Zgodilo se je v Velenju. Zgodi se lahko vsak trenutek kjerkoli v Sloveniji. Umrl je 74-letni moški, ki je iskal pomoč v zdravstvu. Iz zmedenih, očitno nepreverjenih poročil naših »profesionalnih« novinarjev, ni moč razbrati, kaj se je dogajalo v resnici. Resnica je le smrt! Strašno! Ali je v tistem nesrečnem jutru bil na voljo rešilec ali ne, ni jasno! Ali je nesrečni mož imel le ledvične kamne ali še kaj drugega, ne vemo! Ali je možno, da bi ga zdravstveno osebje, potem ko je prejel injekcijo za ublažitev ledvičnih kolik (bolečin zaradi kamnov), ob podatku še o drugih težavah, pustilo sesti v avto, da se sam odpelje domov? Kdaj in komu je omenil, da ima anevrizmo? Anevrizmo, kje? In še več je, vsaj za sedaj, neodgovorjenih vprašanj.
S tem tekstom ne želim braniti nikogar v zdravstvu. Veliko in preveč slabih izkušenj imajo bolniki z zdravstvenim sistemom in z posamezniki v njem. Tudi sam sem na osnovi svojih strokovnih izkušenj kritičen do dela posameznikov in predvsem sistema zdravstva. A v tem primeru sem kritičen do dela novinarjev.
Zaenkrat so brez potrjenih dejstev samo na osnovi navedb posameznikov, ki so očitno nasprotujoče, obsodili delo zaposlenih v ZD Velenje. Kakršen koli zaključek bo javnosti predstavljen po nadzoru ministrstva, bo med ljudmi ostalo mnenje o slabem, celo nestrokovnem delu v ZD Velenje! Saj, bodo rekli, vrana vrani ne izkljuje oči!
Kaj torej, če se bo vendarle izkazalo, ni nemogoče, da se je vse odvijalo po pravilih in skladno s strokovnimi smernicami, a se je za gospoda žal končalo tragično. Se bodo novinarji opravičili? Se bo sindikat, ki se izključno bori za resnico, opravičil? Za kaj že? Za namerno, neprofesionalno, senzacionalistično poročanje. Za poročanje, ki njim prinaša zaslužke v bitki za trg, družbo pa vse bolj najeda in razgrajuje. In še enkrat. Ne branim postopanja v ZD Velenje, kot ga tudi ne morem obtoževati, kajti premalo vem o vsem, kar se je dogajalo. Nasprotno! Novinarji »očitno vedo več«, z lahkoto obsodijo kogar koli, morda tudi neupravičeno, in se ob tem kasneje nikoli ne opravičijo, da bi vsaj delno omilili škodo posamezniku ali ustanovi.
Če smem! To je zame najhujša oblika sovražnega govora, če že sedaj toliko govorimo o tem. Tu ne gre za mnenje nekoga, ki ga želi Svoboda, če jim ne bo všeč, kaznovati. Tu gre lahko za zavestno zavajanje, škodovanje nekomu, ki naj bi bil kriv nečesa, kar ni storil. V ozadju pa so nizki nagoni novinarjev, uredništev po zaslužkih in ustvarjanje negativnega mnenja o nekom. Da se nam ob vsem tem kot družbi piše slabo v smislu razgradnje vrednot, govori dejstvo, da so ljudje take novice pripravljeni sprejemati nekritično, brez lastnega razmisleka, le s pritrjevanjem. Prav zato je pomembno, da bi na RTV SLO spet imeli absolutno oblast tisti, ki jih je »jebeno več«!
P. S.: Tudi nadzor, ki bi ali bo odkril napake pri delu, me ne more demantirati v smislu mojega bistvenega očitka o neprofesionalnem, senzacionalističnem delu novinarjev, preden bi bila znana vsa dejstva.
Prim. Janez Remškar, dr. med.