fbpx

Otroci v peskovniku socializma

Mitja Iršič (Foto: Veronika Savnik)

Zadnjič sem socialistom dal poletni izziv, naj mi povedo kakšno državo, kjer je socializem življenja ljudi izboljšal. Javila se je uporabnica, ki je zapisala: “Veliko. Socializem se je marsikje rodil iz obupnih gospodarskih in socialnih razmer. Jugoslavija je bila po gospodarski razvitosti na repu Evrope. V Rusiji so pred revolucijo komaj ukinili vezanost na zemljo. Sliši se neverjetno, a trend je bil absolutno pozitiven.”

Najprej se opravičujem, da jo imenujem uporabnica, saj je anonimna. Anonimne apologetke socializma na tviterju so po navadi kosmati moški, ki hrepenijo po časih, ko so se kot lokalni aparatčiki sikopantsko privrženi kumrovški mafiji izživljali nad pametnejšimi od sebe. A vendarle je misel zelo pogosta na slovenski levici. Saj poznate tisto slavno: “Gradile so se bolnice, šole, hiše …”

Res se sliši neverjetno, kot pravilno ugotavlja uporabnica – in tudi je. Tega se na neki instinktni ravni vsi zavedamo, tudi apologeti, zato tudi takšni besedni dodatki na koncu stavkov.

Slovenci in Severni Korejci
Slovenci smo leta 1975 res živeli bolje kot leta 1900. A ko govorimo o izboljšanju v absolutnem smislu, je treba gledati globalne trende napredka, na katere se je sinergetsko priklopil ves svet. Zaradi napredka prostotržne civilizacije posredno pridobijo tudi netržne ekonomije. A to ne pomeni, da je komunizem/socializem izboljšal življenja.

Beda prebivalcev Jugoslavije (Foto: Demokracija)

V tem kontekstu rad uporabim primerjavo s Severno Korejo. Severni Korejci imajo danes električno energijo, čeprav s pogostimi izpadi. Nekateri v Pjongjangu imajo celo avto. Na deželi uporabljajo stara ameriška vojaška vozila za delo na polju. Uporabljajo obleke iz tkanin, ki jih pretihotapijo iz južne Koreje. Nekateri imajo celo primitivne tablice in pametne telefone s Samsungovimi komponentami izpred nekaj let. V poljedelstvu uporabljajo sivo uvožene pesticide, ki so jih razvile ugledne zahodne kemične družbe. Povprečni Severni Korejec živi bolje kot evropski kmet v 19. stoletju. Gre za splošni trend napredka, ki je pljusknil celo v najbolj izolirano in najbolj egalitaristično državo na svetu.

Vendarle pa bi bilo smešno trditi, da živijo bolje “zaradi socializma oziroma komunizma”. Izjava že na prvi pogled zveni smešno, kajne? No tudi izjava, da so Jugoslovani in Sovjeti živeli bolje ZARADI socializma je enako smešna, česar se globoko v sebi vsi zavedamo. A vendarle Slovenci, ki smo po duši antikapitalistični in militantno egalitaristični težko priznamo, da smo bili popolnoma odvisni od mednarodnega kapitalizma.

Sovjetska zveza je bila odlagališče zastarele zahodne tehnologije
Glede sovjetske industrializacije toplo priporočam odličen članek Kamila Galejeva “Why Russia can’t win a war against the west?”, ki podrobneje govori o tem, kako je bila Sovjetska zveza v resnici posredni projekt ameriških kapitalističnih industrialcev, ki so prek v Odesi rojenega Saula Brauna, člana Sovjetskega vrhovnega ekonomskega sveta, Sovjetsko zvezo videle kot poslovno priložnost za prodajo zastarele tehnologije.

V članku z obilo gradiva in podatki pokaže, kako je bil celoten sovjetski industrijski kompleks kopija ameriških tovarn od prve do zadnje matice. Zahodne sile (najbolj Nemci kot Američani) so v ZSSR industrijski know-how pošiljale prek posredniških družb, ki so jih Sovjeti odprli na kapitalističnem zahodu. Sovjeti seveda ravno zaradi sistema, ki ni vzpodbujal inovacij, pač pa vdanost in sikopantstvo, sami pač niso izumili nič.

Stalingradska tovarna traktorjev, ki je kasneje izdelovala tanke T-34, je bila postavljena po načrtih tovarne International Harvester v Milwakeeju. Po istem kopitu so nato zahodni kapitalisti prek Saula Brona nadzorovali 550 Stalinovih industrijskih projektov. Vsak kos mehanizacije, ki je zabrnel v Sovjetski zvezi je bil plod patentov kapitalističnih tržnih in vojaških izdelkov.

Se je torej to zgodilo ZARADI komunizma? Ne – kvečjemu zaradi ameriške pogoltnosti, ko jim je bilo vseeno, če industrializirajo enega največjih tiranov v zgodovini.

Rusi na Zahodu razvijejo ves svoj potencial
Če bi obstalo rusko cesarstvo in se demokratično moderniziralo po evropskem modelu, kjer bi car počasi izgubljal pooblastila, njegova funkcija pa bi bila na koncu le ceremonialna – kar bi se skoraj zagotovo zgodilo, glede na empirične primere iz zgodovine –  bi bilo industrijskega izvoza iz zahoda še veliko več, ruski inženirji pa bi lahko tudi sami kaj ustvarili. V ZDA so bili zelo cenjeni, saj so v kapitalizmu razvili ves svoj potencial, veliko jih je sodelovalo pri razvoju raketnega in turboreakcijskega pogona, Igor Sikorski je ustanovil slavno ameriško tovarno helikopterjev, Andrej Linde je postal eden očetov teorije kozmične inflacije …

Tudi Jugoslavija je kopirala zastarelo
Kaj pa naša nesrečna Jugoslavija, kjer so oblast prevzeli okrutni vaški kruleži, ki so se komaj med vojno učili brati, pisati in seštevati? Zgodba je bila podobna kot v Sovjetski zvezi. Vsa industrija, nad katero smo bili tako ponosni je bila izvirno zastarela zahodna, ki so se je zahodnjaki želeli znebiti, saj so imeli na voljo že tehnologijo naslednje generacije.

TAM je prevzel Deutzovo tehnologijo, FAP Saurerjevo, Zastava FIAT-ovo, Radoje Dakić Liebherrovo, Đuro Đaković General Motorsovo in Babcock & Wilcox. Čisto vsak stroj čisto vsake tovarne je prišel iz kapitalističnega zahoda. Prav tako vsak stroj, ki je izdeloval druge stroje. Pravzaprav ne le stroji – kar celotni proizvodni procesi.

Ko je TAM začel proizvajati Deutzove tovornjake so morali Nemci ostati v proizvodnih halah skoraj dve leti, da so domačini učili vseh podrobnosti industrijskega procesa. Najprej so nameravali ostati le nekaj mesecev, pa so videli da ne gre. Čeprav je šlo za tehnologijo razvito že pred drugo svetovno vojno, ki so jo v zahodnih državah opuščali.

Ne smemo pozabiti še, da so Jugoslavijo kot tampon cono med Zahodom in državami Varšavskega pakta zahodne države obilno zalivale z dolarji – tako nizkoobrestnimi kot nepovratnimi. Poleg kapitala so Američani lačnim Jugoslovanom vozili tudi pšenico, koruzo, krompir. Seveda brezplačno. Američani so do leta 1953 dostavili 920.000 ton pšenice, 477.000 ton koruze in 18.000 ton bombaža. Vrednost pomoči v hrani je znašala 150 milijonov, neposredna finančna pomoč pa 600 milijonov dolarjev. Kar zadeva orožje, je Jugoslavija med drugim dobila 600 tankov, 10.000 tovornjakov in več kot 400 letal, med katerimi so bili tudi reaktivni lovski bombniki thunderjet. Celotna pomoč Zahoda Jugoslaviji je znašala okoli 3,5 milijarde dolarjev nepovratnih sredstev. Kasneje je federacija dobila še več odpisov dolgov in poceni kreditov s strani mednarodnih finančnih organizacij pod patronatom ZDA.

Slovenci raje delali v Nemčiji
Naša vrednost je bila tamponska, tako kot je danes vrednost Katarja in Savdske Arabije na Bližnjem vzhodu. Pa bi zaradi tega lahko rekli, da smo bolje živeli zaradi komunizma? To je podobno kot bi rekli, da je uspešen podjetnik uspešen zaradi tega, ker ima raka na pljučih. Ne – uspešen je zaradi drugih stvari. Raka si lahko kvečjemu s sodobnimi kapitalističnimi pripomočki zdravi/lajša simptome. Nekateri bodo ob tem spomnil, da je Marshallov plan pomagal tudi zahodni Evropi. Ameriških dolarjev niso bili deležni le jugoslovanski komunisti. Res je – tudi zahodni Evropi je stric Sam pomagal. A te države so se nato razvijale povsem drugače kot Jugoslavija in Slovenija.

Tako drugače, da smo mi hodili k njim kot gastarbajterji, da ubežimo bedi komunističnega vsakdana in raje delali fizična dela na zahodu kot pisarniška v Jugoslaviji, po načelu: “V Nemčiji mešam mort, v Jugoslaviji vozim Ford.” Kljub vsej pomoči ZDA in mednarodnih denarnih skladov, kljub nešteto brezplačnih kapitalističnih industrijskih patentov, kljub konkurenčni prednosti nizko plačane delovne sile – kljub vsemu temu je država od prvega do zadnjega dne v primerjavi z zahodom stagnirala.

SFRJ je v 80. letih postala kapitalistična država
V Sloveniji malce manj. V bivših republikah celo taka, da je bilo več kot polovica prebivalstva ekstremno revnega – če verjamemo številkam uradnega ekonomskega almanaha, ki ga je leta 1985 izdala jugoslovanska vlada. Tudi to, da so se druge republike v istem sistemu razvijale slabše od nas je indic, da se Slovenija v primerjavi ni razvijala bolj ZARADI ampak KLJUB socializmu. SFRJ v osemdesetih je postopoma postala de facto kapitalistična država. Po bankrotu leta 1983 in še bolj leta 1988, ko smo plačevali zapitke komunistične utopije iz prejšnjih desetletij so komunisti dobili posojila IMF izključno, če izvedejo prostotržne ekonomske reforme.

Zadnji predsednik vlade bivše SFRJ Ante Marković. (Foto: STA)

In so jih – a prepozno. Ante Marković je bil prvi pravi neoliberalec na Balkanu, na žalost pa je prišel vsaj 20 let prepozno. To, da so uspeli zafurati državo, ki je desetletja prejemala neodplačna sredstva in brezplačne zahodne industrijske patentne, pa je že itak umetnost, ki jo zmorejo le in samo socialisti. V Azijskih državah, ki so bile deležne podobne ameriške pomoči je bila ekonomska rast skoraj čudežna – poglejte Južno Korejo, Japonsko, Hongkong, v sodobnem času tudi Vietnam, ki se je odpovedal komunizmu, za južnokorejski kapitalistični model.

Torej je res – socialisti so res živeli bolje kot prej.  Tako Sovjeti, Jugoslovani kot danes Severni Korejci in Kubanci. A ne zato, ker so socialisti. Zaradi tega kvečjemu živijo slabše kot bi LAHKO. Kljub temu pa je tudi v njih pljusknil val kapitalističnih inovacij, zaradi katerih se živi bolje.

Odrasli kapitalisti so nas pustili, da se igramo v peskovniku socializma
Poleg tega jezdenja na valu kapitalističnega razvoja, pa smo imeli Jugoslovani še posebno prednost – zahodni kapitalisti so nas “gojili” kot kmetje gojijo pšenico. Vse, kar smo imeli, je bilo pridobljeno z njihovo pomočjo. Oni so od nas imeli le sekundarno geostrateško računico, kot jo imajo danes s krvoločnim saudskim princem, mi pa smo bili od njih eksistenčno odvisni – tega smo se prvič začeli zavedati leta 1983, ko bi konec meseca zmanjkalo za pokojnine in plače javnih uslužbencev, če ne bi dobili tujih posojil. Vem, da je hudo priznati, sploh tistim, ki so v tem času živeli in se predajali iluziji, da je bil napredek (čeprav zelo očitno bistveno bolj piškav kot zahodnoevropski) posledica bratstva, enotnosti in egalitarizma. Ni bil.

Bili smo otroci v peskovniku socializma. “Odrasli” kapitalisti so nas pustili, da se igramo in ustvarjamo potičke iz mivke. Niti vedeli nismo, da so celoten peskovnik in vse igrače proizvedli kapitalisti, na koncu pa navozili še mivko. Preveč smo bili zatopljeni v otroško igro, ki se jo tako rade igrajo nedorasle civilizacije. Nato pa je bilo konec osemdesetih let igre konec, odrasli so nas poklicali v hišo in nam povedali, da je čas, da se začnemo šolat in si potem najdemo službo, s katero se bomo lahko sami preživljali. Slovenci pa še danes pogrešajo tisti brezbrižni peskovnik. Ampak enkrat bomo morali odrasti in začeti živeti.

Mitja Iršič