Spomladi, v tednih pred predsedovanjem Slovenije Svetu EU, je poljska nacionalna televizija (TVP) pripravila posebno oddajo o Janezu Janši. Aleksandra Rybińska je gostom (Janu Muśu z Inštituta za Srednjo Evropo, Mateuszu Seroki iz Centra za vzhodne študije in Jakubu Lachertu z Varšavskega inštituta) postavila vprašanje: “Ali je Janša še en državnik, ki se bo uprl Bruslju?”
Skupaj so ugotovili, da je Janša tip politika, ki družbena omrežja uporablja za to, da ima neposreden stik z volivci (brez klasičnih medijev kot posrednikov) in da je treba imeti v mislih, da v kulturnem smislu Slovenija ni nikoli bila del (Zahodnega) Balkana, saj ima srednjeevropsko identiteto in tradicijo. Za slovenskega premierja so menili, da nikakor ne sodi v bruseljski globalistični establišment, saj vedno želi imeti svojo pozicijo in svoje mnenje, ki ga tudi izrazi. Medtem ko je evropski (in slovenski) medijski mainstream pričakoval, da se bosta Janša in njegova tretja vlada med predsedovanjem omehčala, ponižno kimala Evropski komisiji (EK) in se ob kritikah posipala v pepelom ter se pustila voditi kot na povodcu, drugače bodo Slovenijo osamili in izolirali, je trojica poljskih intelektualcev pravilno napovedala: Janez Janša pred Brusljem ne bo tiho, povedal bo, kar misli, in tisto, za kar meni, da je dobro za Slovenijo, predvsem bo branil suverenost države pred ideološkimi kremplji elite z Rue de la Loi 170.
EK se po pogodbi EU ne bi smela vpletati v nacionalne politične boje
Odločnost je nazadnje občutila predsednica Ursula von der Leyen, ko je Janša na nedavnem vrhu EU na Brdu pri Kranju zavrnil, da bi moral brez besed upoštevati mnenje evropskih komisarjev in brez lastnih pomislekov slediti bruseljskim navodilom. Za Euronews je dejal, da se EK po pogodbi EU ne bi smela vpletati v nacionalne politične boje. Prejšnji predsednik Jean-Claude Juncker je to vedel in upošteval, s prihodom Ursule von der Leyen se je to spremenilo. To je zelo blizu kršenju vladavine prava, je dejal Janša, saj bi morala biti EK pošten posrednik. Janša in von der Leynova sta bila na nasprotnih bregovih glede razumevanja medijske svobode, predvsem položaja STA. Vse skupaj, tako medijski mainstream kot EK, naj bi bilo kršenje človekovih pravic. Premier je nato rekel nekaj, kar bi težko bolje povedal: “Imamo listino ZN o človekovih pravicah. Imamo evropsko listino o človekovih pravicah, a v jeziku politike, še posebej evropskega parlamenta, lahko na ta seznam vsak doda, kar si pač želi. Zato je to politično zlorabljen izraz in uporabljen za politične spopade.”
Da je Janša vsem na očeh tako jasno izrekel, kaj si misli in kakšne so stvari v realnosti, podučil evropske uradnike o njihovih (resničnih) pristojnostih, je bil seveda šok; tudi za von der Leynovo, ki se je rodila s srebrno žlico v ustih in je hčerka človeka, ki je arhitekt bruseljske birokracije. Slovenija nikakor ne bo privolila, da bo slepo sledila političnim in ideološkim navodilom iz Bruslja, je bilo premierjevo sporočilo.
Seveda je iluzorno pričakovati, da se bodo (neupravičeni) napadi na desnosredinsko vlado nehali, prav tako se nihče ne slepi, da medijski mainstream ne bo s pomočjo podpredsednice EK Věre Jourove še naprej blatil Janše in njegove ekipe z Gregorčičeve. Nikakor ne. Pridni učenci in sledilci postmodernih filozofov Frankfurtske šole in marksističnega teoretika Antonia Gramscija bodo svoj “boj”, ki so ga desetletja nazaj začeli z infiltracijo v šole, medije, umetnost in popkulturo, nadaljevali; tudi s podporo nasilnim uličnim razgrajačem, čemur smo priča že pol drugo leto, ter z vsiljevanjem občutkov in prepričanj, da je igra že izgubljena, samo prihod na cilj je malce odložen, da pa bo Slovenija, ko pade desna vlada, hitro tam. In potem bomo vsi spet pravilno utirjeni. Ali če parafraziram Georgea Orwella: “Zgodovina se bo ustavila. Nič ne obstajalo, razen neskončne sedanjosti, v kateri ima leva elita vedno prav.”
Če dogajanje danes ni boj na življenje in smrt, potem resnično ne vem, kaj je.
Jože Biščak