fbpx

(Ne)pravna država

Ana Zagožen (Osebni arhiv)

Kaj pravna država sploh je? “Pravna država temelji na pravilih, predpisanih v ustavi in zakonih, ki preko neodvisnih sodišč zagotavlja presojo konkretnih primerov. Pravna pravila pomenijo omejitev in nadzor oblasti, zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter urejajo položaje in razmerja pravnih subjektov.” (gov.si)

V citatu sta dve bistveni zadevi: neodvisna sodišča ter spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. V Ustavi RS je zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država. Pa res lahko potrdimo, da naše pravosodje temelji na teh dveh bistvenih komponentah? Zadnja leta smo priča številnim pravnim procesom, ki so vidno in dokazano politično motivirani, brez pravne in pravične podlage. Prav tako se v slovenskem prostoru ustvarja vtis, da se lahko pravna kvaliteta slovenske samostojne in demokratične države enači z njeno jugoslovansko predhodnico. Za nekatere je to povsem normalno, čeprav je nepravilno. Slovensko ustavno sodišče je že večkrat potrdilo, da prejšnja država “ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice” (L. Šturm, Omejitev oblasti 1998, str. 23). Prav tako je to naznanila in priznala tudi Temeljna listina o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji, ki v drugi alineji preambule veleva, da “SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin”. Današnja samostojna in neodvisna pravna država Slovenija torej ne bi smela imeti nobenih simpatij s prejšnjim totalitarističnim sistemom in nikakor ne bi smela slediti prejšnjemu vzorcu.

Preberite tudi: Zakaj narodi propadajo?

Pojem pravo poleg celote učinkovitih pravnih pravil in načel sestavlja tudi 90 odstotkov logike in občutka za pravičnost. Danes imamo v Sloveniji preveč pravnega kadra in težko je izluščiti kvalitetne posameznike, ki bodo kos pravnemu prostoru in situaciji v državi. Pripadnik pravosodja ne sme biti politično kontaminiran, biti mora neodvisen, politično neopredeljen, saj lahko le tako ohranja subjektiven in pravičen pogled na situacijo. Če je pravnik ali sodnik načelen, z jasnimi stališči in z zdravim razumom, potem se ne da politično “premikati”. Takšni so žal v manjšini, več posameznikov pa je pri sodbah vnaprej opredeljenih.

Težava sega vse do Bruslja
Težava (ne)odvisnosti sodstva pa sega vse do Bruslja, kjer se vsak dan bolj kaže, kako je tamkajšnje sodstvo pristalo v rokah lobijev in pristranskih požrešnih kapitalistov. Glavni poveljnik v tem habitatu je Soros, ki je demokraciji in Evropi prinesel le težave. V Budimpešti so ga celo izgnali. Kakšen zgled nam je torej EU? Kje je kredibilnost evropskih sodišč? Vsakodnevno uporabljajo besedno zvezo človekove pravice, pa niti ne vedo, kaj to pomeni.

George Soros (Foto: epa)

Če se vrnemo k Sloveniji, vidimo, da pri nas ni prišlo do celovitega preloma pravnega reda. Izvedli smo le del prehoda v novi pravni red v odnosu do človekovih pravic in še ta je precej blag. Po osamosvojitvi so morali ljudje na svojo pobudo zahtevati nešteto razveljavitev nepravičnih sodb, saj pravni red sam od sebe ni odrekel veljavnosti takšnim absurdnim sodbam pristranskih sodišč. Slovenski pravni red ni celovito odpravil posledic kršenja človekovih pravic v prejšnjem sistemu.

V demokratični državi bi na prvem mestu morala biti “svetost” temeljnih človekovih pravic in nesprejemljivost njihovega omejevanja ter poseganja v druga ustavna načela. Pravna država ni le skupek pravil in zakonov, ampak smo pravna država najprej ljudje s svojim umom in dušo in zakon ne sme biti nad človekovim dostojanstvom. V zadnjih stoletjih čutimo premoč filozofsko-znanstvene in pravno zakonite kulture. Evropa ima danes le dve razsežnosti; znanstveno in pravno, vsi ustvarjajo nove zakone in znanost je nad miselnim svetom. Znani ruski filozof Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev je že zdavnaj opozarjal na to, kako bo v Evropi, ko bodo resnica in dobro ter človekova duša v rokah znanosti in bo znanost tista avtoriteta, ki bo odločala o resničnosti in dobrem.

Ana Zagožen