Kuhana žaba

Jože Biščak (Foto: osebni arhiv)

Sindrom kuhane žabe poznate. Uporablja se za stanje, ko neka oseba (ali skupina) živi v razmerah, ki so zanjo sicer nesprejemljive ali nevzdržne, toda ona tega ne opazi, ker je v tako stanje prišla postopoma in se je vsaki spremembi sproti prilagajala. Sindrom temelji na predpostavki, da bi žaba, če bi jo vrgli v posodo z vrelo vodo, iz nje takoj skočila. Toda če bi žabo vrgli v posodo s hladno vodo, ne bi skočila ven. Če bi to vodo nato počasi in postopoma segrevali, bi žaba v njej ostala in se skuhala. Čeprav so nekateri poskusi pokazali, da žaba, ki jo vržemo v vrelo vodo, ne skoči ven, ampak pogine, ter da je sindrom mit, je efekt kuhane žabe, ki pomeni postopno navajanje na neko stanje, ostal. Najprej so ga uporabljali kritiki etatizma, ko si je država korak za korakom prisvajala monopol odločanja o vsem v družbenem življenju in posegala v svobodo posameznika, politični komentatorji so z njim opisovali postopno razraščanje korupcije v politiki in družbi, ki ima lahko usodne posledice, ne da bi pri tem vzbudila reakcijo ljudi.

Sindrom so s pridom izkoristili kulturni marksisti. Potem ko je ekonomski marksizem že pred sto leti pogorel (nekje prej, drugje se je zavlekel v pozno 20. stoletje), je bil prek postmodernizma ljudem vsiljevan novodobni marksistični koncept nadzora nad posameznikom, ki je za kolektivizem moteča oseba. V nasprotju s klasičnim marksizmom, ki je videl vzroke neenakosti v razredni razčlenjenosti družbe, kulturni marksizem vidi vzroke za družbeno neenakost v kulturi.

Oglejte si še: Podedovano zlo

Ideja o internacionalni brezrazredni družbi je bila tako predvsem v Evropi zamenjana z idejo multikulturnosti: postopno odstopanje od tradicionalnih družbenih vrednot, ki temeljijo na domoljubju, veri, družini in nacionalnih kulturah. In kdor tega ne sprejema, ga označijo za nestrpneža, rasista, nacista, ksenofoba. Prav opletanje s tovrstnimi psovkami je ljudi opranih možganov prisililo v pasivno umikanje in odstopanje od tradicionalnih družbenih načel.

Bomo Slovenci asimilirali sami sebe v druge kulture?
Kulturni marksisti so generacije Evropejcev tako desetletja počasi kuhali v vodi. Vzgajani so bili v sovraštvu do samih sebe; kulturni, duhovni in nacionalni samomor je bil ves čas na dnevnem redu. Predvsem afriška in muslimanska kultura, ki sta bili nekoč (dokaj nemoteča) eksotika, ki sta se manifestirali v majhnih restavracijah, kjer so Evropejci okušali tretji svet, sta postali prevladujoč trend v evropskih velemestih, kot so London, Bruselj, Amsterdam, Pariz in Dunaj. Šlo je za vsiljeno idejo multikulturnosti, ki jo je kmalu zamenjala veliko nevarnejša politika multikulturalizma, ki so jo spodbudile leve vlade. Tudi slovenske. Tako je vlada Boruta Pahorja ob koncu svojega mandata sprejela Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju, v kateri sta državljanska in domoljubna vzgoja potisnjeni na stranski tir, je pa zato jasno zapisano: “Z veliko verjetnostjo je mogoče predvidevati, da bo Slovenija postajala večkulturna država, ki bo zaznamovana z intenzivnejšimi medkulturnimi vplivi, zato je potrebno že danes misliti na prihodnje razmere in pripravljati sedanje generacije na življenje v spremenjenih razmerah.” Tudi slovenska država torej sploh ni več predvidela integracijskih in asimilacijskih postopkov za nove državljane in priseljence, temveč prav obratno – asimilacijo Slovencev (v svoji državi) v druge kulture.

Vsakodneven prizor v Belgiji. (Foto: epa)

Zdaj je na voditeljih, da se otresejo lažnega humanizma in Evropo naredijo spet evropsko
Na (ne)srečo se je leta 2015 začel nenadzorovan migrantski val, ki je večini Evropejcev odprl oči, da bi nadaljnje zastrupljanje evropskega biološkega izvora pomenilo dokončen propad in razpad zahodne civilizacije. Poskakali so ven iz lonca vroče vode in rezultat tega je bil dogovor, ki so ga v zvezi z migranti pretekli teden sprejeli voditelji držav EU: nič več vsiljevanja promigrantske politike državam, ki jih nočejo sprejeti, in ustanovitev nadzorovanih migrantskih centrov, najbolje zunaj meja EU. To je sicer majhna zmaga v prizadevanjih za ohranitev identitete celine in rase, ki je zgradila najbolj veličastno civilizacijo vseh časov. Zdaj je na voditeljih, da se otresejo lažnega humanizma in Evropo naredijo spet evropsko. Težka naloga, a ne nemogoča. Čeprav je vprašanje, ali bo to mogoče le zlepa, se pravi s politiko prepričevanja barbarskih hord, da se umaknejo iz Evrope.

Jože Biščak