Krvava dediščina Karla Marxa

Datum:

Petega maja je minilo 200 let od rojstva Karla Marxa. Obletnica je minila v slavnostnem ozračju, ob priseganju levičarjev na ohranjanje in uresničevanje njegove dediščine. Evropski imprimatur je z udeležbo na proslavi v Marxovem rojstnem mestu Trier podelil Jean-Claude Juncker. Temu ljubitelju tolstih moških zadnjic je očitno malo mar za spoštovanje spomina na 100 milijonov žrtev, ki jih je Marx s svojo ideologijo komunizma povzročil. Je pa njegova gesta povedna o tem, da je marksizem živ. A ne v Moskvi, Varšavi ali Pragi, ampak v Bruslju, Berlinu in Parizu. Kulturni marksizem frankfurtske šole je danes ideološka podstat globalističnih elit.

Leta 1989 se je zdelo, da je Marx mrtev in da marksizem sodi na smetišče zgodovinsko ovrženih ideologij. Zlom socialističnih gospodarstev in milijoni žrtev totalitarnih režimov bi morali biti zadosten dokaz, da je marksizem produkt bolnega uma, ki ne deluje in ne more delovati. Sebe in svojega sotrudnika Friedricha Engelsa je Marx označil za prva znanstvena socialista, Charles Fourier, Henri de Saint-Simon ali Robert Owen pa so bili posmehljivo označeni za socialiste utopiste. A z distance dveh stoletij marksizem težko označim drugače kot ideološki hokus pokus, ki ne izpolnjuje temeljnih kriterijev znanstvenosti. Marksizem slabo pojasnjuje naravo kapitalističnega načina produkcije, njegova napovedna moč je nična. Marxa posledično ne gre obravnavati kot znanstvenika, ampak utopista, nevarnega fantasta, čigar ideje imajo za družbo pogubne posledice.

Oglejte si še: Islam ne sodi v Evropo!

Podjetnik ni izkoriščevalec, temveč družbeni dobrotnik
Marxovi prispevki k sodobni ekonomski teoriji so pičli, politično ekonomijo je s svojo obskurno delovno teorijo vrednosti in njemu lastno rešitvijo t.i. transformacijskega problema zapeljal v slepo ulico. Zakoni kapitalistične produkcije, kot so zakon padajoče profitne stopnje in zakona koncentracije in centralizacije kapitala, ne držijo. Njihova veljavnost bi povzročila monopolizacijo proizvodnje v enem samem podjetju. Tudi znameniti osnovni Marxov teorem o pozitivni stopnji eksploatacije kot potrebnem pogoju za pozitivno profitno stopnjo je trivialen, njegova pojasnjevalna moč pa nična. Eno večjih zablod Marxove politične ekonomije kapitalizma gre iskati v zgrešeni socialni ontologiji. Marx temeljni problem kapitalizma vidi v monopolizaciji kapitala s strani kapitalistov, ki jim omogoča odvzemanje presežne vrednosti in s tem izkoriščanje delavskega razreda. Ne vidi, da so delavci zaradi prihrankov hkrati tudi kapitalisti. Hkrati Marx prezre bistveno lastnost kapitalista, ta pa ni v monopolizaciji kapitala, ampak v podjetništvu. Če bi bil Marx pronicljiv analitik kapitalizma, bi moral oblikovati teorijo podjetnika. Ta je tisti, ki zadovoljuje potrebe potrošnikov, plačuje plače zaposlenim in z davki vzdržuje državo. Prej kot vlogo izkoriščevalca bi mu morali priznati vlogo družbenega dobrotnika.

Sovjetski komunistični diktator Stalin, odgovoren za 60 milijonov mrtvih, pod sliko svojega vzornika Karla Marxa. (Foto: Twitter)

Komunizem je protinaraven sistem, zato ne more obstati
Če Marxu v pregledih zgodovine ekonomske misli pripada mesto teoretskega kuriozuma, ki ne seže prek opombe pod črto, tudi vrednotenje njega kot filozofa ne more biti boljše. Z Marxovo filozofijo zgodovine si ne moremo veliko pomagati ne pri razlagi razvoja družbenih formacij, še manj pri oblikovanju napovedi. Razvoj produkcijski sil, produkcijskih odnosov in družbene superstrukture ni pripeljal do konca zgodovine z vzpostavitvijo komunizma. Komunizem ni bil zadnja faza družbenega razvoja, ampak prehoden, partikularen odklon. Če bi Marx doživel rdeči oktober 1917, bi bil začuden. Revolucijo je napovedoval za Veliko Britanijo, Francijo ali nemško cesarstvo, države z najvišjo stopnjo razvoja produkcijskih sil. A revolucija se je zgodila v carski Rusiji, državi, ki je bila komaj na poti iz fevdalne v buržoazno fazo razvoja. Čeravno je sredi 20. stoletja kazalo, da bo komunizem postal globalna sila, se to ni zgodilo. Sesul se je sam vase. Zlom komunizma se ni zgodil zato, ker Sovjetska zveza in njeni posnemovalci ne bi bili dovolj ortodoksni. Nasprotno, komunistični režimi so se zlomili prav zaradi svoje marksistične nravi. Enako se bo prej ali slej zgodilo še Severni Koreji, Kubi in Venezueli. Komunizem je pač protinaraven sistem, ki ob neangelski naravi človeka ne deluje in ne more delovati. Domislek Winstona Churchilla je bil kar pravšnji, ko je ugotavljal, da bi komunizem deloval na dveh krajih, v nebesih, kjer ga ne potrebujejo, in v peklu, kjer ga že imajo.

Sprašujem se, kako kljub zgodovinski zavrnitvi misli Karla Marxa pojasniti njeno trdoživost. Čemu komunisti ponavljajo eno in isto stvar in vedno znova pričakujejo drugačne rezultate? Sam odgovora ne najdem ne v znanosti in ne v filozofiji. Najdem ga v religiji. Marx nagovarja verska čustva levičarjev, vzpostavlja všečno pripoved o izkoriščanju in vizijo o vzpostavitvi božjega kraljestva brez Boga na zemlji. Ob usmrčenem Bogu pa je za to imanentizacijo eshatona dovoljeno vse, od gulagov in Katynskega gozda do Hude jame ali kamboških polj smrti.

Bernard Brščič

 

Sorodno

Zadnji prispevki

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...

Danes veliko soočenje Tine Gaber in Pavla Ruparja na sodišču

"Dokazovali bomo resničnost trditev, da je imel Rupar utemeljen...

Mladi za Celje: Osnovnošolci predstavili 65 raziskovalnih nalog

Na Osnovni šoli Hudinja je bila minuli četrtek javna...