Sodite med tiste, ki menijo, da naj vendar nehamo biti obsedeni z Milanom Kučanom, da je človek blizu osemdesetih, povsem nenevaren in da naša obremenjenost z njim nima osnove? Živite v zmoti, razen starosti omenjenega je žal vse drugo popolna zmota.
Milan Kučan je bil predsednik predsedstva CK ZKS, izvoljen na 10. kongresu leta 1986, za njim pa je predsednikovanje prevzel dr. Ciril Ribičič, ki je bil izbran na 11. kongresu ZKS, ki je potekal 22. in 23. decembra 1989. Njegov protikandidat, katerega naj bi po govoricah v Beogradu celo pretepli, Boris Muževič, je takrat po direktivi prepustil oblast mlajšemu. Če ste mislili, da je bil Milan Kučan tisti, ki je pozval slovensko delegacijo (v kateri je bila nepozabna objokana Sonja Lokar), da zapusti 14. kongres ZKJ, se motite. Ni bil. In če bi se zadeve zasukale drugače, bi to slišali vsak dan, ne samo tistega, da samostojna Slovenija ni bila njegova intimna opcija, ampak tudi, da prenovljena partija brez jugoslovanske partije ni bila prav nikoli njegova intimna opcija. O tem, da so se partijskim funkcionarjem tresle noge in še kaj, ni dvomiti. Berlinski zid je padel. Nicolae in Elena Ceaușescu, ki sta bila 25. decembra 1989, nekaj ur po izreku sodbe, tudi ustreljena, sta v veliki meri pripomogla k tako imenovani ideji o “sestopu z oblasti”. Bolje sestopiti kot biti ustreljen, je šlo verjetno razmišljanje partijskih veljakov. Nenazadnje je 14. kongres ZKJ potekal le tri tedne po eksekuciji romunskega predsedniškega para in v Sloveniji se je moja generacija od sreče objemala, saj je slutila prihajajočo zoro demokracije. Verjetno pa ne vsa, če sem povsem iskrena.
Ampak naj se vrnem, zakaj je Kučan dejansko 23. decembra 1989 prepustil vodenje CK ZKS Cirilu Ribičiču, in to v obdobju, ki je bilo tako občutljivo, to je v obdobju romunske revolucije, ki je dobesedno odpihnila zločinski predsedniški par Eleno in Nicoaleja Ceaușescuja? 23. decembra 1989 je hrabri Milan v nevarnost potisnil Cirila Ribičiča, dva dni po tem, ko je bil romunski par že na svojem zadnjem begu pred roko pravice. Razlog gre iskati ravno v tem, za kaj sta bila Nicoalae in Elena Ceaușescu obtožena in obsojena. Obtožena in spoznana za kriva sta bila za:
- genocid, pri katerem se jima je očitalo 60.000 žrtev,
- organiziranje subverzivne dejavnosti z vojaškimi operacijami proti državi in lastnemu narodu,
- uničenje javnih zgradb, mest,
- uničenje nacionalne ekonomije,
- poskus pobega iz države in zatajitev najmanj milijarde dolarjev v tujih bankah.
No, pa smo že dosti bližje enigmi Kučan. Česa od naštetega ne bi neodvisno tožilstvo uspelo dokazati pred neodvisnim sodiščem Milanu Kučanu?
Bil je del oblasti, ki je izvršila genocid nad narodom v občutno večjih razsežnostih. Tudi če ni direktno ukazoval in bil neposredno udeležen, je dopustil, se zavedal, molčal in zanikal genocidni poboj zavednih Slovenk in Slovencev, emigracije v tujini, teroristična dejanja v Avstriji, Nemčiji, Angliji, Italiji, Avstraliji …
Uničenje nacionalne ekonomije; res mi gre na smeh, pranje denarja, odlivi denarja preko LB v tujino! Se še spominjate LBS Bank – New York, ki je bila ustanovljena leta 1986? Kot je v obvestilu za javnost zapisala NLB, je bila banka ustanovljena v 90. letih in je predstavljala enega redkih virov kreditiranja domačih (sic!), tedaj jugoslovanskih, uvozno-izvozno usmerjenih podjetij. Prof. Boštjan M. Zupančič o omenjeni banki govori malo drugače, tako je povedal, da je bila LBS v osemdesetih letih pred ameriškimi sodišči obtožena poskusa pranja denarja, a so te namere odkrili ameriški obveščevalci. Takrat je bil direktor stare Ljubljanske banke Ciril Krpač, ki je bil slučajno tudi Kučanov svak, kot je bil njegov svak direktor takrat še družbenega Smelta, Žagar, ki je Kučanovi hčerki “zrihtal” štipendijo v ZDA. Veste, kaj je takrat rekel Kučan v vlogi očeta? Jasno, da bom poskrbel za svoje otroke. Nič podobnega ni bilo slišati, ko je zaposlitev v privatni, ne državni firmi, dobila hči Janeza Janše.
Za obrambo direktorja LBS je bil najet prej omenjeni prof. Zupančič in sicer ga je po naročilu neposredno kontaktiral kasnejši notar NLB, d.d., takrat pa njen glavni pravnik, Miro Košak, bolj znan kot sin prof. Mira Košaka, srčnega kirurga dosmrtnega predsednika Tita. V Sloveniji ni naključij in pranje denarja preko NLB se nadaljuje tudi danes, najsibo iranskega izvora ali pa v Tutunski banki, ki je ne prodamo. “Život damo, NLB ne damo!”
Da o Saftiju, KB1909 in ostalih malverzacijah niti ne govorim.
Imate občutek, da se Milan Kučan ne vmešava v vaše vsakodnevno življenje, da se vam ne smeji z vsake trgovske police, kjer prodajajo izdelke z 22-odstotno stopnjo DDV? Ste pozabili, da je bil na razgovoru pri tedanji predsednici vlade, ki je imela svoje ime napisano na podplatu čevlja, da se je z njo pogovarjal o DDV? In da ni odšel iz njenih prostorov z odtisom njenega podpisa na zadnjici? Če torej mislite, da ne vpliva na vaše življenje, živite v zmoti, ne majhni.
Leta 2004 nas je novinarka v Financah razsvetlila z informacijo, da je hrvaški politik Slaven Letica izjavil, da mu je do prihrankov v zagrebški podružnici Ljubljanske banke (LB) s posredovanjem pomagal sam Milan Kučan – upokojenec. Letica je bil v resnici poplačan, v Kučanovem uradu so informacijo potrdili, Ciril Ribičič pa se svojega domnevnega posredovanja ne spomni. Kot da je demenca poklicna bolezen levičarjev.
Slaven Letica je bil v finančni stiski, moj prijatelj, odvetnik iz Tuzle, je bil prav tako v hudi finančni stiski. S tožbo zoper LB smo celo uspeli, sodila je, takrat še na prvi stopnji, sodnica Nina Betetto, sodbo pa je potrdilo po vrsti let celo Vrhovno sodišče. Ampak denarja, tistega, ki bi ga moj starejši kolega nujno potreboval, ki ga je zaupal Ljubljanski banki, Slovencem, kot je dejal, pa le ni dobil. Umrl je, preden je dobil povrnjen vsaj del denarja, brez obresti in dosojenih stroškov. Saj NLB ni pravna naslednica LB, LB pa ima pri A banki odprt račun, ki je prazen, dve sobi v bivši Iskrini stolpnici brez opreme, a s tremi nadzorniki.
Od vsega, za kar je bil obsojen romunski diktator, našemu edino ne moremo očitati, da bi planiral beg iz države. Vsaj ne da bi vedeli. Vemo le za začasne “pobege”. Zadnja poletja nam iz tujine kaže zadnjico, občasno nam na kakšni prireditvi pokaže jezik. Če zboli, se zdravi v tujini, vendar se žal vedno znova vrača.
Toliko o našem Milanu, samo nekaj misli, o katerih v njegovih biografijah ne boste našli ničesar. In še nekaj naj vam prišepnem, tej kolumni sem želela dati plagiatorski naslov. Katerega, pa ugibajte!
Lucija Šikovec Ušaj