Johanna Sebastiana Bacha. Sam sem šel, ker sem velik ljubitelj Bacha in vseh njegovih del. Pasijon opisuje zadnje dni Jezusovega življenja, od zadnje večerje pa vse do smrti na križu. Čudovito delo v življenje prikliče like Jezusa, Pilata, judovskih množic … Je kot meditacija o pomenu Kristusovega trpljenja ob čudoviti glasbi.
Seveda je bila dvorana polna ljubljanske smetane in estrade. Večina se je tako dolgočasila, da so se ves čas pogovarjali, listali koncertne liste, cepetali z nogami itd. Jasno je bilo, zakaj so vsi tam. Za slinjenje po koncertu v lepo pripravljenih prostorih hotela Union. Seveda me ne moti, da nekdo pride na koncert. Moti pa me, da ljudje, ki napadajo kristjane in podpirajo zločinske totalitarne režime, nimajo niti toliko integritete, da bi ne hodili na takšne prireditve. Njihova prisotnost na pasijonu je le še en pljunek v obraz kristjanom, ki se že tako soočamo s hudo diskriminacijo. Še dobro, da imamo Miho Lobnika (sarkazem op. p.).
Aleksander Rant