Ugledni slovenski levičar mi je pred desetletji dopovedoval: »Če nisi do tridesetega leta levičar, si nemoralen, če si po tem, si neumen.« Prijatelj z ambicijami v partijski hierarhiji ga je dopolnil: »Bolje je biti v partiji in se motiti z njo, kot pa biti zunaj nje in pameten.« Po slovenski osamosvojitvi sem dokončno dojel naloge levičarjev, vsa čast izjemam, po tridesetem letu: korupcija, kleptokracija, avtoritarizem. Slovenska realnost s Kučanom kot nekronanim monarhom to potrjuje. Ne gre za levico, ampak za zlorabljanje zgodovinske dediščine demokratične levice, ki nima z boljševizmom nobene zveze.
Po toliko desetletjih od zloma evropskega komunizma je politično življenje v državah nekdanje ljudske demokracije neverjetno podobno. Povsod imajo takšne ali drugačne težave z nekdanjimi komunisti. Izjema, pa ne popolna, je Nemčija, kjer je prišlo do združitve z demokratičnim delom države. Primerjava držav nekdanjih komunističnih režimov razkriva, da niso imeli opore v delavstvu. Niti en pripadnik delavskega razreda jim v nobeni evropski državi ni stopil v bran. “Ljudski voditelji” komunističnih držav namreč niso vladali s pomočjo delavskih množic, ampak politične policije, ki je bila njena najpomembnejša opora in najvplivnejši politični oziroma oblastni sloj.
Primerjava ekonomskih in političnih sprememb od nekdanje Sovjetske zveze do Slovenije vzbuja misel, da so bile komunistične elite na prevrat pripravljene in mednarodno koordinirane. Sorodnost ravnanj ni naključje. Sistematično so »prihvatizirali« denarne ustanove in zunanjo trgovino, proizvodne objekte pa uničili ali prodali tujcem. Vsi tajkuni in oligarhi so iz njihovih vrst. Posebno tam, kjer ni bila izvršena lustracija. Nemalo zaslug za take razmere ima tudi evropska klasična levica, ki so ji bližji v socialne demokrate prebarvani totalitaristi – levi fašisti kot pa socialistom konkurenčni demokrati. Da ne govorimo o vplivu različnih nenavadnih združb od prostozidarjev do borznih špekulantov, kot je znameniti Madžar Soros, ki je sposoben stresti svetovno ekonomijo.
V Sloveniji se srečujemo še s specifičnostmi, ki so posledica dejstva, da je bila najbolj stalinistična regija totalitarne Evrope, da je bilo v njej v imenu revolucije izvršenih največ političnih grozodejstev, pobitih relativno največ njenih nasprotnikov, približno toliko pa izgnanih v tujino. Dodatno fizično in intelektualno škodo je povzročilo še okoli 100.000 ambicioznih in podjetnih, ki so ilegalno ali pa kot »gastarbajterji« morali oditi v Zahodno Evropo in čez »lužo« vse do Avstralije. Resnično je čudež, da smo Slovenci obstali. V samoohranitveni vojni smo se zadnji trenutek rešili smrtnega objema Jugoslavije.
Razkorak med slovensko družbeno realnostjo in pretiranimi pričakovanji ob osamosvojitvi daje moč njenim nasprotnikom jugosocialističnega nacionalnega izvora. Jugoslavije ne morejo obnavljati, ampak hočejo narediti iz Slovenije njeno pomanjšavo. Janković je njihov »buldožer«, ki mu je ob pomoči tožilstva in sodstva dovoljeno vse. Zanj ne veljata ne zakon ne morala! Finančni oligarh na čelu države je v temeljnem nasprotju z ustavnim določilom, da je Slovenija socialna država. Najbolj je na udaru demokracija. Rušijo jo neposredno in posredno z vrivanjem svojih krtov v demokratične stranke. Mnogih ni več. Sedaj likvidirajo NSi. Privržence osamosvojitve in demokracije, ki je njen prvi pogoj, sistematično odstranjujejo iz družbe.
Da blatenja, kriminalizacije in groženj s smrtjo niti ne izpostavljamo. Poleg ključnih gospodarskih organizacij so sistematično onemogočali zlasti njihov vpliv v izobraževanju in medijih. Zaposleni v njih, zlasti v informativnih, so postali njihova jurišna enota. Vodilno vladno stranko, ki to noče biti, ampak se razglaša za gibanje (?), vodi poklicna novinarka kot generalna sekretarka, kar je najpomembnejši položaj v strankah totalitarnega značaja.
Zato je danes prvi človek države v operativnem smislu dejansko Vesna Vuković. Če k njej priključimo še Bergantovo skupino z RTVS, lahko ugotovimo, da nas dejansko politično usmerja in določa, neprikrito od Šarčeve vlade dalje, klan novinarjev.
Njihovo politično nasilje je skrajno zavrženo. Sklicujejo se na demokracijo, delavske in stanovske pravice … kot odrešiteljico pa sprejemajo ministrico, ki v obraz laže, izvaja »Berufsverbot« nad drugače mislečimi, uničuje slovenstvo, zlasti pa ji je zaradi demokratične narave napoti osamosvojitev. Težko je v domači in mednarodni zgodovini in sodobnosti najti toliko sprevrženega levičarstva kot pri samooklicani četrti veji slovenske oblasti. Je ena od vsebin delovanja levičarjev po tridesetem letu starosti.
Dr. Stane Granda