Krkovič heroj, Maček pa …

Ivan Štuhec

dr. Ivan Štuhec (Foto: Primož Lavre)

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je nedavno na društvu Slovenskih katoliških izobražencev med drugim dejal, da na krajih partizanske mitologije ne more maševati, dokler ne bo razkrita vsa resnica, sicer pa s tem, da bi maševal na grobovih partizanov, nima težav. Nekateri mediji so to izjavo, iztrgano iz konteksta, posredovali na način, da bi se lahko razumela tako, kot je to po volji aktualnemu vodstvu borcev in njihovi nekdanji tajni organizaciji Udbi, češ da nadškof ni pripravljen maševati za partizanske borce, ki so bili večinoma kristjani.

Okrog 27. aprila smo te mitologije vsako leto znova in znova deležni v zvrhani meri. Letošnje vzdušje pa presega vse meje dobrega okusa. Pred prazniki je bilo najprej v središču pozornosti zaslišanje brigadirja Krkoviča v zadevi sestrelitve agresorskega helikopterja JLA, za tem neslavna odpoved njegovega gostovanja na Šubičevi gimnaziji v Ljubljani. Med prazniki pa smo doživeli sramoto nad sramotami, začinjeno z neverjetno predrznostjo Zveze borcev, ki je odkrila spomenik v Bazi 20, v Kočevskem rogu, Ivanu Mačku Matiji, enemu največjih krvnikov in primitivcev slovenskega naroda, v neposredni bližini množičnih grobišč slovenskih domoljubov, likvidiranih brez sodbe.

Pravi in krivi heroji
Kriminalizacija, diskreditacija in za tem medijska, miselna ali celo potencialna fizična likvidacija osamosvojiteljev se uresničuje premo sorazmerno z obvladovanjem oblasti in moči v državi. Za demokratično javnost bi moral biti to alarm rdeče stopnje pred ideološkim cunamijem, ki grozi skupnosti, ki to dovoljuje in tolerira. Narodna zavest in samozavest sta odvisni od zgodovine in ne od prihodnosti ali od športnih dosežkov sicer odličnih posameznikov. Kontinuitetna in diskontinuitetna razlaga zgodovine se je na plečih Toneta Krkoviča znašla na usodni prelomnici. Za generalom Maistrom je Krkovič drugi čisti heroj dvajsetega stoletja slovenske zgodovine. Samo po njunih pogumnih dejanjih je slovenski narod pridobil, in ne izgubil. Čas druge svetovne vojne in revolucije nima heroja, katerega junaštvo bi imelo za posledico pozitivni izid za širšo skupnost. Maister je pridobil in zavaroval del slovenskega ozemlja pred germanskim vplivom, Krkovič pa je s svojim tveganjem zaustavil in onemogočil jugoslovansko armado, da bi nam preprečila začeto osamosvojitev. Seveda ne sam. A bil je prvi, ki je videl in deloval v pravi smeri. Pri tem je tvegal svoje življenje. Vojaška in strateška ocena obeh je bila pravilna in njun pogum se da meriti v dobrobiti celotne narodne skupnosti.

Popolnoma drugače je s “heroji” komunistične  mitologije. Tudi če so to subjektivno bili, se je objektivno njihovo herojstvo razblinilo v terorju in diktaturi Titovega komunizma, o katerem si nekdanji šolski minister Lukšič še vedno drzne trditi, da je to bil socializem s človeškim obrazom. Briljantni odgovor Boštjana M. Turka, da so ti obrazi vidni v Hudi jami, je enega od šefov ideološke kontinuitete v Sloveniji pribil na stol molka vsaj za hip. Ni pa imel toliko ponosa, da bi se opravičil, kaj šele obžaloval svoje sprevračanje zgodovinskih dejstev.

Legitimnost in legalnost slovenske vojske
Za nastanek slovenske vojske je bil pomemben zakon o obrambi in zaščiti, ki se je v Slovenski skupščini sprejemal marca 1991, torej v času, ko je bil po demokratičnih volitvah vrhovni poveljnik predsednik predsedstva RS v osebi Milana Kučana. Ob tem se je dogajal notranji slovenski politični spopad med dvema popolnoma različnima varnostnima konceptoma. Opozicija (stranke komunistične kontinuitete skupaj z Zelenimi Slovenije) je zagovarjala demitalizirano Slovenijo. Republiški sekretar Janez Janša pa je zagovarjal “vzpostavljanje slovenskih oboroženih sil, skratka, slovensko vojsko, ki se bo v primeru konflikta sposobna in pripravljena upreti JLA” (Pesek, Osamosvojitev Slovenije 2007, 444).

Demos je zahteval “izključno pristojnost Slovenije pri obrambi slovenskega ozemlja” in da slovenska skupščina sprejme amandmaje k Ustavi RS, s katerimi se doseže, da državljani Slovenije služijo vojaški rok v Sloveniji, da zanje poskrbi Teritorialna obramba, če tega ne stori JLA, in da JLA slovenske vojake iz drugih republik prerazporedi v Slovenijo. Dalje je “Demos trdno vztrajal pri zahtevi po suvereni državi slovenskega naroda. To pomeni, da bo po volitvah uveljavil ponovno določanje vseh elementov državnosti v Sloveniji, vključno z obrambno politiko …

Naš program v zvezi z vojsko in zahteve nameravamo uveljaviti nenasilno, s političnimi sredstvi. Torej z organizirano politično voljo in pritiskom na sedanjo oblast, dokler smo opozicija, ter z državnimi instrumenti, ko bomo po volitvah uveljavili slovensko suverenost.” (Janša, Premiki 1992, 39), je bil odločen in jasen Demos.

26. junija 1991 ob 11.10 je po telefaksu predsednik predsedstva Milan Kučan dobil dva sklepa nočne seje Zveznega izvršnega sveta iz Beograda, ki sta pomenila vojno napoved Sloveniji. Dejanska agresija pa se je začela 27. junija ob 1.15, ko je lahka protiletalska oklepna baterija prestopila mejo med Hrvaško in Slovenijo pri Metliki. Generalštab JA je dobil zeleno luč za agresijo na Slovenijo, ki jo je podpisal Ante Markovič s tihim soglasjem zahodnih držav.

Dne 27. 6. 1991 je koordinacijska skupina najvišjih političnih predstavnikov v Sloveniji v svojih sklepih ugotovila, da je Slovenija v vojnem stanju: poseg JA pomeni nasilno intervencijo in poizkus trajne okupacije Slovenije. Poveljnik TO Janez Slapar je tako izdal ukaz za “odločno bojno delovanje, s težiščem na udejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike …” (Janša, Premiki 1992, 161–167).

Zgodovinar dr. Damijan Guštin tako natančno ugotovi, da je “Oboroženi spopad potekal zato, da se z vojaško silo brani izvršeni akt osamosvojitve. Pomenil je torej boj za obrambo državnosti Republike Slovenije, njene osamosvojitve, ne pa za osamosvojitev samo. Skladno s svojimi akti je Slovenija bojevala obrambno vojno” (Guštin, Slovenska osamosvojitev 1991, 202).

Kdaj bo konec mitologije?
Vse, kar so delali osamosvojitelji, je imelo predhodno izraženo ljudsko voljo in pravno podlago. Vse, kar so delali komunistični revolucionarji, ni imelo ne prvega ne drugega. Rezultat prvih je samostojna država, prvič v zgodovini slovenskega naroda. Rezultat drugih pa prehod izpod ene v drugo okupacijsko silo, ko je ena bolj kot druga vladala s strahom in terorjem. Biti heroj v takšnem kontekstu je nekaj popolnoma drugega kakor v primeru Krkoviča, ki je v tistem trenutku, ko se je odločil, da začne delovati proti jugoslovanski armadi, imel proti sebi eno od najbolj oboroženih in ideološko impregniranih vojaških sil v Evropi. Da ne govorimo o njeni mreži tajnih agentov, ki bi Krkoviču v nekih drugih mednarodnih in domačih okoliščinah nemudoma poslali kroglo v glavo.

To, da se takratni poveljnik oboroženih sil Milan Kučan ne oglasi in obrani Krkoviča pred šikanami in omalovaževanjem njegove nesporne osamosvojitvene vloge, seveda pove vse o vlogi takratnega predsednika države. Peterle je kot takratni predsednik vlade to storil na svojem Facebooku, kar pa je ostalo komaj opaženo, ker režimski mediji pač ščitijo mačkovce namesto osamosvojitelje.

Ko bodo v Sloveniji vsi spomeniki revolucionarnih nasilnežev pristali v muzeju “Na temni strani meseca” – kot trajnem opominu prihodnjim rodovom, kakšne posledice ima za narodovo telo revolucionarno nasilje komunističnega porekla sredi okupacije narodovega ozemlja s strani tujcev -, takrat bo konec mitologije. Bojim se, da če bo šlo tako naprej, da nadškof Zore še dolgo ne bo mogel maševati na grobovih partizanov, ki bi si to tudi zaslužili, če bi ne bili zlorabljeni.

dr. Ivan Štuhec