fbpx

Kulov sporazum o povolilnem sodelovanju je vreden manj kot kolut toaletnega papirja

Foto: STA

Zapisano v naslovu dejansko drži, saj kolut toaletnega papirja lahko koristno uporabljate kar nekaj časa, saj veste v tistem najmanjšem prostoru, “kamor gre še cesar peš”, bi rekli nekoč. KULOV (koalicija ustavnega loka – SD, LMŠ, Levica in SAB), menda že usklajen in menda kmalu podpisan sporazum o povolilnem sodelovanju, pa je za kaj takega neuporaben vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je napisan na listu ali več listih papirja, ki je pretrd, da bi bil uporaben, kot je toaletni papir; drugič zato, ker bo zapisano na njem neizvedljivo, ker podpisniki tega niso sposobni narediti, saj so ti isti podpisniki že sodelovali v povolilnem času leta 2018 v vladi Marjana Šarca, a so se skregali in vrgli puško v koruzo ter pobegnili, zato je povsem jasno, da jim tudi sedaj ne moremo zaupati.

Tudi sicer je podpisovanje predvolilnih zavez za sodelovanje in oblikovanje vlade v povolilnem času v proporcionalnem volilnem sistemu prej čista neumnost kot kakšna resna namera. V proporcionalnem volilnem sistemu pride v parlament veliko političnih strank in pametne politične stranke oblikujejo vlade po volitvah in nikogar ne izključujejo že pred volitvami. Sklepanje predvolilnih zavezništev je bolj značilno za večinske volilne sisteme, kjer praviloma poznajo dve veliki politični stranki in dve ali tri manjše politične stranke. V takih okoliščinah, ko je jasno, da nobena od velikih političnih strank, sama ne bo mogla oblikovati vlade, je predvolilno povezovanje smiselno, saj s tem volivci na koncu volilnega dne točno vedo, kaj se bo zgodilo, katero zavezništvo bo torej oblikovalo vlado.

Toda v Sloveniji je vse drugače. Že naziv strank podpisnic napovedanega sporazuma je nenavaden in ne ustreza realnosti. KUL (koalicija ustavnega loka) praviloma pomeni koalicijo od levih do desnih strank (ustava), pri nas pa se povezujejo le skrajni in še bolj skrajni levičarji. Ne gre skupaj bi rekli preprosti ljudje.

V vsakem primeru pa se predvolilne, še bolj pa povolilne koalicije oblikujejo na podlagi programov političnih strank. Tudi v tem primeru pri nas ni tako. Kamniški burkež in celo nekdanji predsednik naše vlade, ki je januarja 2020 vrgel puško v koruzo in pobegnil, je pred slabima dvema mesecema predlagal oblikovanje predvolilnega sporazuma o sodelovanju po volitvah 2022. Pazite, to je predlagal istim političnim strankam, ki so bile z njim v vladi in kot je dejal se z njimi ni dalo sodelovati. Zakaj bi se torej danes dalo sodelovati, seveda ni povedal. Tudi nobenega programa dela za čas po volitvah ni predlagal. Predlagal pa je  (skrajšano): normalizacijo Slovenije, oblikovanje vlade brez strank, ki sedanjo vlado sestavljajo ali podpirajo, ter to da bo mandatarja dala stranka, ki bo dobila največ glasov.

Sporazum, ki ga bodo menda kmalu podpisali zato ni sporazum za oblikovanje neke nove vladne večine, ampak gre za sporazum proti SDS, NSI, SMC, DESUS, SNS in poslancema narodnosti. Ob tem pa govorijo o normalizaciji Slovenije, združevanju in ponovnem povezovanju menda razklanega naroda. Z razdvajanjem in izključevanjem bi torej radi povezovali ljudi in Tanja Fajon se že vidi na čelu takih sprememb. Prav neverjetno. Res ji očitno še niso povedali, da ni “material” za kaj takega.

A hipotetično si zamislimo povolilni čas v katerem bi ti ljudje oblikovali novo vlado. Gre za iste politične stranke in razen Tanje Fajon, ki je zamenjala Dejana Židana, za iste predsednike političnih strank. Zakaj bi se ti isti ljudje leta 2022 razumeli in vodili Slovenijo, če pa so se leta 2019 skregali, vrgli puško v koruzo in pobegnili. V taki vladi Levica ne bi mogla več igrati neke nad koalicijske stranke, ampak bi realno morala v vlado. Pa si zamislite še Miho Kordiša, kot obrambnega ministra, ki bo doma in v Evropi zagovarjal izstop iz NATA in ukinitev naše vojske, ter nacionalizacijo vseh stanovanj in hiš, ki jih ni mogoče posesati v 15. minutah, pa Luko Mesca v vlogi gospodarskega ministra, ki bo zahteval zaplembo privatnega premoženja kot leta 1945, ter izstop iz EU in evra, pa Violeto Tomič, v vlogi kulturne ministrice, ki bo jemala denar tistim, ki trdo delajo in ga delila nevladnim organizacijam, ki praviloma ne ustvarjajo ničesar in tako dalje.

No, na čelu vsega tega pa bi rada bila Fajonova, ki bo vedno in povsod le zgrožena, kako pa bi obvladovala tako koalicijo, za nekaj nad 3000 evrov mesečno, namesto okoli 13.000 bruseljskih evrov, še tudi ni povedala. Taka vlada pod vodstvom vedno le zaskrbljene Fajonove, pa bi imela še dva nekdanja predsednika vlad Alenko Bratušek in Marjana Šarca. Ja res je, v takih okoliščinah Fajonova ne bo vrgla puške v koruzo kot Šarec, saj je nikoli ne bo nosila, zato pa bo prej ali slej zaskrbljena, ker bo izgubila fračo.

Predsednica SD Tanja Fajon (Foto: STA)

Toda v tovarniškem glasilu Levice imenovanem Mladina so zapisali, da je to “potrebno zaradi izjemnih okoliščin, torej vlade pod vodstvom Janeza Janše.” Mladine sicer ne berem, a so me na ta stavek opozorili. Tokrat se z njimi moram strinjati. Povedali so resnico, to da vlado vodi Janša so izjemne okoliščine, ki jih ne priznavajo in proti temu je uperjen sporazum, ki ga nameravajo podpisati in je vreden manj kot kolut toaletnega papirja.

dr. Vinko Gorenak