Pred časom je Tamara Langus, ki se kiti z naslovom Digital communications consultant, social media manager at @VisitLjubljana and @TurizemLJ – se pravi gospa, ki bi morala imeti po naravi dela kar širok svetovnonazorski spekter –, na Twitterju pod sliko tajskih tržnic zapisala naslednje:
“Par reči razčistimo. Vse tole NI Tajska. To je potrošniški cirkus, ki ga domačini uprizarjajo zahodnjakom. Tajci tu ne jedo in ne kupujejo. Prvič ga srečate na Khao San Road v Bangkoku in potem ga najdete povsod, kjer so turisti.”
Nato pa je v nadaljnjem navalu pravičniške jeze ob sliki zahodnjaških barov dodala še naslednje:
“Tudi tole ni Tajska. To je nepotrebna zahodnjaška navlaka, ki jo novodobni kolonialisti prinesejo s seboj, da se počutijo na svojem. Mimogrede, italijanska restavracija je vsakič, ko grem mimo, polna Italijanov.”
Kulturno obogatitev vidijo povsod, razen če je kulturni donator zahodna civilizacija
Razložil sem ji, da je inkorporiranje elementov drugih kultur pomemben del tajske identitete. Njihova kultura je amalgamat indijske, mon-kmerske, mongolske in predvsem kitajske kulture. Zahodna kultura je le zadnja, ki je Tajcem dala svoj pečat – s tem, da jo Tajci izvajajo na povsem samosvoj, “siamski” način. Največji in najbolj brutalni kolonizatorji na Tajskem so bili tradicionalno Kitajci. Ni mi bilo jasno, kako je lahko povsem brez težav sprejela jedi, ki so skoraj izključno kitajskega izvora, pisavo, ki je indijsko-kmerskega izvora, tradicionalne tržnice, kjer se zbirajo le pravi Tajci, ki so čista kopija južno-kitajskih iz province Guangdong, anime in karaoke kulturo japonskega izvora, motile pa so jo le zahodne tržnice in restavracije. Očitno tudi sama ni imela povsem razčiščenih pojmov, od kod tak odpor do vsega zahodnega, saj je nekaj časa jalovo branila svoje mlahavo domorodno stališče, nato pa povedala, da ji ni mar, kaj si jaz mislim, in me blokirala. Tamara očitno vplive drugih kultur vidi kot kulturno obogatitev, razen če je kulturni donator zahodna civilizacija, potem pa je ta odveč, kičasta, invazivna, nepotrebna. Češ, kaj se sploh gremo mi, zahodnjaki, z našim multikulti, pustimo domorodcem, da se razvijajo po svoje, brez naših škodljivih vplivov.
Slovenci sovražimo kapitalizem, zahodno civilizacijo
Tamara ni nobena posebnost. Slovenijo je infestiral duh nenavadnega sovraštva do vsega, kar je zahodno. Do take mere, da se zahodofobija ljudem zdi povsem naravno stališče, ki ga niti ni treba posebej obrazložiti, kot da je to ena izmed tistih očitnih stvari v življenju, ki ne potrebujejo razlage . Kdaj se je začelo, ne vem povsem dobro. Vem, da so ljudje še ob obisku Billa Clintona leta 1999 mahali z ameriškimi zastavicami, dame srednjih let pa so se zaljubljeno drle: “Biiiiillyyyy!”, ko je nasmejan z Drnovškom hodil mimo množice. O kakšni rusofiliji ni bilo ne duha ne sluha, razen s strani kakšnega dedka, ki je vozil lado rivo in je včasih na pol za šalo, na pol zares pripomnil, da so Rusi “naša brača”. Danes, manj kot 20 let pozneje, je družbena pokrajina povsem nerazpoznavna v primerjavi s tistimi časi. Po raziskavi U. S. Global Leadership Project smo med desetimi državami na svetu, ki najbolj sovražijo ZDA, skupaj s samimi bližnjevzhodnimi državami (celo v Iranu, kjer kurijo ameriške zastave in tulijo: “Death to America!”, so bolj naklonjeni ZDA kot pri nas). Vsakoletne orgije ob ruski kapelici in Erjavčev potop v belorusko dojemanje visoke politike so skrbno prilagojeni javnem mnenju, ki je nastajalo zadnje desetletje. Politika je igra, katere pravila sproti diktira homo politicus, se pravi ljudje sami. Ljudje pa so se odločili za naslednje:
- Sovražimo zahodno civilizacijo in vse njene surogate (poleg ZDA in EU še bivše britanske kolonije in azijske tigre, ki so delno ali popolnoma sprejeli zahodni način življenja)
- Sovražimo kapitalizem, prosto podjetniško pobudo in konkurenčno meritokracijo, ki jo tak sistem goji
- Sovražimo navade, ki izhajajo iz skupnega evro-atlantskega kulturnega kontinuuma (tradicije, verovanja, običaje, vzorce obnašanja)
- Sovražimo tradicije, ki jih pripisujemo t. i. ameriškemu načinu življenja, kot posebni različici zahodne kulture (franšizne restavracije s hitro prehrano, blagovne znamke, potrošništvo, kulturo visoke tehnologije, zmagovalno mentaliteto, kjer drugo mesto ne pomeni nič, hiter način življenja)
Niti malce sramotno ni za nacionalko in njene novinarje, da legitimnost podeljujejo mafijskemu režimu
Erjavec je pač človek ljudi. Nagonsko ve, kaj si dovolj velika masa želi. Danes se zaljubljeno pogleduje z Lavrovom in pošilja poljubčke fanatičnim bombašem iz gibanja Hamas, a če bi bilo treba in če bi bilo to notranjepolitično koristno (zunanja politika je zanj itak le orodje za notranjepolitično preživetje), bi se najbrž preoblekel tudi v Franca Jožefa in na Dunaju opeval našo intimno povezanost z avstrijskim kulturnim duhom. V času prve Janševe vlade ni imel nobenih rusofilnih ekscesov. Danes pa smo prišli do stadija, ko si lahko Utrip, prime time oddaja na RTV SLO, privošči celotno oddajo nameniti izključno Ruski federaciji in prihajajočim volitvam, ki bodo tam letos. Kot da je ta država – ki je mednarodno izpostavljena izključno zaradi militantne drže voditelja in jedrskega arzenala, ki ga je podedovala iz komunističnega imperija – tako pomembna za obstoj Slovenije, da si zasluži celotno analitično oddajo, skupaj s slinečimi komentarji Andreja Stoparja o tem, kako je Putin Rusiji povrnil mednarodno kredibilnost in kako se ji nihče več ne smeji.
Nekaj gnilega se dogaja v tej deželi. Rusofilija je le en simptom. Bolezen sama pa jih ima cel kup, ki se manifestirajo skozi celotno mavrico družbenih interakcij, katerim je skupno le to, da bi nas rade oddaljile od zahodne civilizacije in njenih vrednot.
Prava bolezen je kučanizacija Slovenije
Projekt, katerega bi Stranka demokratične prenove in njen agitprop prav rad začel že leta 1991, pa takrat zeitgeist časa še ni bil naklonjen takšnim spremembam. Janez Drnovšek je eden izmed botrov PID-ovske kraje, menedžerskih prevzemov državnih družb, rdečih direktorjev in večnega državnega lastništva državnih bank. Mnogi mu bodo priznali poglavitno vlogo pri regresiji Slovenije iz najbolj razvite postkomunistične države v vlogo bolnika, ki ga po hitrem postopku dohitevajo in prehitevajo Višegrajci. Imel pa je eno dobro lastnost, ki nas je morda skozi devetdeseta leta rešila tega, da bi se že tedaj pozicionirali izrazito rusko. Bil je namreč dokaj prozahodno usmerjen, tujim diplomatom pa je na štiri oči rad povedal, naj potrpijo, da dvojni mandat preneha predsedniku republike Kučanu, ki s svojo vplivno mrežo bivših vplivnežev CK ZK iz ozadja predstavlja mogočno rusofilno, antizahodno silo v državi. Napak je mislil, da bo Kučanov sestop z oblasti pomenil, da bo šel le-ta lovit krape v Prekmurje, ne pa da bo po uradni upokojitvi arhitekt resovjetizacije slovenske družbe. Drnovšek je kljub svoji katastrofalni ekonomski politiki – ki je bila morda delno posledica neznanja, delno naivnosti, delno pa tudi oportunizma – zmeraj nagonsko vedel, da je naš slovanski kibuc, četudi je perpetualno državno-lastniški in le na pol prostotržen, še zmeraj bolj varen v pristanu zahodnih demokracij kot v šapah ruskega medveda in okrog njega zbranih pol-legitimnih držav. Če bi bile vloge obrnjene in bi bil predsednik vlade Milan Kučan, danes najbrž ne bi bili v EU, niti v zvezi NATO, Aleksander Lukašenko pa se morda ne bi počutil tako zelo osamljenega kot se danes.
Drnovšek je torej kljub vsem napakam predstavljal slabo tesneči ventil pred Kučanovo afiniteto do nesvobodnih režimov. Razmere so bile pri nas že nekdaj prave za popoln obrat. Če se le izvede pravilna mera propagande. In se je res. Začelo se je s šokom za vase zaverovano ošabno levico, ki je izgubila volitve leta 2004. V času prve Janševe vlade so se že postavljali prvi medijski nacionalno-interesni okopi, ki so desnici institucionalno, korporativno, družbeno in politično preprečevali dosledno izvedbo privatizacije. Uradni začetek nacional-interesne vojne pa je bil zadnji stadij borbe Laškega proti Interbrewu za prevzem Uniona. Takrat se je prvič v povsem mainstream medijih začelo govoriti o pogubah, ki bi jih narodu prinesel tuj prevzem kakšnega domačega šampiona. Nato pa radikalna eskalacija retorike. Pogrom nad fantomskim neoliberalizmom, katerega nihče niti ni znal dobro definirati. Graje potrošništva kar tako, čez palec, češ kako nam je bilo super v Jugi, ko smo lahko kupili le eno vrsto riža, jabolka in hruške ter bel in črn kruh, danes nas pa dušijo s to ponudbo in nam tako grenijo življenja. Vsako lokalno izkoriščanje delavcev – s krediti v nacionalnih bankah ustvarjenega – tajkuna je postalo obraz kapitalizma (čeprav je bilo, ironično, v resnici prej obraz skorumpiranega socializma.) Druge stvari so sledile po naravni poti. ZDA, EU, tržni liberalizem, dejansko ves svoboden svet podjetniške meritokracije je postal sovražnik za naš samozadosten raj na sončni strani Alp. Rusija pa starodavna mati, h kateri bi se radi vrnili, v nekakšni nenavadni afiniteti do Putinove avtokracije, ki je morda nekatere domače bivše partijce nostalgično spominjala na domorodnega diktatorja. Kar naenkrat so se na forumih začele pojavljati navijaške skupine, ki so oboževale Kim Jong Una, ker si je upal postaviti po robu hegemonski Ameriki. Po stari jugoslovanski folklori neuvrščenih (beri: držav bolj ali manj divjaških diktatorjev, ki so si podajali roke in služili na račun hladne vojne) smo zopet postali bratje z latinskoameriškimi bolivarji, ki so se borili proti pohlepnim imperialistom in s teokratskimi Arabci, ki so bili sveti džihad proti križarjem. Celo tako zelo, da je postalo rasistično opozarjati na civilizacijsko pomanjkljivost njihovih kultur, gojenje rasizma nizkih pričakovanj, v kombinaciji z bizarnim povezovanjem s starodavnimi zločini evropskih imperijev pa je postala najljubša igra ob prostem času za socialne pravičnike, zbrane v državno sponzoriranih NVO-jih (“Kaj potem, če so jo kamenjali sredi Frankfurta, ker je prevarala moža, to je pač njihova kultura, a se ne spomnite, da so v Evropi pred stoletji tudi kurili čarovnice?!”).
Kučanizacija Slovenije nam bo v sramoto še generacije
Postali smo družba, ki sovraži zahodni kulturni kontinuum, kateremu je zmeraj pripadala. Gre za globoko vsajeno samo-sovraštvo, ki so nam ga kot izvirni greh na kolektivni psihi pustili boljševiki. Sovražimo meritokratski korporativizem Amerike. McDonaldsova restavracija za nas ni znak inovacije in eksplozivnega uspeha, ki je omogočil delo več kot milijonu ljudi po vsem svetu, ampak simbol izkoriščanja in uničenja domorodnih kultur. McDonald’s, CocaCola, H&M in Ikea uničujejo, saj predstavljajo zahodni svet, kateremu mi od leta 1945 več ne smemo pripadati. Učenje vahabitskega islama sredi Ljubljane pa je kulturna obogatitev. Saj temu svetu nesvobode jugo-slovani kulturno, sociološko in psihološko pripadamo. Vsaj tako so nas po korakih prepričali. Socialisti so nam povedali, da si osebne svobode ne zaslužimo, ker smo po naravni pohlepni, kar bi nas slej kot prej vodilo na pot imperialističnega razvrata. Podobno kot bo mufti vernikom razložil, da si svobode izven volje Alaha ne zaslužijo, ker so po naravi grešniki. V takšnem svetu pripadamo Rusiji, sunitskim muslimanom, bivšim sovjetskim satelitom in, ja, celo Severni Koreji ter Venezueli (bojda imajo tako super volilni sistem, da bi se lahko Slovenci po njem zgledovali, pravi mladi socialist), ne pa svobodnemu zahodnemu svetu. V takšni miselni sredici ni nič čudnega, da se Tamari Langus gnusijo vplivi zahodne civilizacije na tajsko kulturo. Saj zahodna kultura skruni in uničuje vse kar je pristnega – je permanenten zunanji sovražnik razredne revolucije, ki jo partija kultivira že od svojih nastankov pred 100 leti.
Pa nam je bilo tega res treba? Si res želimo postati neosovjetski satelit? Se nam res zdi smotrno, da Karl Erjavec kot kak ruski ataše kolovrati po Moskvi? Je normalno, da se bolj identificiramo z od nas tradicionalno manj civilizacijsko uspešnim dinarsko-ilirskim Balkanom in njegovo posebno posvojeno verzijo anatolsko-turške kulture, pomešane z južnoslovansko, kot z germanskim svetom, kateremu smo skozi stoletja toliko prispevali? Je humano, ko sami sebi dopovedujemo, da so na šeriat prisegajoči bližnjevzhodni migranti povsem kompatibilni z našo kulturo? Je psihološko uravnoteženo, ko sodniki in visoki državniki vihtijo jugoslovanske zastave in prepevajo Bandiero rosso?
Meni ni. In verjamem da še komu. Kučanizacija Slovenije nam bo v sramoto še generacije. Le kratek čas smo se vrnili nazaj v objem zahoda, kamor smo zmeraj spadali. Zdaj nas Stranka demokratične prenove očitno znova pelje v svet zatiranih, nesvobodnih in revnih. Od nas je odvisno, ali ji bomo (še) dovolili. Slovenija si zasluži več.
Mitja Iršič