Ladja norcev

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Če verjamemo političnim analitikom iz Kenije in ameriškim revijam, ki objavljajo njihove članke, povpraševanje po azilu še nikoli ni bilo tako kritično kot danes: okrog 26 milijonov ljudi je zaradi vojn in nestabilnosti pobegnilo iz svojih držav; seznam držav, ki so jih pripravljene sprejeti, pa se vsak dan manjša. Izseljenci in begunci iz Afrike se recimo kopičijo v taboriščih na mehiško-gvatemalski meji. Taborišča, tupatam zidove gradijo na kenijsko-somalski, na meji med Bangladešem in Mjanmarom, med Sirijo in Turčijo, med Turčijo in Grčijo. Pritisk iz severne Afrike prizadeva Malto in Italijo. Bežijo Venezuelci, Libijci, Afganistanci, Sirci, Kurdi, kristjani in muslimani … V dvajsetem stoletju so bežali Judi, Rusi in pripadniki vseh mogočih ujetniških narodov, v času jugoslovanske krize Bosanci in Kosovci.

Po zaslugi londonskega sporazuma (1915), italijanske okupacije, fašističnega požiga Narodnega doma in rapalske pogodbe (1920) so se Slovenci iz Trsta selili v Ljubljano in Maribor. Značilna zgodba iz teh časov je preseljevanje slovenskega revolucionarja Vladimirja Martelanca: po tržaški nemški in po slovenski gimnaziji v Kranju in Ljubljani je v Trstu urejal časopis Delo, nato je odšel na Dunaj, kjer je delal za tiskovno agencijo Sovjetske zveze; leta 1925 so ga Avstrijci izgnali in se je vrnil v Trst, od koder se je kmalu preselil v sovjetski sovhoz v Donbasu, vendar so ga izgnali tudi od tam. Zbežal je v Francijo, ki ga je izročila Italiji, kjer so ga obsodili na pet let; po kapitulaciji se je vrnil v Trst, kjer ga je gestapo aretiral in poslal v Dachau, od koder so ga na koncu premestili v koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof, kjer je spomladi 1944 umrl. Po drugi svetovni vojni je Jugoslavija izseljevala Italijane, ki jim pravijo ezuli, pri nas pa so jih evfemistično imenovali optanti (češ, da so lahko izbirali).

Azil je prvotno pomenil varen kraj, zato se išče pred preganjanjem države ali Cerkve in za zaščito druge države ali Cerkve. Izraz se je uporabljal v zvezi z oporečniki, tudi prestopniki in zločinci, včasih duševnimi bolniki oz. norci. V srednjem veku so jih ponekod strpali na ladje, ki so potem blodile od pristanišča do pristanišča, kjer jih niso hoteli sprejeti na kopno.  Azil je znamenje velikodušnosti, ki v preteklosti ni bila preveč popularna; tako so leta 1939 ladjo z 900 Judi, ki so bežali pred nacisti, najprej zavrnili na Kubi, nato v ZDA in nazadnje v Kanadi, da se je morala vrniti v Evropo, kjer so nacisti pobili 254 potnikov. O “ladji norcev” je imeniten film (Ship of Fools, 1965) režiral Stanley Kramer. Na ladji je 600 delavcev, ki so jih izgnali s Kube, in nekaj potnikov iz višjih razredov, med katerimi se nekateri naivno veselijo potovanja v nacistično Nemčijo.

Ladja norcev po Platonu je slaboumno upravljanje z državo
Pri Platonu je ladja norcev prispodoba za slaboumno upravljanje z državo. Platon v 6. knjigi Države opisuje upor mornarjev. Lastnik ladje je večji in močnejši od drugih, je pa naglušen in kratkoviden, poleg tega nima pojma o mornarskih rečeh. “Mornarji se prepirajo o krmarjenju misleč, da imajo pravico upravljati z ladjo, čeprav se nihče ni učil umetnosti plovbe. Kadar komu uspe iztrgati krmilo iz rok lastnika, ga drugi ubijejo in vržejo v morje. Ko pa jim uspe z vinom ali z mamili premagati ladijskega lastnika, prevzamejo oblast in se polastijo ladijskih zalog, jedo in pijejo, plovejo pa, kot je mogoče pričakovati pri takšnih ljudeh …”

Migranti se poslužujejo tudi kombijev, hladilnikov
Platonova prispodoba spominja na nekatere prizore v bližini italijanske Lampeduse. Seveda pa migranti in begunci ne uporabljajo le plovil, ampak jih vozijo v kombijih in hladilnikih, na koncu pa se večinoma znajdejo v taboriščih. Nyabola piše, da milijoni ljudi nikoli niso poznali življenja zunaj taborišč, ki tako postajajo stalna naselja. Največje begunsko taborišče na svetu je bil do nedavnega kenijski kompleks Dadaab, kjer je živelo pol milijona ljudi in ki kljub temu, da je bil tretje največje mesto v Keniji, sploh ni bil označen na zemljevidu. O nekoliko skromnejših razsežnostih, vendar za Evropejce bolj kritičnih problemih, poročajo dopisniki iz Grčije in Turčije.

Dve poti za nazaj: zidovi na mejah ali strog nadzor migracijskih vstopnih točk
Kot vedno, se tudi pri tem sprašujemo o vzrokih in ponavljamo, da je problem treba rešiti pri izvoru, tj. v državah, od koder prihajajo ali plovejo izobčenci vseh vrst, ver in ras. Po vsem videzu bo problem migracij in beguncev preskusni kamen modrosti in učinkovitosti Evropske unije, njene komisije in komisarja Lenarčiča, ki mu je treba želeti veliko sreče. Toda kot smo slišali v nedavnih izjavah županov ob slovensko-hrvaški meji, vsebujejo ti problemi veliko lokalnih in človeških tegob tudi za nas. Iz slepe ulice, v katero smo zašli pri omahovanju s schengnom in različnimi “mešanimi patruljami”, sta dve poti (nazaj): postavitev ograj in zidov, kot to počno na Madžarskem, v Palestini in na mehiško-ameriški meji, ali pa bo Evropska unija zbrala dovolj energije, avtoritete in denarja, da bo organizirala in skrbno nadzirala migracijske oz. azilne vstopne točke. Evropa ne bo čez noč nehala biti atrakcija za različne izobčence. Za Afričane je sploh najbolj naravna, mikavna in najbližja pot.

Dimitrij Rupel