fbpx

Kučan, upokojenec, ki ne potrebuje Erjavčevih 1.000 evrov!

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebni arhiv).

Sodite med tiste, ki menijo, da naj vendar nehamo biti obsedeni z Milanom Kučanom, da je človek blizu osemdesetih, povsem nenevaren in da naša obremenjenost z njim nima osnove? Živite v zmoti, razen starosti omenjenega je žal vse drugo popolna zmota.

Milan Kučan je bil predsednik predsedstva CK ZKS, izvoljen na 10. kongresu leta 1986, za njim pa je predsednikovanje prevzel dr. Ciril Ribičič, ki je bil izbran na 11. kongresu ZKS, ki je potekal 22. in 23. decembra 1989. Njegov protikandidat, katerega naj bi po govoricah v Beogradu celo pretepli, Boris Muževič, je takrat po direktivi prepustil oblast mlajšemu. Če ste mislili, da je bil Milan Kučan tisti, ki je pozval slovensko delegacijo (v kateri je bila nepozabna objokana Sonja Lokar), da zapusti 14. kongres ZKJ, se motite. Ni bil. In če bi se zadeve zasukale drugače, bi to slišali vsak dan, ne samo tistega, da samostojna Slovenija ni bila njegova intimna opcija, ampak tudi, da prenovljena partija brez jugoslovanske partije ni bila prav nikoli njegova intimna opcija. O tem, da so se partijskim funkcionarjem tresle noge in še kaj, ni dvomiti. Berlinski zid je padel. Nicolae in Elena Ceaușescu, ki sta bila 25. decembra 1989, nekaj ur po izreku sodbe, tudi ustreljena, sta v veliki meri pripomogla k tako imenovani ideji o “sestopu z oblasti”. Bolje sestopiti kot biti ustreljen, je šlo verjetno razmišljanje partijskih veljakov. Nenazadnje je 14. kongres ZKJ potekal le tri tedne po eksekuciji romunskega predsedniškega para in v Sloveniji se je moja generacija od sreče objemala, saj je slutila prihajajočo zoro demokracije. Verjetno pa ne vsa, če sem povsem iskrena.

Kakorkoli, o Kučanu v obdobju osamosvajanja in obdobju, ki bi ga lahko poetično, kot so to znali delati Kitajci, poimenovali “obdobje, ko cvetijo velike laži in prevare”, je lahko vsakdo bral. Tako v biografijah, ki si jih je veliki mag (ki sicer noče biti imenovan tako) naročil in so jih spisali njemu vdano služeči kvazi zgodovinarji, sopotniki, kot tudi drugo plat resnice v knjigah in prispevkih, v katerih ga omenjajo politični nasprotniki. Kučan ne bi smel biti uganka za nikogar, ki ga zgodovina lastnega naroda zanima vsaj toliko, kot prejšnje olimpijske igre. Milan Kučan je bil dejansko predsednik Slovenije, države, ki je ni želel, od leta 1991 do leta 2002. Dolgo obdobje za demokrata, kratko za komunista.

Ampak naj se vrnem, zakaj je Kučan dejansko 23. decembra 1989 prepustil vodenje CK ZKS Cirilu Ribičiču, in to v obdobju, ki je bilo tako občutljivo, to je v obdobju romunske revolucije, ki je dobesedno odpihnila zločinski predsedniški par Eleno in Nicoaleja Ceaușescuja? 23. decembra 1989 je hrabri Milan v nevarnost potisnil Cirila Ribičiča, dva dni po tem, ko je bil romunski par že na svojem zadnjem begu pred roko pravice. Razlog gre iskati ravno v tem, za kaj sta bila Nicoalae in Elena Ceaușescu obtožena in obsojena. Obtožena in spoznana za kriva sta bila za:

  • genocid, pri katerem se jima je očitalo 60.000 žrtev,
  • organiziranje subverzivne dejavnosti z vojaškimi operacijami proti državi in lastnemu narodu,
  • uničenje javnih zgradb, mest,
  • uničenje nacionalne ekonomije,
  • poskus pobega iz države in zatajitev najmanj milijarde dolarjev v tujih bankah.

No, pa smo že dosti bližje enigmi Kučan. Česa od naštetega ne bi neodvisno tožilstvo uspelo dokazati pred neodvisnim sodiščem Milanu Kučanu?

Bil je del oblasti, ki je izvršila genocid nad narodom v občutno večjih razsežnostih. Tudi če ni direktno ukazoval in bil neposredno udeležen, je dopustil, se zavedal, molčal in zanikal genocidni poboj zavednih Slovenk in Slovencev, emigracije v tujini, teroristična dejanja v Avstriji, Nemčiji, Angliji, Italiji, Avstraliji …

Znano mu je bilo rušenje slovenske kulturne dediščine, cerkva, gradov, ne nazadnje to podpira tudi danes, ko Ljubljano, ki leži na potresno občutljivem območju, tresejo gradbeni stroji, jo izvotljujejo, kot Kongresni trg, poškodujejo okoliške objekte, Nunsko cerkev, želijo uničiti ljubljansko tržnico v neposredni bližini Stolnice, poseči v srednjeveško grobišče … Bi mu torej tožilci znali dokazati, sodniki pa razsoditi tudi to kaznivo dejanje?

Uničenje nacionalne ekonomije; res mi gre na smeh, pranje denarja, odlivi denarja preko LB v tujino! Se še spominjate LBS Bank – New York, ki je bila ustanovljena leta 1986? Kot je v obvestilu za javnost zapisala NLB, je bila banka ustanovljena v 90. letih in je predstavljala enega redkih virov kreditiranja domačih (sic!), tedaj jugoslovanskih, uvozno-izvozno usmerjenih podjetij. Prof. Boštjan M. Zupančič o omenjeni banki govori malo drugače, tako je povedal, da je bila LBS v osemdesetih letih pred ameriškimi sodišči obtožena poskusa pranja denarja, a so te namere odkrili ameriški obveščevalci. Takrat je bil direktor stare Ljubljanske banke Ciril Krpač, ki je bil slučajno tudi Kučanov svak, kot je bil njegov svak direktor takrat še družbenega Smelta, Žagar, ki je Kučanovi hčerki “zrihtal” štipendijo v ZDA. Veste, kaj je takrat rekel Kučan v vlogi očeta? Jasno, da bom poskrbel za svoje otroke. Nič podobnega ni bilo slišati, ko je zaposlitev v privatni, ne državni firmi, dobila hči Janeza Janše.

Za obrambo direktorja LBS je bil najet prej omenjeni prof. Zupančič in sicer ga je po naročilu neposredno kontaktiral kasnejši notar NLB, d.d., takrat pa njen glavni pravnik, Miro Košak, bolj znan kot sin prof. Mira Košaka, srčnega kirurga dosmrtnega predsednika Tita. V Sloveniji ni naključij in pranje denarja preko NLB se nadaljuje tudi danes, najsibo iranskega izvora ali pa v Tutunski banki, ki je ne prodamo. “Život damo, NLB ne damo!”

Da o Saftiju, KB1909 in ostalih malverzacijah niti ne govorim.

Tovarna Elan, katere finančnik je izpovedoval o odlivih denarja v Avstrijo, o 400.000 DEM za Kučana … o Borisu Šuštarju, nesrečnem sekretarju na ministrstvu za gospodarske dejavnosti, kamor si ga je dal pripeljati Metod Dragonja. Tisti Metod in tisti Dragonja, ki je sedaj postal direktor podjetja 2TDK. Ko je bil sekretar v kazenskem postopku, je najprej  izjavil, da je denar položil na račun v švicarsko banko na ime Milana Kučana, ker se drugega imena ni spomnil?! In glej ga zlomka, nato se ni več zagovarjal. Na vprašanje novinark, zakaj se njegov klient ne zagovarja, je pred kamerami vehementno pojasnil njegov tedanji zagovornik Miro Senica (“ker sem mu jaz tako rekel”). Govorimo o istem odvetniku, ki ga je Večer angažiral kot pooblaščenca oškodovanca, skoraj do smrti pretepenega novinarja Mira Petka. Odvetnik je imel dostop do vseh tožilskih podatkov. Za krut pretep, poskus umora, so bili vsi obtoženci oproščeni in izplačane so jim bile odškodnine.

Imate občutek, da se Milan Kučan ne vmešava v vaše vsakodnevno življenje, da se vam ne smeji z vsake trgovske police, kjer prodajajo izdelke z 22-odstotno stopnjo DDV? Ste pozabili, da je bil na razgovoru pri tedanji predsednici vlade, ki je imela svoje ime napisano na podplatu čevlja, da se je z njo pogovarjal o DDV? In da ni odšel iz njenih prostorov z odtisom njenega podpisa na zadnjici? Če torej mislite, da ne vpliva na vaše življenje, živite v zmoti, ne majhni.

Leta 2004 nas je novinarka v Financah razsvetlila z informacijo, da je hrvaški politik Slaven Letica izjavil, da mu je do prihrankov v zagrebški podružnici Ljubljanske banke (LB) s posredovanjem pomagal sam Milan Kučan – upokojenec. Letica je bil v resnici poplačan, v Kučanovem uradu so informacijo potrdili, Ciril Ribičič pa se svojega domnevnega posredovanja ne spomni. Kot da je demenca poklicna bolezen levičarjev.

Slaven Letica je bil v finančni stiski, moj prijatelj, odvetnik iz Tuzle, je bil prav tako v hudi finančni stiski. S tožbo zoper LB smo celo uspeli, sodila je, takrat še na prvi stopnji, sodnica Nina Betetto, sodbo pa je potrdilo po vrsti let celo Vrhovno sodišče. Ampak denarja, tistega, ki bi ga moj starejši kolega nujno potreboval, ki ga je zaupal Ljubljanski banki, Slovencem, kot je dejal, pa le ni dobil. Umrl je, preden je dobil povrnjen vsaj del denarja, brez obresti in dosojenih stroškov. Saj NLB ni pravna naslednica LB, LB pa ima pri A banki odprt račun, ki je prazen, dve sobi v bivši Iskrini stolpnici brez opreme, a s tremi nadzorniki.

Od vsega, za kar je bil obsojen romunski diktator, našemu edino ne moremo očitati, da bi planiral beg iz države. Vsaj ne da bi vedeli. Vemo le za začasne “pobege”. Zadnja poletja nam iz tujine kaže zadnjico, občasno nam na kakšni prireditvi pokaže jezik. Če zboli, se zdravi v tujini, vendar se žal vedno znova vrača.

Vsaka kritika o njem je v medijih prepovedana. Še celo Jože Možina Viliju Kovačiču ni dovolil, da ga kritizira, rekoč, da “Kučana ni poleg, da bi na kritike odgovarjal.” Ko je Kučan pljuval po meni in “prepovedoval” novinarjem nacionalke, da me karkoli vprašajo, me tudi ni bilo poleg, pa si je to vseeno dovolil. Pa četudi ima vsaj 20 centimetrov manj v višino in 20 let več kot jaz.

Toliko o našem Milanu, samo nekaj misli, o katerih v njegovih biografijah ne boste našli ničesar. In še nekaj naj vam prišepnem, tej kolumni sem želela dati plagiatorski naslov. Katerega, pa ugibajte!

Lucija Šikovec Ušaj