Levičarska opozicija je zaskrbljena in želi nujno sejo Odbora DZ za infrastrukturo, okolje in prostor. Slovenija naj bi se segrevala dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Vsaj tako izhaja iz najnovejšega poročila Medvladnega odbora ZN za podnebne spremembe (IPCC). Tokrat naj bi šlo čisto zares, kataklizmične napovedi naj bi bile zdaj zaprmejdun točne. Toliko uglednih svetovnih znanstvenikov se res ne more motiti, mar ne? No, po projekcijah z začetka tisočletja bi moral biti Piran zaradi taljenja arktičnega ledu že vsaj dva metra pod vodo, na Pokljuki bi že zdavnaj obirali banane.
Slovenski levi četverček ni ne prvi ne zadnji, ki napoveduje podnebno apokalipso. Sicer ni povsem na tekočem, ker se je svet že zdavnaj odpovedal izrazu globalno segrevanje (počasi opuščajo tudi izraz podnebne spremembe, zdaj so v modi podnebne nesreče), a besednjak že pol stoletja ostaja enak – alarmističen. Paul R. Erlich, biolog in profesor Univerze Stanford, je na prvi mednarodni dan Zemlje leta 1970 napovedal, da bodo “v desetih letih izumrle vse pomembne morske živali”. Naslednje leto je dal novo napoved: “Do leta 2000 bo Združeno kraljestvo postalo majhna skupina obubožanih otokov, na katerih bo živelo približno 70 milijonov lačnih ljudi.” Erlich danes velja za začetnika alarmistične retorike o koncu sveta. Čeprav se prav nobena od njegovih napovedih ni uresničila, je bil večkrat nagrajen, citiral ga je tudi ICPP.
Pred meseci je to spodbudilo profesorja Paula S. Fischbecka in Davida C. Rodeja, da sta analizirala 79 najodmevnejših podnebnih apokaliptičnih napovedi (od leta 1970 do 2019, med njimi štiri napovedi IPCC). Da je napoved prišla pod njun drobnogled, je morala izpolnjevati tri kriterije: (prvič), datum ali čas, ko se bo kaj zgodilo; (drugič), opis katastrofe; (in tretjič), napoved je morala biti dokumentirana. Svoje ugotovitve sta objavila v reviji International Journal of Global Warming: od 79 kataklizmičnih napovedi se je 49 rok “uporabnosti” že iztekel, drugim 16 je za uresničitev ostalo tako malo časa, da do katastrofe skoraj gotovo ne bo prišlo, preostale napovedi so za zelo oddaljeno prihodnost (napoved profesorja Grangerja Morgana je denimo postavljena v leto 2205). A kot zdaj kaže, je Baba Vanga bolj točna v napovedovanju prihodnosti kot IPCC.
Kljub temu je zadnje poročilo IPCC na željo politike katastrofično kot še nikoli. IPCC namreč ni znanstveni (strokovni) organ, ampak politični. Nekaj več kot 2 tisoč znanstvenikov in “znanstvenikov” po svoji presoji strne številna (in najbolj apokaliptična) poročila z vsega sveta v eno samo oziroma več krajših. A to ni dokončno, ni uradno. Kaj in kako gre v javnost, je jasno zapisano v 11. točki Načel delovanja IPCC: “Ugotovitve delovnih skupin IPCC in vseh delovnih skupin niso uradna stališča IPCC, dokler jih odbor ne sprejme na plenarnem zasedanju.”
Strašenje pred apokalipso namenjeno pospešeni kraji denarja davkoplačevalcev
Na plenarnem zasedanju sedijo večinoma vladni predstavniki, javni uslužbenci in kruhoborci iz nevladnih organizacij. Končne odločitve IPCC so torej bolj politično mešetarjenje kot posledica resnega znanstvenega procesa. Tudi zato se po vsakem takem poročilu zgodi, da marsikateri znanstvenik, ki še premore vest, odstopi od sodelovanja. Kot denimo Paul Reiter iz francoskega Inštituta Pasteur. Tovrstno strašenje pred apokalipso, ki je tik za vrati, je namenjeno pospešeni kraji denarja davkoplačevalcev, ekološki aktivizem (ekoterorizem) postaja zato najhitreje rastoča panoga. In lahkoverni ljudje temu vedno znova nasedajo. Zato se primite za denarnice, ko slišite za “zeleno agendo”, “zeleni dogovor” in podobne milozvočne besedne zveze.
Jože Biščak