“Kaviar socialisti, j***  vam pas mater!”

Mitja Iršič (Foto: Demokracija)

Če je nedeljska oddaja RTV SLO “Zrcalo demokratičnega socializma” … pardon, “Zrcalo tedna” še na sprevržen način hotela francosko antisocialistično revolucijo prikazati kot povsem socialistično gibanje, je treba priznati, da se skozi proteste v resnici kažejo rogovi egalitaristične pošasti, ki nam je v Sloveniji tako poznana. Res je, ljudje so se v avtocestnih jopičih začeli zbirati zato, ker sta jih tepla rdeči socializem in njegova zelena zvezda spremljevalka, okoljevarstveni aktivizem. Začelo se je s trošarinami na gorivo, a gorivo je bilo le leitmotiv, kot samovžig Mohameda Bauazija v Tuniziji, ki je sprožil iskro arabske pomladi. Ljudje so spoznali, da so se elite, ki so se tako srčno rokovale pri podpisu pariškega podnebnega sporazuma, zanašale na to, da je srednji sloj, ki pokupi največ goriva, zanesljivo kljuse, na katerega železna pleča se lahko natovori poljubno število davčnih vreč, pa bo še kar sopihalo naprej proti zajezitvi človeškega ogljičnega odtisa do leta 2100. Videli so tudi, da je socialna država predvsem napajalnik manjšin, ki si s socialnimi transferji najprej napolnijo žepe z davkoplačevalskim denarjem, potem pa bentijo čez davkoplačevalce, zakaj so tako izključujoči in jih zmerjajo s kolonialnimi prašiči. Srednji sloj je videl, da se mu dogaja krivica. In se je uprl. Kje drugje kot v državi, ki je patentirala prototip revolucije zapostavljenih.

A vedno bolj jasno je, da so rumene jopiče zase ugrabili socialisti, tako kot so arabsko pomlad ugrabili arabski despoti. Kar se je zgodilo, so pomembne lekcije, ki nam bodo na desnici koristile v bližnji prihodnosti, ko se bo nategnjena raja po naslednji gospodarski krizi končno zdramila in prišla na ulice.

Izvor francoskega revolucionarnega duha je globoko ukoreninjen v etos naroda. Francoska revolucija je z izvirnim razrednim bojem, še nekontaminiranim z zamerljivim tiranom prijaznim marksizmom, s prestola vrgla monarhijo in spremenila svet, kot ga poznamo. A danes je Francija prototip družbe, ki je šibka na vse sladke nizko viseče sadove socialistične intelektualne lenobe. Kot vse družbe, ki so vzklile kot kulturno-lingvistično seme rimskega imperija. Zato jo lahko v tem smislu obravnavamo kot nekakšno veliko sestro naše države. Pri nas so potomci kolektivistov, ki so po vrsti zgodovinskih naključij prišli do oblasti, nekoč podjeten, napreden narod spremenili v socialno pomoč čakajoče in minimalno plačo moledujoče jamrače, ki želijo, da država intervencionistično uredi prav vse njihove težave. V Franciji so do podobnega nacionalnega duha prišli drugače.

Tako radikalna je bila Francija
Francoski filozofi so praočetje sodobnega neosocializma. Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir sta na višku kubanske revolucije odpotovala v Havano, kjer sta ju s častmi sprejela Che in Castro. Pijana od sovraštva do kapitalizma in potrošništva, ki sta ju dojemala kot ameriški imperializem, sta se  razpisala o srečnem novem svetu, ki se obeta na majhnem karibskem otoku. Govorila sta, da se tak čisti poskus socializma nikoli ne more razviti v represivni komunizem, kot se je v Sovjetski zvezi. No, potem ko se je (predvidljivo) spremenil v represivni komunizem sovjetskega stila, sta hitro pozabila na Kubo, ne pa na ideale kubanske revolucije, o katerih so se še celotno desetletje ukvarjali vsi v francoskih eksistencialističnih filozofskih krogih, družboslovnih univerzah in na levem delu političnega spektra. Teme so bile vzbujanje občutka krivde za francoski kolonializem (in posledičen uvoz novih levih volivcev iz bivših kolonij), sprevrženost zahodnega tržnega sistema, revščina, potrebe po sindikalnem združevanju in pomembnost vloge države kot lastnice v ključnih delih gospodarstva. Tudi francoske feministke so kubanski model socializma požegnale. Poročila o ženskih borkah in brezrazredno, spolno nevtralni proletariat so proglasile kot alternativo zahodnemu modelu kapitalizma, ki so ga videle kot neformalno suženjstvo znotraj patriarhata. Še dolgo potem, ko se je že pisalo o vseh nedolžnih moških, ženskah in otrocih, ki so jih v tilnik hladnokrvno ustrelili kubanski komunisti, je Sartre o Che Guevari pisal kot o “najbolj izpopolnjenemu človeku današnjega časa”.

Malokdo se še spomni protestov iz maja leta 1968, ki so ohromili Francijo. Začelo se je kot protest študentov in nadaljevalo kot absolutni anarholevičarski pogrom nad kapitalističnim sistemom in ameriškim (potrošniškim) načinom življenja. Najprej so proteste pokonci držali francoski Kordiši in Mesci tistega časa, ki so pozvali k utopični zrušitvi sistema, nadaljevalo pa se je s skoraj polovico delavstva v državi, ki je proteste podpiralo, ogromno se jih je študentom tudi pridružilo na ulicah ali okupiralo tovarne, kjer so delali. Niso si želeli višjih plač in boljših pogojev dela – hoteli so prevzeti tovarne in jih samoupravno voditi kot delavski svet. Študenti so zabarikadirali izobraževalne inštitucije in jih razglasili za “ljudske”. Etablirani socialisti na čelu s Francoisom Mitterandom so situacijo hoteli izkoristiti za preboj na oblast, a niso imeli takšne podpore na ulicah kot komunisti. Jedro upora so sestavljali trdo komunistični aktivisti, ki so predstavljali delavce, in nasilni anarhisti, ki so predstavljali študente. Tedaj so se ideje francoskih humanističnih univerz, ki so jih okupirali marksistični profesorji, pod ideoloških vodstvom eksistencialističnih filozofov manifestirale v preprostih možganih slehernikov, ki so bili jezni, da šefi zaslužijo več od njih. Od tam do krvave socialistične revolucije je bil le majhen korak. Če ne bi Charles DeGaule v preblisku obupa in hkrati genialnosti razpustil parlamenta in tako rešil republike, bi bil lahko tok zgodovine povsem drugačen. Na srečo je bil od tedaj drugačen le v Franciji. Rodilo se je sodobno neosocialistično gibanje, ki že desetletja kot temen oblak spremlja vse sfere družbenega življenja v državi. Francija je bila že pred tem dežela revolucij. Po tem pa še dežela sindikatov, proletarskega izsiljevanja, študentskih anarhistov, ideologov velike socialne države, ljudi, ki so prepričani, da jim je družba dolžna zagotoviti udobno življenje. 14-letno predsednikovanje Francoisa Mitteranda in njegov radikalni program nacionalizacije strateško pomembnih gospodarskih družb, ki je skoraj bankrotiral državo, je bil logičen zaključek tistega obdobja. Ko je leta 1986 komunistična teroristična skupina Action Directe umorila Georgesa Bessa – predsednika uprave avtomobilskega proizvajalca Renault (tedaj v državni lasti), je boleče velik del prebivalstva atentat dojel kot borbo zatiranega proletariata proti izkoriščevalskim kapitalistom. Besse je zgubaški nacionalni Renault od leta 1984 do svoje prezgodnje smrti spravil iz rdečih številk, a je pri tem moral odpustiti skoraj četrtino odvečne delovne sile, ki je bila zaposlena za vladno vsiljeno (visoko) plačo in po sindikalno diktiranih pogojih dela. Mitterand je imel v svoji prvi vladi do leta 1984 tudi komuniste kot enakopravne koalicijske partnerje – ko so izstopili iz koalicije, so nekateri prestopili k teroristom Action Directe.

Študentski protesti v Parizu, maja 1968. (Foto: epa)

Vsedržavni antikapitalistični protesti, trdo-levičarska družboslovna intelektualna smetana, teroristične celice komunistov, komunisti v vladah, atentati direktorjev državnih družb … Ja, tako radikalna je bila Francija. In gotovo je del tistega semena iz leta 1968 še zmeraj ostal. 

Socialistom ni bilo všeč, da so ljudje protestirali zato, ker jim je socializem odvzel možnost dostojnega življenja
Zato ni čudno, da so iz protestov rumenih jopičev – ki so bili izvirno obrtno, podjetniško pro-kapitalistični, usmerjeni proti vladnemu izžemanju srednjega sloja zaradi okoljevarstvenih in migrantskih težav, ki si jih je vlada sama povzročila – začeli pronicati osebki s srpi in kladivi na hrbtu jopiča in fluorescentnim Marxom na majici. Kot “ljudske vstaje” pri nas leta 2012 tudi tu ni bilo naključij. Ko se je vedno več protestnikov začelo obnašati tako kot njihovi predniki leta 1968 in so začeli svoj gnev izlivati nad korporacijami ter bogatimi elitami, je na lizbonskem kongresu stranke Socialistov in socialnih demokratov Udo Bullman povedal, da je Macron elitist, ki so ga izvolili super bogati, zdaj pa je čas, da se odloči, ali je za ljudi ali za elito. Socialisti, ki so skoraj povsod po Evropi pogoreli, si ga ne želijo v svoji sredini. Ne pozabimo, v vseh pogledih sodobne politike je Macron tipičen socialist – tudi s svojim gasilskim odzivom na proteste je to konkludento prikazal. A ni dovolj trd socialist, kot S&P, ki se ob politikih tipa Corbyn (ki se po brexitu sicer poslavlja od evropske politike) pogreza v zmeraj večji radikalizem, v katerem se kot riba v vodi znajdejo slovenski skrajni aktivisti tipa Tanja Fajon.

Evropska socialistična elita, kot tudi njen francoski izrastek, se je očitno odločila, da če protestov ne more premagati, jih bo pač infiltrirala in vzela za svoje. Na začetku protestov se je iz levih krogov slišalo, da so proteste izzvali skrajni desničarji iz rasističnih, protimigrantskih vzgibov. Sindikati in delavske organizacije so vlado pozvali, naj – tudi s silo, če je treba – odstrani prve barikade, ki so nastale. Socialistom pač ni bilo všeč, da so ljudje protestirali zato, ker jim je socializem odvzel možnost dostojnega življenja. Nato, ko so protesti kot po hribu valeča se kepa eskalirali, so naredili, kar znajo najbolje. Izkoristili so kaos in dejstvo, da med protestniki ni bilo enotne jedrne ideje o tem, kaj sploh zahtevajo. Gorele so kavarne Starbuck, restavracije McDonald’s in Burger King. Zdaj so jih diskretno podprli francoski socialisti, javno in glasno pa glavni komunist v državi Jean-Louis Mélenchon. Začeli so se pogovarjati o izkoriščanju delavcev, sli po kapitalu, ekonomski globalizaciji, brezposelnosti med mladimi … protesti so prav po tiho postajali “njihovi”. S prsti so začeli kazati na davke za bogate, ki jih bodo naslednje leto ukinili, da bi vzpodbudili gospodarstvo in investicije. Kot že tolikokrat je zapela žalostinka o 1 % bogatih in 20 % najrevnejših, ki po navadi izhajajo iz manjšin. Sledili so bojnemu kriku evropskega šefa Bullmana in Macrona predstavili kot predstavnika elit, ki bo bogatejše naredil še bolj bogate, revnim pa odvzel možnost dostojnega življenja. Tako enostavno je to. Seveda jim je na roko šel tudi inkognito socialist Macron in protestnike pričakal z zvrhanim košem socialističnih bonbončkov za razjarjeno rajo. In tisti trenutek so socialisti zmagali. Ne gre več za protest srednjega sloja proti državnemu intervencionizmu, ampak za razredni boj bogatih proti revnim, ki ga lahko reši SAMO državni intervencionizem.

Za skrajno levico je kaos naravno stanje
Kot sem že dejal, Slovenija je mini Francija. Naša pot v socializem je bila veliko bolj nasilna in je vključevala polpotovske metode klanja, ropanja in indoktrinacije. A na koncu smo po različnih poteh prispeli v podobno sodobno neomarksistično resničnost. 60 odstotkov aktivnega volilnega telesa v Sloveniji je levo usmerjenega. Skoraj polovica od tega radikalno levo. Povprečen Slovenec kot povprečen Francoz v državi vidi benevolentno, skoraj nadnaravno silo, ki rešuje težave in iz platonskih nebes jemlje kapital, ki nastaja iz kozmičnega etra. Zato se bo francoska zgodba ob morebitnih vsedržavnih protestih gotovo ponovila tudi pri nas. Rumeni jopiči naj nam tako služijo kot lekcija, kako postopati, ko bo ljudem zares prekipelo. Protesti brez jedrne ideje in brez vodij so kaotični. V ljudeh vzbudijo živalski čredni nagon. Ne vedo več povsem, zakaj so nekoč sploh začeli protestirati – pri takih kaotičnih protestih pa zmeraj zmaga skrajno levi aktivizem. Ne po naključju. Za skrajno levico je kaos naravno stanje. Ko ni centralnih idej, na površje priplavajo tiste najbolj preproste, primitivne in povprečnemu umu dostopne. Delno je podobna skrajna desnica, a sporočilo skrajne desnice ni tako hinavsko “ljudsko”, kot tisto skrajne levice. Skrajni levičarji imajo ključno prednost, da so lahko nacional-socialistični, sebični, sovražni, napadalni, pa se še kljub temu lahko prepričajo, da so vključujoči, pravični in moralno superiorni.

Pazite se socialistov, ki bodo hoteli ugrabiti proteste
Zato se spomnite tedaj, ko bo ljudem končno prekipelo, da polovico tistega, kar so zaslužili, dajo nazaj državi, zraven pa od vsakega nakupa plačajo še večni krizni DDV, ubogljivo državi nakazujejo mafijsko varščino za to, da jim je “dovoljeno” na svoji zemlji imeti nepremičnino in na vsaki energetski položnici plačujejo absurdno število okoljskih dajatev, ki jih socialisti kreativno zamaskirajo v ukrepe za varstvo okolja. Nekoč se bo zgodilo, v to sem prepričan. Morda bo potrebna mednarodna finančna kriza, ki bo naplavila vse gnojne ostanke “reševanja države pred trojko” antikomisarke Alenke Bratušek. Morda bo dovolj neslan nasmeh slabega komika in drugorazrednega imitatorja Drnovška, ki se bo skupaj s Cerarjem, Lebnom, tremi sekretarji in desetimi strokovnimi spremljevalci v falconu za 100 tisoč evrov peljal na naslednjo okoljevarstveno konferenco. Tudi tej generaciji socialistov se bo zgodilo. A ko se jim bo, bodite prepričani, da bodo naši socialisti iz kvote antiosamosvojitvene Stranke demokratične prenove revolucijo hoteli ugrabiti, prav tako kot so francoskih socialisti ugrabili rumene jopiče.

Ko bodo protesti nezadovoljstva, se bodo oglasili socialisti, ki bodo želeli ugrabiti revolucijo. (Foto: Fb)

Na enem koncu Trga republike se bodo med protestnike, ki bodo protestirali proti visokim davkom, pomešali Kordiš, Mesec in Vatovec ter jim začeli razlagati o enem procentu in kako je Šarčeva vlada v resnici neoliberalna zarota, ki jo lahko reši le pravi socializem. Na Kongresnem trgu bo Violeta Tomić prepevala partizanske pesmi in ljudem skozi megafon govorila, da se kaj takšnega v Titovi Jugoslaviji ne bi nikoli zgodilo. Tanja Fajon se bo oglasila iz Bruslja in povedala, da so evropski socialisti odločno na strani proletariata, ki se je uprl skorumpirani državi, kateri je znotraj koalicije kljubovala le njena SD. Alenka Bratušek in Karl Erjavec bosta vsak na svoji strani Slovenske ulice upokojence pozvala k solidarnosti z zahtevami delovnega ljudstva, Alenka pa bo povedala še žalostno fabulo o upokojenki, ki je 30 let delala v Muri, zdaj pa ima 350 evrov pokojnine, kar je nesprejemljivo! Župan mesta bo prišel pred magistrat pozdravit protestnike. V mikrofon, ki mu ga bo MOL inštaliral pred stopnice, bo smeje zagrmel: “Delu čast in oblast! Naš čas prihaja! Kapitalistom je odklenkalo!” Odpadniki državnozborskih volitev, ki so postali državni sekretarji, bodo tvitali. “Tvornice radnikoma!” bo zapisal Štromajer. “Živimo v multikulturni družbi, katere vodilo je solidarnost večine z manjšinami in solidarnost bogatih z revnimi. Ne dajte se protestniki!” bo objavila Dominika Švarc Pipan. Milan Kučan bo točno ob 19.00 na RTV Slovenija dal intervju Slavku Bobovniku, ki bo le za to priložnost prekinil pokoj in kot Mitterand leta 1968 napovedal, da je države in kapitalizma konec – čas je za novo družbeno ureditev, ki jo v današnjem času predstavljajo le Socialni demokrati in Levica.

Dragi prijatelji … dobro veste, da se bo zgodilo. Bodite pripravljeni. Bodite odločni. Takrat zagrabite najbližji mikrofon in družno zakričite: “Kaviar socialisti, j***  vam pas mater!”

Mitja Iršič