fbpx

Kultura smrti nad podpornike življenja

Odgovorni urednik televizijskega programa Nova24TV Aleksander Rant.

Preteklo soboto je v Sloveniji potekala ena najlepših prireditev – Shod za življenje. Udeleženci so s pohodom želeli pokazati, da je vsako življenje sveto ter da je umetna usmrtitev nerojenega otroka nemoralna in nečloveška. Čeprav imam sam pomisleke pri prepovedi splava, predvsem ko gre za nosečnost po posilstvu, je argument udeležencev pohoda boljši – otrok ni nič kriv.

Otrok ni kriv, če se starši niso zaščitili. Otrok ni kriv, če je bil spočet v dejanju absolutnega zla. Otrok ni kriv, če starši nimajo denarja, da bi ga preživljali. Otrok ni kriv, da so se starši razšli pred njegovim rojstvom. Otrok je nebogljeno človeško bitje, ki se ne more braniti pred grozo tega sveta. Tudi če se še ne zaveda sebe, če nima razvitih vseh organov, če še ni pri zavesti, je živo bitje. Tega nobena resna biološka znanost ne zanika. Živo bitje je ena celica.

Kar je najbolj bolelo, je to, da v Sloveniji obstajajo ljudje in predvsem politiki, ki splav kot tak opredeljujejo kot pravico. Tovrstna pravica ne obstaja. Pravice do splava ni. 55. člen Ustave RS določa v prvem odstavku: Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. To pomeni, da otroka lahko imate ali pa ne. Pomeni tudi, da lahko ne rodite, lahko splavite. Kar podporniki splava redno pozabljajo, pa je dejstvo, da ima 55. člen dva odstavka. Drugi odstavek pravi: Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. Ta, drugi odstavek, je izjemno pomemben, saj jasno nakazuje duha ustave. Duh ustave pravi posplošeno: Ne bomo vam preprečevali odločanja o rojstvu svojih otrok, prav tako bo država zagotovila možnosti za uresničevanje te svoboščine, a država mora poskrbeti predvsem za to, da bo čim več rojstev in čim manj smrti.

V ustavi ne piše, da je splav neomejeno dovoljen
Ta člen levica in feministke često zlorabljajo kot de facto pravico do splava. V ustavi pa nikjer ne piše, da je ta svoboščina brezplačna. Nikjer ne piše, da je splav dovoljen neomejeno. Nikjer ne piše, da je morija boljša od življenja. In zagotovo nikjer ne piše, da ne smemo imeti drugačnega mnenja. Ljudje, ki so se udeležili pohoda za življenje, ljubijo življenje. Ljubijo otroke, tudi nerojene, saj priznavajo življenje od spočetja do naravne smrti. Njihovo stališče je, da umor nerojenih otrok ne bi smel biti tako splošno dopuščen.

Pohod za življenje
A pri nas je to tabu. O shodu se ne poroča ali pa se celo manipulira z besedami, da se očrni. Tako je nov “neodvisni” medij N1 zapisal naslov: “Danes v Ljubljani shod nasprotnikov splava …”. Takoj so jim pripeli negativen predznak, češ, oni so proti nečemu. Pa to sploh ni res. Oni so za. Za življenje. Še hujši kot mediji so bili podporniki radikalne Levice, ki so na ulice pripeljali nasprotnike in nasprotnice življenja. Podpornike kulture smrti. Ženske brez otrok, pripadnice skupnosti LGBT, ki po naravni poti ne morejo imeti otrok, in tiste, ki zagovarjajo neomejeno pobijanje otrok. Pripeljali so tiste, ki verjamejo, da je otrok del ženskega telesa (kar je medicinski absurd, op. p.) in da s svojim telesom lahko delajo, kar hočejo.

Pohod za življenje (Foto: Twitter)

A otrok ni del ženskega telesa. Otrok ima svoje telo, svoj DNK, ki sta ga prispevala oba, oče in mati. In nasilje, ki veje iz teh nasprotnikov življenja, bi lahko psihoanalitično opredelili tudi kot nepredelano bolečino ob izgubi svojega otroka. A pustimo ob strani razloge zakaj in kako. Poglejmo zelo široko. Živimo v državi, ki naj bi bila demokratična. Če to je, je dovoljeno izražati vsa stališča. Sporočilo za življenje je eno najmočnejših sporočil, ki ruši vse postulate kulturnega marksizma. Molitev ruši postulate kulturnega marksizma. Cerkev ruši kulturni marksizem. Družina ruši kulturni marksizem. Zato takšno sovraštvo, zato takšen bes, zato nezmožnost poslušati sočloveka. Ker je kultura življenja kultura veselja, sobivanja in vere, kultura smrti pa kultura sovraštva, zagrenjenosti in zlobe. Bodimo pametni – izberimo kulturo življenja.

Aleksander Rant